Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za konec serije Mimogrede po svetu 2 bomo posegli v bogato zakladnico italijanske kulinarike in kot ob koncu obeda postregli s sladico. Tiramisu je ena od legendarnih sladic naših sosedov, ki morda res nima večstoletne tradicije, je pa najbrž svetovno najbolj prepoznavna italijanska sladica. In še enkrat bomo potrdili, da so pri najpreprostejših jedeh najpomembnejši detajli.
Tokrat se spet odpravljamo v Azijo, ki je kulinarično gledano daleč najbolj raznolika celina. Pokukali bomo v svet Vzhodno Azijske kulinarike, še bolj natančno na korejski polotok in spoznali jed, ki je temeljna hrana korejske kulinarike. Kimči je tradicionalna več tisočletij stara korejska jed iz fermentirane zelenjave in začimb, ki ni le nepogrešljiva priloga pri vsakem obroku ampak tudi osnova za pripravo številnih jedi. Korejci kimči jedo za zajtrk, kosilo in večerjo, kot prilogo ali glavno jed - v vseh mogočih oblikah. Res, da je kimči prastara jed, a je kot nalašč za današnjo bio-eko-makrobitično-vegansko ero. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon Sanja Čakarun iz manufakture in trgovine Kis in kvas Boštjan Napotnik Napo, teoretik in praktik v kuhinji
Tokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii.
V tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije, ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Foto: https://www.pexels.com/
Tokrat se v Mimogrede po svetu v iskanju jedi, ki je osvojila svet, ne odpravljamo prav daleč. Pravzaprav ostajamo v regiji in po malem tudi doma, saj je jed, ki jo predstavljamo malo tudi naša. Pravzaprav si težko predstavljamo pravo slovensko gasilsko veselico ali majski piknik ali otvoritev vrtne žar sezone brez te ikonične jedi. Čevapčiče poznajo od Perzije do Skandinavije, od Avstralije do Južne Amerike, najbolj udomačena pa je na Balkanu. Čevapčiči, pečeni mesni svaljki so najbolj prepoznavna jugoslovanska jed, ki združuje in razdvaja in spet združuje narode na Balkanu in širše skoraj stoletje in pol. Bolj preprosto kot pri čevapčičih skoraj ne gre. Mleto meso začinimo in oblikujemo v svaljke ter spečemo na žaru. A za tem preprostim principom kot za vsako ikonično jedjo tiči cela znanost.
Tudi v aktualni, pomladi seriji oddaj Mimogrede se bomo odpravili s kuhalnico okoli sveta. Že drugič. Tudi tokrat vam bomo predstavili nekaj najbolj znamenitih in prepoznavnih jedi iz posameznih držav sveta, ki so tako ali drugače zaznamovale ljudi in državo, kjer so nastale ter vplivale tudi na trende in prehranjevalne navade ljudi na drugih koncih sveta. Te kultne jedi bomo skuhali s človekom, ki prihaja iz te države ali pa državo in jed odlično pozna ter spoznali njen nastanek, zgodovino ter zanimivosti, povezane z njo. Skratka, spet nas čaka nas niz zaokroženih kulinaričnih zgodb o posamezni nacionalni jedi, ki je prerasla svoje okvirje in okvirje države, kjer je nastala. V prvi oddaji Mimogrede okoli sveta 2 gremo na Tajsko, privoščili pa si bomo znameniti pad thai. Pad thai ali tajski rezanci so v voku prepraženi riževi rezanci, jajce in kalčki, politi s slano-kislo-sladko omako, potreseni z zmletimi arašidi. Je ikonična jed s tajskih ulic in ena najbolj prepozavnih jedi na svetu. Pad thai se od ostalih azijskih rezancev razlikuje predvsem po rezancih samih. V pad thaiu so obvezni ploščati riževi rezanci, široki nekaj milimetrov, druga razlika pa je značilna sladko-slano kisla pad thai omaka. Z nami so se okoli voka sukali: Kitiya Srimaratn, medicinska sestra, maserka in kuharica; Prakobsin Thanapanyarak - Edže, lastnik restavracije OnThai in kuhar; Sara Marinko, študentka, vezni člen med strankami in osebjem v restavraciji OnThai.
Za konec olimpijske serije oddaj Mimo grede smo prihranili sladico. A na Kitajskem sladica ni tako kot pri nas, vrhunec obroka, češnja na torti - kitajske sladice in sladke jedi bodo namreč večino zahodnjakov pustile hladne. Čeprav je Kitajska gastronomska tradicija ena najstarejših in čeprav so Kitajci obsedeni s hrano, je prav nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedem. Postrežejo jih kar med obedom.
Nekaj napotkov o tem, ko se obnašati za mizo, če se boste kdaj znašli na večerji pri kitajski družini ali na kosilu v kitajski restavraciji. Bonton veleva, da si vsak najprej vzame s krožnika, ki je pred njim. Na omikano kitajsko mizo nož ne sodi. Kitajski pogrinjek ob krožniku, skodeli za riž, čajni skodelici in kozarcu zahteva le žlico in paličici. S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadati. Paličice nikoli ne pustimo zapičene v hrano ali prekrižane na krožniku, vedno jih odložimo vzporedno eno ob drugi.
Dober nož in dober pisker bi bil odgovor večine kuharjev, če bi jih vprašali, brez česa ne bi mogli opravljati svojega dela. Tudi v kitajski kuhinji je podobno, pri čemer sta oba omenjena pripomočka zelo posebna, kot je posebna tudi kitajska gastronomija. Danes se v oddaji Mimo grede na OI ukvarjamo z 'orodjem' v tipični kitajski kuhinji. Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeli.
V Italiji je parmezan, v Mehiki jelapenjo, v ZDA kečap, v Belgiji majoneza, v Vietnamu ribja omaka ... Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarike. Kaj pa na Kitajskem? To ugotavljamo v tokratni oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah.
Čeprav je kitajska civilizacija ena najstarejših in ena najbolj naprednih, antični Kitajci niso poznali skrivnosti koagulacije ali sirjenja mleka. A ko so enkrat osvojili to obrt se niso ustavili: začeli so siriti tudi stročnice in izumili tofu. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severa. En razlog za to, da Kitajci dolgo niso poznali mlekarske obrti je zagotovo ta, da je med kitajsko populacijo zelo pogosta laktozna intolerančnost, drug pa ta, da v monsunskem podnebju, kjer uspeva riž, reja molznih živali ni najbolj gospodarna.
Globalno je najbolj priljubljena Kitajska kuhinja. Kako je v zadnjih 100, 150 letih kot pandemija osvojila svet? Kamorkoli so kitajski migranti prišli, so lokalno prebivalstvo navdušili s svojimi jedmi, predvsem sladko kislimi kombinacijami, ocvrtim mesom in seveda rezanci. Ponekod se je kitajska kulinarika popolnoma zlila z lokalno, denimo v Koreji. Celo najbolj poznano in priljubljeno vietnamko nacionalno jed, juho Pho Bo, so izumili kitajski priseljenci, ki so od francoskih mesarjev kupovali goveje kosti, iz njih kuhali juho in ji dodali riževe rezance.
Kot smo povedali v prvi oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah, je zaradi zgodovinskih okoliščin in geografske raznolikosti Kitajske nemogoče govorili o kitajski kuhinji, ampak kvečjemu štirih velikih kulinaričnih tradicijah, ki jih povzema ta kitajski pregovor: vzhod je sladek, jug slan, zahod je kisel, sever vroč. Danes bomo spoznali osem osnovnih, najbolj vplivnih različic kitajske kuhinje. Te se delijo še na več podvrst in so temelji kuharskih praks tudi drugod po Kitajskem in svetu.
V tretji oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah bomo ugotovili, da sta obe žitarici na Kitajskem skoraj enakovredni. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesa. Riž Kitajci poznajo vsaj 8 tisoč let in je temelj lokalne kulinarike tam, kjer so ustrezne razmere za njegovo gojenje. Pol mlajša na Kitajskem kot riž, manj sveta, a nič manj priljubljena, pa je pšenica, ki je prišla na Kitajsko pred približno štiri tisoč leti. Danes jo na Kitajskem gojijo na površini primerljivi z velikostjo Alžirije. Iz pšenične moke izdelujejo kruh, mesijo testo za znamenite kitajske žlikrofe, za v pari kuhane kvašene kitajske cmoke ter seveda za testenine vseh mogočih oblik.
Kitajska kuharska tradicija je stara nekaj tisoč let, v tem času pa so Kitajci izumili živila kot so rezanci in tofu. Izvedeli bomo, zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinom. Kuhanje so Kitajci začeli obravnavali kot TAO - doktrino uma. Znana je zgodba kuharskega guruja, ki je svoje služabnike pošiljal nabirati roso s cvetov divje vrtnice in limon, v kateri je skuhal riž. Za roso z običajnih vrtnic je menil, da je premočna. Pečeni rezanci in pečen riž, najbolj prepoznavne jedi iz današnjih kitajskih restavracij po svetu, so kitajska pogruntavščina sodobnega časa, ulična hitra hrana, ki pa je za razliko od drugih jedi, povsod po svetu bolj ali manj enakega okusa.
Prva iz serije oddaj Mimo grede na olimpijskih igrah bo teoretična. Spoznali bomo, da kitajska kuhinja ni ena sama, ampak jih je osem in da riž ni ulitimativno živilo v kitajskih prehranjevalni tradiciji. Za kitajsko kuhinjo je značilen širok nabor načinov priprave hrane, od preciznega rezanja sestavin do številnih tehnik toplotne obdelave. Uporabljajo široke palete začimb, zelenjave, mesa, tofuja in ostalih živil v kombinaciji z rižem in rezanci. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državi.
Danes smo sklenili serijo oddaj Mimogrede, ki smo jo poimenovali V divjini in v kateri smo spoznavali, pripravljali in uživali bolj ali manj znane divje, užitne rastline in njihove plodove. In za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hrani, kot so kaviar, kobe govedina, gosja jetra in podobno. Pravijo jim tudi diamanti iz gozda, uradno so gomoljike, najbolj pa jih poznamo kot tartufe. V sklepni oddaji šeste sezone smo tartufe iskali z izkušenim lovcem na tartufe Brankom Čendakom in njegovima psičkama.
Prejšnje oddaje Mimo grede V divjini smo namenili bolj hrani in temu, kaj vse lahko pripravimo iz divjih rastlin, v tokratni pa smo pokušali pijače. V naši naravi rastejo rastline, iz katerih lahko pripravimo ne le nadomestek kave, pač pa tudi kakava. Seveda pa omenimo tudi kaj močnejšega, oziroma je to storila sogovornica Veronike Gnezda.
V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški klasiki, ena s Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo.
Nekoč so rekli, da želod v žepu prinaša srečo. No, gotovo je tudi dober obrod želoda v časih, ko je bilo pomankanje drugih dobrin, pomenil veliko srečo. Pražili so ga za kavo in ga mleli za moko. Uporaba želoda v prehrani se je z leti sicer opuščala, nekateri pa so to spet obudili. Kje pečejo odličen kruh iz želodove moke in kak okus ima želodov kavni nadomestek? V hrastov gozd nas je s sogovornikoma popeljala Veronika Gnezda.
