Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Nesporno dobra novica tedna je vpis čebelarstva in reje lipicancev na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Vse ostalo dogajanje je tudi dediščina, a taka, s katero je težje živeti. Skoraj vsaka centrifuga zadnjih deset let bi se lahko začela in končala z zdravstvom, a začnimo raje z referendumsko nedeljo. Kot je sporočila državna volilna komisija, bo spremenila roke, tako da bodo ob zelo očitnih rezultatih vsi trije na referendumih potrjeni zakoni lahko uveljavljeni še letos. Komentar tedna je pripravila Nataša Štefe.
Zakaj ob spremljanju nogometnega prvenstva "Samo bedaki in konji" dobijo nov kontekst, kako smo se preveč fokusirali na lokalna soočališča in kakšne so zadnje novosti v galerijah RTV.
Pretekli teden smo v Sloveniji dobili predsednico republike, se skoraj znašli v tretji svetovni vojni in presegli mejnik osmih milijard prebivalcev zemlje. Toda – kam sploh gre naš planet? Zakaj so tisti, ki si dovolijo igrati z glino človeške družbe, takoj tarča posmeha? In zakaj nekaj kot je “volilna utrujenost” ne bi smelo obstajati. V Petkovi centrifugi razmišlja Gašper Andrinek.
O slovenski ampak demokraciji, njivi poslanca Kordiša, reševanju muzeja in planeta, o nogometu brez ampak, nekaj malega o novinarskih, voditeljskih in uredniških analfabetih (smrdi, smrdi, smrdi), pa tudi o treh novembrskih praznikih demokracije. Saj veste, volitve so kot radio. Vsak glas šteje.
Dan reformacije, dan varčevanja, dan spomina na mrtve, dnevi grozljivih dogodkov po vsem svetu in dnevi, ki nam prinašajo ogromno visokoletečih besed.
Sklepala so se premirja, izrekale prerokbe vseh vrst in tudi danes nas, čeprav o njih vemo tako rekoč že vse, mrki ne puščajo ravnodušnih.
Tokratna centrifuga gre nekako v smeri ponedeljkovega dneva duševnega zdravja – delno do pretežno anksiozna. In če smo včasih sebe in sodržavljane označevali za polarizirane, smo danes zagotovo vsaj bipolarizirani.
Zaradi referendumske poplave pri nas se ne bi nihče čudil, če bi nekoč prišli še do referendumskega vprašanja, ki bi v ekstazo spravil slehernega davkoplačevalca: Ali ste za to, da državi ne bi plačali niti enega centa davkov? To bi bila približno takšna izpolnitev mokrih sanj, kot se je v zadnjih letih kot rešiteljica vseh težav med evropskimi politiki pojavila kapica. Socialna kapica, dohodninska in davčna kapica, v zadnjem tednu ob sprejemu 8. svežnja protiruskih sankcij tudi nove kapice - kapica cene plina za proizvodnjo elektrike in kapica na ceno ruske nafte, ki jo uvozimo po morskih poteh. Skratka - kapo dol za kapico gor!
V še enem katastrofičnem tednu, ko pri nas poplavljajo reke, ko si Rusija priključuje ukrajinska ozemlja, ko iz pojasnjeno nepojasnjenih razlogov spušča plinovod, ko ne vemo, kako se bomo greli čez zimo … Ko smo skratka paralizirani od vsega hudega v politiki, opominjamo na univerzalnost sicer v osnovi feminističnega slogana: osebno je politično! Centrifugo vrti Maja Ava Žiberna.
Ta teden so se v Združenem kraljestvu in pred menda več kot 4 milijardnim televizijskim občinstvom še zadnjič poslovili od kraljice Elizabete 2. Pri nas pa se kandidati za predsednika države, ki se trudijo biti kar se da nepolitični, prerivajo na štartni črti. Sindikati so aktivni kot že dolgo ne, jesen pa bo tudi v znamenju vsaj dveh interpelacij.
V Petkovi centrifugi razmišljamo o košarki, navijaških vročicah in prevzemanju odgovornosti. Ta teden centrifugo vrti Aleš Kocjan.
Košarkarsko-odbojkarska evforija nas ob koncu poletja morda na zalogo ogreje pred naslednjimi meseci. Letos bo huda jesen, računi bodo visoki, v vladi nimajo Dončića, ga pa imamo na srečo v reprezentanci. Spolni predatorji so med nami, žal jih pomagajo vzgajati tudi mediji in šolski sistem. Na slovo kraljice Elizabete so se odzvali tudi pankerji Sex Pistols.
Ljudi – velja seveda za oba spola - , ki izkoriščajo moč, ki jo imajo za izživljanje nad podrejenimi, ki – če uporabimo naslov Blejskega foruma, raje kot moč pravil udejanjajo pravilo moči je dovolj na vseh področjih in celinah. Mi kot posamezniki in družba pa se moramo potruditi, da takšnih ljudi ne spustimo na najvišje položaje, da jim te moči ne priznamo. Da jim povemo, da ni smešno. In tukaj govorimo o zlorabi moči v primerih spolnih zlorab ali politični zlorabi pravil. Komentar tedna je pripravila Nataša Štefe, ki dodaja še pripis: Jože Mencinger, Ivo Hvalica in seveda Mihail Gorbačov. Zgodovina jih ne bo pozabila in izpustila, glede zadnjega Nobelovca za mir in zadnjega voditelja sovjetske zveze vam priporočamo ogled dokumentarnega filma Wernerja Hercoga filma Srečanje z Gorbačovom. (najdete ga tudi v RTV arhivu 365). Dobro je poznati zgodovino – ker na številne načine gledamo njeno ponovitev.
Človek je družbeno in družabno bitje, ki se organizirano zabava že najmanj dvanajst tisoč let. Ta arheološki podatek je izkopala novinarka Tatjana Pirc, ki se opravičuje, ker je pripravila Petkovo centrifugo in sporoča, da že popravlja popravek popravka.
Smo res prišli tako daleč, da se ob kronični neučinkovitosti nadzornega sistema zdijo edina rešitev linč? Da se pribijamo na sramotilni steber? Delodajalci proti delavcem, delavci proti delodajalcem? Desni proti levim, levi proti desnim? Cepljeni proti necepljenim, necepljeni proti cepljenim? Lastniki stanovanj proti najemnikom, najemniki prosti lastnikom? Revni proti bogatim, bogati proti revnim? Ti, ki bi šli na koncert Anne Netrebko, proti tem, ki bi še Bulgakova prepovedali? Orjaški črni maček Behemot iz Mojstra in Margarete, ki zna hoditi po dveh nogah, rad igra šah in pije vodko, bi se lahko prav prikladno lahko smukal med vsemi temi antagonizmi. Po pravilu na prangerju vedno pristanejo šibkejši. Na primer z identifikacijskimi številkami.
V Petkovi centrifugi, ki jo vrti Jan Grilc, razmišljamo o prikazni novega Černobila, nesvobodnih tujih delavcih in svobodnih odločitvah za menjavo poklica. Pa tudi o pomenu kozarca hladne vode.
Čeprav smo na vrhuncu poletja in bi morale zoreti kisle kumarice, jih je očitno tudi metaforično vzela suša, ugotavlja avtor Petkove centrifuge Gašper Andrinek.
V tem tednu se je marsikaj tako ali drugače vrtelo okoli vode. Najtežje smo pričakovali dež; voda kot po transfuziji zdaj iz Notranjske potuje v presušene obalne vodovode, nad morsko vodo je zasijal nov hrvaški ponos Pelješki most, divje vode pa so nam v svetovni konkurenci prinesle nov zlat in srebrn ponos.
Evropa gori! In se gasi! Požari na Krasu vnovič dokazujejo usposobljenost naših gasilcev in potrjujejo veliko solidarnost, hkrati pa opozarjajo na nekatere pomanjkljivosti, podobno je s pomanjkanjem vode v slovenski Istri. Kaj storiti, da ne bo Koper zaradi podnebnih sprememb čez nekaj desetletij klimatsko gledano mesto Afriki? Nekateri politiki in njih spletni troli za nastalo situacijo obtožujejo kar nevladne organizacije, ob tem se zdijo pobudniki meditacije za dež na Primorskem in dima lačni gurmani iz katastrofalno onesnaženih obalnih mest še najmanj škodljivi. V državnem svetu vlagajo veto in se sklicujejo na Idiota, da zna streljati kozle pa je dokazal tudi s soncem obsijani predsednik vlade Golob.
