Vsaka njegova poteza ali izrek premika gore. Kendrick Lamar, najbolj cenjeni, hkrati pa eden najuspešnejših hiphopovskih artistov, tudi izdaje šestega albuma ni izvedel nič drugače kot presenetljivo, nepričakovano. Za stopnjo manj šokantna je vsebina dela GNX. Glasbeno ni posebno dobra. Lahko razumemo, da se je Lamarju pri ustvarjanju nesporne albumske uspešnice malce mudilo. Pa saj obstaja dober, krepák razlog za to. Za pesniško izjemno spretnega raparja z veličastno karizmo se je nedavni besedni dvoboj, ki ga je začel s kolegom Drakeom, zdel res nenavaden; z nekaj zadržki pa vseeno trdim, da je buhteča introspektivnost, ki jo s songi v sklopu GNX podaja Kenrcik Lamar, skrajno odrasel odziv na storjeno, z bolj oddaljenega gledišča najbrž tudi v zvezdnikovem ogledalu ocenjeno za lastno napako oz. nevrotičen izpad. Lamar v svojem prepoznavnem ADHD-jevskem slogu spomni, da mu gre poleg Drakea na živce še marsikdo. Ključen pa je raparjev razmislek o tem, za koga je on sam, njegova narava, njegova glasba, poezija, predvsem pa status mesije hiphopa, popoln balast. Začenši z očetom. GNX ni Lamarjev najboljši izdelek, je pa zagotovo najbolj zreli in odrasli v raparjevem opusu. Galerija med Lamarjeve nove viže vpleta tudi vrsto drugih novosti. Na sceno sta se vrnila raparja Fivio Foreign in Jack Harlow. Posebej opozarjam na premiero mladega londonskega IDM-ovca z imenom Nimino, pa tudi na novi posnetek Richarda Russella oz. producentovega projekta Everything Is Recorded. Za nameček dupliški rapovski impresionist Tunja znova poljublja svojo kolajno oz. abstrahira še en preblisk s svojega solističnega prvenca Kolajna.
Avtor: Matjaž Ambrožič