Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


24. 1. 2023

Na bone

Danes pa o manjšem, komaj opaznem protestu, ki je med vsedržavno protestno epidemijo prejšnji teden minil skoraj neopaženo. Mimogrede; da je v naši državi vse narobe, ugotavljamo komaj nekaj mesecev po tem, ko je bilo v naši državi vse narobe. Gre za teoretični problem, ki nas obravnava z logičnim nesmislom, kako je lahko v državi vse še bolj narobe, za tem, ko je že bilo vse povsem narobe. Kakorkoli; med protestniki so se znašli tudi študentje. Eden študentskih klubov, poetično se imenuje Glas, je pripravil protestno novinarsko konferenco, na kateri so opozorili na problem študentske prehrane. Na kratko; po njihovo je trenuten sistem študentskih bonov zastarel, saj brez doplačila v Sloveniji študentu skoraj ni več moč kositi in po interpretaciji opozicijskega poslanskega kluba Glas sistem študentskih bonov bolj nad vodo drži slovenske gostince, kot da bi v resnici pomagal pri prehranjevanju; sploh zdravem, raznovrstnem in polnovrednem prehranjevanju študentske populacije. Da pa študentski klub ni pri svojem receptu samo rušilno negativističen, imajo predlog, po katerem bi bone zamenjali s široko mrežo študentskih menz. Eksperimentalno so eno celo postavili na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Stregli so vegansko zdravo hrano, in sicer nemesni golaž in juho iz leče. Nekateri študentje pa so povsem samoiniciativno spekli tudi pecivo. Najprej in na začetku; nekaj najslabše hrane, kar se je je skuhalo v zgodovini, je nastalo v študentskih menzah. Že menza kot taka ni zagotovilo za kulinarične presežke, študentska pa sploh ne. Če ne bi bilo ponudbe hrane na bencinskih črpalkah, bi študentske menze, dokler so še obstajale, nosile častitljivi naziv gastronomskih beznic. Tako se neobveščenemu dozdeva, da je pomenil prehod iz teh zanikrnih krmilnic v udobje običajnih gostinskih lokalov kakovostni preskok naprej. A očitno študentska populacija, ki z boni živi vsakodnevno, misli drugače. In se bodo menda vrnili na velika vrata. Oziroma na male mize. A bolj kot gastronomska, polnovredna, zdrava, uravnotežena in veganska študentska prehrana razmišljujočega bega razlog študentskega srda. Zapisno kot prolog; v avli, od koder se je v letu 68 podalo študentsko gibanje rušiti monolit enoumja, je danes najbolj revolucionarno djanje juha iz leče. V družbi, kjer nakopičene probleme rešujejo ali politikantske mediokritete ali pa karieristični malomeščani, ki kot Sahara vode potrebuje energijo in zanos, ki sta lastna mlademu, izobraženemu in s predsodki neobremenjenemu državljanu, se ta raje kot z revolucijo ukvarja z juho, glavno jedjo in sladico. Mogoče vzroke razumemo napak, vsekakor pa posledice razumemo pravilno, ko trdimo, da študentov v naši družbi ni. Hudiča, še študentskih žurov, ki so se iz Rožne, Gerbičeve in ostalih centrov kot požar širili v mesto, ni več. Da ne govorimo o subkulturah, ki so rodile in vzdrževale punk, novi val, mirovniško gibanje, prve bilke ekološke zavesti in posledično civilnodružbene pogoje za osamosvojitev. Vse našteto je slonelo na študentski populaciji. Najbrž povedano grobo in celo krivično, a z dobronamernostjo, ki bi koga celo premaknila od mize: »Današnje generacije študentov niso niti senca generacij s konca šestdesetih, sedemdesetih in pozneje osemdesetih let prejšnjega stoletja!« Bog ne daj, da bi zabavljali nad pomenom zdrave in redne ter predvsem zadostne študentske prehrane, a če vegavi spomin ne laže, je bila skrb kdaj, koliko in celo kaj dati v usta, ena bolj marginalnih skrbi študentskega življenja. Ko se je že zdelo, da bo kapitalizem uspel obrusiti študentsko ost s potrošništvom, selektivnim izobraževanjem in uniformiranostjo izobraževalnega procesa, so se zgodila protiglobalizacijska gibanja in upor proti borzi. Pred desetletjem in več se je za trenutek zazdelo, da so pogoji za upor proti sistemu zreli in da ga bodo vodili mladi. A se je sfižilo in danes se v tujini najbolj radikalen del študentske oziroma mlade generacije skoraj militantno zavzema za uveljavitev okoljskih politik. Medtem pa se je slovenski študent podal vojevati svojo bitko na krvavem bojišču študentskega jedilnika. Sicer ne vemo, kakšna bo naša prihodnost; katere elite nam bodo vladale in kako globoko bo planet požgan in skurjen – a nekaj je gotovo. Če bo kaj preživelo, bodo to študentske menze …


17. 1. 2023

Mi ga spet žingamo

Danes pa zelo na kratko – ker predvsem ta kratki nas danes zanimajo – o temi, ki je tako minorna, da skoraj ni vredna naše posvečene obdelave. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Pa na drugega tudi.


10. 1. 2023

Bolnišnica na koncu mesta

Bizarnost slovenskega zdravstvenega ustroja se je spustila za še eno nadstropje in preden dokončno strmoglavi tja, kjer ves čas gorijo žarki ognji, jo poskušamo vsaj za nekaj minut ustaviti s to priloženo analizo. Najprej in na začetku. V zdravstvenem sistemu delujejo, vsaj glede zdravništva, eni najbolj pametnih ljudi na Slovenskem. Ker so tudi ministri pogosto zdravniki predvidevamo, da so tudi zdravstveni ministri izredno pametni, saj je že od začetkov civilizacije znano, da je telo zapleten stroj in je potrebno mnogo znanja, študija in podobnega, da se ga človek nauči popraviti. Šest let je treba hoditi v visoke šole, da te pripustijo k zdravljenju. In potem je neverjetno, kako to okolje ekstremno pametnih ljudi že zadnjih nekaj desetletji počne same neumnosti. Vsaj tako sklepamo, ker se zdravstveni sistem sesuva pred našimi očmi. V zadnjih dneh je razpadel v sramotno stavko bolnikov. Ki ji bo sledila /ali pa ji ne bo/ sramotna stavka zdravnikov. Skratka – nekoč popularna drama absurda se je začela pri nas igrati na ljudskih odrih, postavljenih po glavnih trgih prestolnice. Poskusimo preskočiti ovire, ki jih pred slehernika postavi zdrav razum in se z rahlim odporom potopimo v vso šarado. Ker bolniki in zdravniki stavkajo, se moramo te nove slovenske pogruntavščine lotiti s terminologijo sindikalnega boja. Torej; zdravniki so v teh stavkah delojemalci, bolniki pa so delodajalci. In kar je najbolj noro; oboji stavkajo zaradi tega, ker so nezadovoljni s trenutno situacijo. Kar na nek način transcendentalno presega običajni sindikalni boj, v katerem je s situacijo nezadovoljna ena stran – zgodovinsko gledano najpogosteje delojemalci. Delodajalci so po navadi nezadovoljni samo, če ne dobijo dovolj ohlajene penine, ali je kršen kateri drugih delodajalskih privilegijev. V slovenskih javnozdravstvenih stavkah pa sta nezadovoljni obe strani … Prek prsta sklepamo, da so delodajalci, se pravi bolniki, v prvi vrsti nezadovoljni, ker so bolni. In ker bodo na protestu njim v podporo nastopili tudi predstavniki vlade, predvidevamo, da jih bodo vladajoči podprli v tem nezadovoljstvu. Ker da bi jih podprli v prizadevanjih, da lahko bolniki pridejo do zdravnika, hkrati pa na ministrstvu za to držijo škarje in platno v rokah, nima nekega smisla. Kajti bistveno nezadovoljstvo bolnikov je v tem, da ne morejo do zdravnika. In tu se konča. Zdravniki pa so po drugi strani nezadovoljni, ker so preobremenjeni in premalo zaslužijo. Da se ta absurdni krog, ki ne zdrži logične presoje, razveže, moramo v enačbo pripeljati še tretji element. To so tisti, ki plačajo zdravnike. Oziroma ki plačujejo ves zdravstveni sistem. Zavarovalnice torej … Čemu ne stavkajo zavarovalnice, oziroma čemu nihče ne stavka proti zavarovalnicam? Bolnik, se pravi delodajalec z zavarovalnico podpiše obligacijsko razmerje, ki ga nato zavarovalnica ves čas zavarovalne dobe eklatantno krši … Zdravniki iz Fidesa, ki kot pravi ljudski glas štrajkajo izključno, ko so leve vlade, s prstom zato kažejo na zavarovalnice, dobavitelje in ostale krvosese, kjer naj bi vse ponikal javni denar. Je pa res, da je ponikanje javnega denarja v slovenskem zdravstvu v deželi stoterih kraških pojavov bolj kot ne logično. Javni denar – da enačbo elegantno sklenemo – pa je tisti denar, ki ga pridelajo delodajalci, se pravi bolniki. Hočemo povedati, da smo sedanji in potencialni bolniki tisti, ki plačujemo za ta na smrt bolni javni zdravstveni sistem; katerega vrhovi so na srečo na okrevanjih na jahtah ob sredozemski obali. Ostane torej le še možnost, da bolniki še več plačujemo zavarovalnicam, ki naj nato polnijo zdravstveni sistem; ampak ne moremo, ker smo bolni. Tako gre osnovni absurd absurdne manifestacije slovenske blaznosti, če ga pogledamo skozi terminologijo stavkovnega vala zdravnikov in bolnikov. Na vso reč pa je na srečo mogoče pogledati še metafizično. Bolniki menijo, da so zdravniki ne le dolžni, da jih zdravijo, temveč menijo vsaj malo tudi, da so zdravniki krivi, da so zboleli. Hočemo povedati, da smo bolniki lahko tudi resne tečnobe, ki svoje zdravje povezujemo izključno z medicino in zdravstvenim sistemom. Težava je v dejstvu, da smo odnos zdravnik-bolnik v teh zavoženih zdravstvenih desetletjih poenostavili na ekonomski odnos. Zdravniki pa so na drugi strani samo kot cehovsko iskrico – kot medicinski skok čez kožo – začeli razumeti prisego onega helenskega ranocelnika. Posledično so se bolniki navadili, da je skrb za zdravje blago; ali pa usluga, podobna stotinam ostalih dejavnosti, s katerimi si lajšamo nemogoče breme civilizacije. Se pravi, da je odgovornost za naše zdravje plačljiva odgovornost nekoga drugega. In da je starka s koso na koncu poti vedno posledica ali napake, ali pa ne dovolj dobro opravljenega dela. S tem, ko smo zdravje in skrb zanj spremenili v ekonomsko, ali celo v pravno kategorijo, smo tako bolniki kot tudi zdravniki pozabili, da gre pri zdravju in bolezni za naravni, ali pa božji proces, kakorkoli že hočete; vsaj v primeru zdravnikov, če že ne tudi zavarovalničarjev, pa tudi za moralno zavezo. Ker smo moralni kompas izgubili v prepirih o iskanju krivde, smo se znašli na poti do smešenja zdravega razuma, ki je stavka bolnikov kot predhodnica stavki zdravnikov.


3. 1. 2023

Veliki pok

Pa stecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja …


27. 12. 2022

Krizno leto 2022

Danes pa samo uradno slovo od poslušalstva za leto 2022. Podobnih sloves je v tem tednu kar nekaj in po najnovejši modi se ob izteku leta doda: "Samo, da je mimo!" Ali pa: "Da se ne bi nikoli ponovilo!" Na srečo do dneva natančno beležimo začetek mode, po kateri se od leta poslovimo z grenkobo in težkimi besedami. Od nekdaj se sicer novo leto pričakuje z upanjem in novoletnimi zaobljubami, a kljub temu nikoli nismo s takšnim užitkom, strastjo, skoraj z maščevanjem, zavračali pravkar iztekajočih se let. Začelo se je z zdaj že znamenitim 2020, ko je januarja uradno nastopila epidemija in smo ob koncu decembra tisto leto dobesedno zbrcali v zgodovino. "Zagotovo najslabše leto zadnjih generacij," ki ni storilo nič drugega, kot da je dalo na voljo svoj čas enemu virusu in eni podivjani civilizaciji. 2021 je nato potekalo približno enako kot predhodno in spet smo ga odslovili z neprimernimi besedami; za 2022 je že vse kazalo, da se bo življenje končno stabiliziralo, pa si je tovariš Putin omislil, da za to ni nobene resnične potrebe. In ponovno ob draginji, inflaciji in napetostih vseh sort letošnje leto vežemo v rumeno vrečo in čakamo, da ga pobere smetarski kamion. O preklinjanju preteklih let se je pojavila tudi moda besed leta – kot bi že ne imeli dovolj dogodkov, oseb in ostalih izstopajočih subjektov znotraj prejšnjega leta. In izbori besed – ker v času površnosti se da leto opisati ne z enim sestavkom, ali enim stavkom, temveč kar z eno besedo – vsebujejo skoraj praviloma besede z negativno konotacijo. Med njimi je nova skovanka; če spomin ne vara, konkurira za besedo leta na Angleškem, ki opisuje pojem "življenje v nenehni krizi". Ker kot kaže se bomo morali navaditi na življenje v nenehni krizi. Se pravi, da ne bomo več poznali čas z ali brez krize, temveč samo še: "kriza, bolj kriza, najbolj kriza"! Kar nas pripelje do srčike naše novoletne poslanice … Naši očetje, bog ne daj pa naši dedje, so se ves čas po malem hvalili s krizami, ki so jih preživeli. Z vojnami, pomanjkanjem, boleznimi in težavami. Ampak ob slovesu od še enega ekstremno kriznega leta, z obeti na še eno ekstremno krizno leto, je čas, da postavimo stvari na svoje mesto … … Generacije, ki so danes v najboljših letih, so doživele dve državi, eno vojno, pet ali šest valut, hiperinflacijo, nekajkratno sesutje lokalnega in tudi globalnega gospodarstva, pandemijo, vojno, ki preti, da bo postala zadnja, in pa planetarne podnebne spremembe, ki bodo planet spremenile v puščavo. Se pravi, da s krizo živimo že vse življenje in leto 2020 z epidemijo ni bilo nič bolj dramatično od recimo leta 1989, ko se je plača, če si se zadržal na poti od službe do preprodajalca deviz na tržnici, spremenila v nič. Ali leto 2022 z energetsko krizo ni bilo nič slabše od leta 1973, ko so Arabci zaprli pipice in so naši očetje redke avtomobile polnili z dobrimi željami in odpadlim oljem. In tako naprej in tako nazaj … Recepta za kolikor toliko normalno življenje brez kriz sta dva. Na žalost ali srečo sta že vso zgodovino enaka, samo da smo vsaj na enega malo pozabili. Najlepše se je peklenskega objema krize rešiti, če se vam uspe preriniti med en odstotek najbogatejših Zemljanov. Ali v našem primeru – med en odstotek najbogatejših Slovencev. V čakanju na protikrizne ukrepe vlade, se ti srečneži težavam izognejo s prestižnimi avtomobili, ljubljanskimi nepremičninskimi kvadrati in Michelinovimi kuharji. Ter z zgodbicami, kako zelo trdo delajo. Druga možnost, primernejša za najširšo populacijo, pa je, da enostavno znižate pričakovanja. Da si v prihajajočem letu nič ne želite, od leta 2023 nič ne pričakujete, in se v naslednjih dvanajstih mesecih na nikogar ne zanašate … Naj bodo novoletne zaobljube bolj bazične sorte: dihati, hoditi, skrbeti za naraščaj in poslušati Val 202. Če boste živeli v skladu s tem kanonom, bo prihajajoče 2023 prvo po zadnjih letih brez pridevnika "krizno" in se bomo ob letu osorej sestali v povsem drugačnem vzdušju, kot se poslavljamo letos …


20. 12. 2022

Tradicionalne družabne igre za hladne dni

Lepa slovenska tradicija veleva, da se ob prazničnih večerih zbere družina in se posveti igranju družabnih iger. Danes se bomo tako čarobnim dnevom primerno spustili v čudovitih svet iger, ki nas kratkočasijo in zabavajo, mogoče pa se iz njih celo kaj naučimo.


13. 12. 2022

Ljudska milica

Inflacija je še vedno visoka in cene še vedno ne padajo, na srečo pa padajo vsaj ministri. Notranja ministrica je odstopila zaradi političnih pritiskov na policijo in tem se bomo posvetili v prijetnem adventnem vzdušju. O vsej zadevi vemo sorazmerno malo, zato bo tudi analiza na trenutke luknjičasta. Torej; vemo, da politiki radi pritiskajo na policiste in da policisti posledično kdaj pa kdaj pritisnejo na politike, kar govori o tem, da se policisti in politiki radi medsebojno pritiskajo. Kar še enkrat več govori o privilegiranosti ceha politikov v naši družbi. Hočemo povedati, da če politik pritisne policista, se vsaj javno – ne zgodi nič. Če pa navaden državljan pritisne policista, ga ta pritisne nazaj. In to s pendrekom. Na srečo nihče ni pritiskal na ministrico, še najmanj predsednik vlade, zato gre bivša ministrica k predsednici države, kjer zagotovo ne bo političnih pritiskov. V nadaljevanju pa k ogromni zmoti, ki je zameglila razumno dojemanje nastale situacije … Medijski, politični in vsi ostali prostori brenčijo o tem, kako nujna je depolitizacija policije. In da je ta ob neprestanih političnih pritiskih misija nemogoče. Preskočimo dejstvo, da nihče natančno ne ve, ali ne pove, kaj sploh je politizacija policije, kar posledično pomeni, da ne vemo, kako bi jo, če sploh depolitizirali. Ampak žalostna resnica je ta, da smo državljani nad politizirano policijo navdušeni. Oziroma da si ne želimo depolitizacije policije, ki niti slučajno ni v našem interesu. Politizacija policije z eno besedo, ali pa v prenesenem pomenu pomeni enostavno to, da se policisti ukvarjajo sami s sabo in s politiki, ki nanje pritiskajo. Kar pomeni, da se imajo toliko manj časa, volje in energije ukvarjati z nami. Se pravi, medtem ko se policaji in politiki pritiskajo, imamo državljani pred obojimi relativni mir. Kar je samo dobro. Na tem mestu moramo razbiti mit, ki napaja vso preklemansko šarado … Policisti se z jamranjem o politizaciji in nujnosti depolitizacije postavljajo v vlogo Robina Hooda, ki ščiti reveže in tolče po prstih fevdalne krvosese. Pa vsi vemo, da je to daleč od resnice in da je slovenska policija bolj podobna »Superhiku«, ki jemlje revnim in daje bogatim. Za dokaz te nezaslišane trditve imamo v predalih dovolj neplačanih položnic, ki čakajo na prometno amnestijo in v časopisnih arhivih dovolj nikoli raziskanih ali vsaj pojasnjenih afer. Hočemo povedati, da je slovenska policija z drakonskimi kaznimi za recimo prometne prekrške, z uboganjem na migljaj, ko je šla država pred nekaj meseci skozi avtoritarno fazo, in z očitno počasnostjo pri raziskovanju gospodarskega kriminala, daleč od tega, da bi bila med ljudmi kaj zelo priljubljena. Kar kažejo tudi ankete, kjer recimo gasilci po indeksu zaupanja nažigajo policiste, da je nerodno gledati. Se pravi, da nas prav malo briga, če policisti, notranji ministri in predsedniki vlad plešejo svoj groteskni ringa raja v preočitni želji obvladovati fračo, s katero je nato mogoče ustrahovati neposlušne, ali pa zakrivati sovje lastne lopovščine, oziroma braniti s solzami in znojem pridobljene privilegije. Mastni naslovi »za« in »proti« odstopu ministrice za notranje zadeve, ki se je spremenil v prvovrstno politično afero, nas navadne državljane puščajo hladne. Policija je svoj moralni kapital, trdo in z žrtvami pridobljen med osamosvojitvijo, že zdavnaj zapravila. Če ne prej med sramotnimi mariborskimi dogodki pred skoraj točno desetletjem in kasneje s poslušnim izvrševanjem volje vsakokratnih političnih elit. Kar državljani pogrešamo, je stališče neposrednih proizvajalcev, se pravi policistov samih. Sindikalne organizacije v policiji pa so prav tako razdeljene, kot je povprek prerezana vsa družba in ne zmorejo niti osnovne samorefleksije, kaj šele analizo dogajanja in stanja v policiji. Zato sentimenta, usmiljenja ali ogorčenja, na katerega računata obe moštvi med odstopom v širši javnosti ni … Seveda bodo mediji naredili svojo nalogo, kajti privoščljivost je prva profesionalna zapoved slovenskega žurnalizma, a »na terenu«, kot se reče, ljudi prav malo briga, katera tajnica je klicala katerega direktorja policije in koliko kadra Janeza Janše se še skriva v rolo omarah. Ob koncu; kot smo novinarji pustili, da politiki umažejo naš nekoč lep poklic, so to isto dopustili tudi policisti. S tem, da se novinarji tega zavedamo, policisti pa niti ne.


6. 12. 2022

Mi smo Prvaki!

S tem ko se je končalo super volilno leto, se je končala tudi tortura Queenovske klasike "We are the champions!" Kajti od predsedniških palač do kinodvoran, kjer so bili volilni štabi bolj zakotnih županskih kandidatov, je nesmrtni Freddie kričal z dna svoje duše: "Mi smo prvaki, mi smo prvaki." Ampak kot se v politiki, še posebej slovenski rado zgodi: lokalni DJ-ji nimajo pojma, čemu rožnatoličnim županom godi ravno ta pesem in zakaj Modrijani nenadoma niso več dobri … Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, ki jim bo sledila groba in najverjetneje napačna literarna analiza. Pesem je Freddie napisal povsem sam, brez sodelovanja ostalih članov banda in po njegovih besedah je imel v mislih nogometno moštvo, oziroma nogometno tekmo, ki se triumfalno konča z zmago. Ampak med teoretiki zarote se pojavlja tudi mnenje, da je imel v podpomenu oziroma v mislih ansambel kot tak, ki se je leta 1977 na veliko mučil s prodorom na glasbeno sceno. Ali pa je imel v mislih homoseksualno skupnost, ki ji je začel ob tistem času vse bolj odkrito pripadati. Oba podkonteksta pa sta za slovensko politično elito, medtem ko zalita z radgonsko penino brunda napev za oktavo nižje – vsaj nerodna. Ampak četudi je pesem mišljena samo kot športna himna, je njena uporaba v politične namene nenavadna. Šport namreč razume v izjemno brutalni, oziroma nešportni maniri. Verz, kjer nasprotno moštvo označi ne le kot poražence, temveč tudi za zgube, se pravi izjemno nešportno in slabšalno, je začinjen še z verzom "Za zmago se bomo borili do samega konca." Oboje šport postavlja daleč onkraj humanega in viteškega boja, v okrilje gladiatorstva in če so županski kandidati z na novo prebujeno slovensko strpnostjo na lokalni ravni svojim protikandidatom med kampanjo še zatrjevali, da je sodelovanje glavna maksima tokratnih volitev, so jim že ob večernem piru zabrusili, da niso nič druga kot navadni »luzerji«! In da za njih ni prostora v tej občini, tem parlamentu ali tej državi. Ni najbolj jasno, kdaj je prvi politik zlorabil to popevko, a zgodovina beleži, kdo jo je najbolj grobo. Donald Trump jo je s svojimi privrženci prepeval med volilno kampanjo za republikansko nominacijo in kitarist skupine Brian May je bil nad tem primerno ogorčen – ampak seveda se Donald ni dal motiti. Vendar kot slovenski politiki je tudi Donald svoje razumevanje skladbe zamrznil pri refrenu … Zadeva je namreč ta, da je besedilo pesmi izven refrena izrazito neprimerno, da bi jo predstavniki ljudstva ali pa izvoljeni javni uslužbenci ponotranjili kot svojo himno. Poglejmo: V prvem verzu pesem pravi, da je dotični plačal vse svoje dolgove. Nerodno, če je politik dolgove kdaj sploh imel, ali bog ne daj, da jih še ima. V nadaljevanju pevec pravi, da je odslužil kazen, čeprav ni storil nobenega zločina … Kar je tipičen izgovor slovenskih pravomočno obsojenih politikov. In naprej slovenski politiki pojejo, kako so naredili nekaj res hudih napak, kar drži. In da so preživeli tudi metanje peska v obraz … Kar govori o tem, da slovenski politiki najraje dopustujejo ali na Braču, ali na Rabu. Šele nato pridemo do refrena, ki volilne štabe – recimo stranke Svoboda, Saša Arsenoviča v Mariboru ali Sama Turela v Novi Gorici – povzdignejo v politično ekstazo. Verjamemo, da bi si skladbo radi zavrteli tudi v strankah desnice, a kaj, ko nič ne zmagajo. Smo pa izvedeli, da na desnici vadijo drugo mega popularno skladbo z albuma Queenov "News of the World"! Ob naslednji volilni sezoni bodo tokrat zmagovito levico napadli z "We will rock you!" Pa gremo naprej po poti šampionov, ali šampinjonov, kot rado spolzi z nekoliko okorelega jezika v zadnji uri zmagovalne zabave. Drugi del sage o prvakih, se pravi po prvem refrenu, je še nekoliko bolj skrivnosten kot prvi. Začne se najprej s presenetljivim obratom iz "mi" v "jaz", kar strankarske liste za nekaj verzov postavi ob stran in postavi v ospredje politično/lirski subjekt … Skladba se nadaljuje s teatrsko referenco, ki namiguje, da se je kandidat v svojem življenju dovolj priklanjal/klečeplazil in dovolj nastopal/glumatal, kar mu je prineslo slavo in bogastvo. V bistvu pesem bolj kot športnika na igrišču, resnično opisuje javno izpostavljeno osebo. Ali je to umetnik, mogoče pa je celo politik? Vsekakor zmagovite kandidate prikaže kot občutljive, čustvene ljudi, kar imajo še posebej rade volivke. V nadaljevanju stoji vrstica, ki je še posebej enigmatična, redko izpostavljana ali analizirana. Ko se Freddie zahvali občinstvu za slavo in bogastvo, ki ju je dobil, se zahvali tudi za vse ostalo, kar pride s slavo in bogastvom. Če to zapoje slovenski politik, takoj pomislimo na korupcijo, a kako si to razlagajo stiki z javnostjo, posameznih strank, ki naročajo ta komad, nam zaradi omejenih raziskovalnih virov ni uspelo izvedeti. Nato se pesem nadaljuje s tem, ko opiše volilno kampanjo kot skrajno težavno, daleč od tega, da bi jim bilo med njo postlano z rožicami, ali da bi bili na oddihu. Potem sledi retorično vprašanje: "Kje se bo vse to končalo?" Se bo končalo na lokalnih volitvah … na državnozborskih? Na volitvah za predsednika? "Ne," odgovarja pesem. Kandidat, ki jo vrti v štabu ne bo odnehal, dokler ne zavlada vsemu človeštvu. Dokler si ne pokori človeške rase kot takšne in pri tem bo vztrajal in vztrajal in vztrajal Končni refren, kjer si prijatelji dopovedujejo, da bodo svetovni prvaki in da ob tem ne bodo imeli nobenega razumevanja in usmiljenja za poražence. Pa še zadnji namig. Pesem se ne konča s verzom "Prvaki sveta", kot se končuje refren pred tem … teoretiki zarote v tem vidijo zloveščo napoved, da še takšen šampion, še takšen prvak nekoč pade. Tako smo prišli do konca analize v maniri največjih duhov slovenske literarne zgodovine. Seveda nam tega ne bi bilo treba početi, če bi ob volilnih zmagah politiki recitirali Prešerna, ki je natančno razložen od spredaj nazaj in od zadaj naprej; ali pa če bi vrteli kaj iz bogate zakladnice slovenskega popa, kjer pa ni česa razlagati.


29. 11. 2022

Nacionalna transplantacija

V zadnjem času je obnašanje slovenskih političnih elit resnično shizofreno. Recimo zadnje iz kuhinje desnih političnih silnic … Ob treh pomembnih družbenih vprašanjih so se odločili uporabiti ultimativno demokratično orodje, ki je seveda referendum.


22. 11. 2022

Čivkati ali molčati

Digitalno pismeni večini se bo zdel današnji prispevek smešen, zato je namenjen samo populaciji zadnjih dinozavrov. Ki gledamo v nebo in se sprašujemo, kaj pomeni ta velika ognjena krogla. V zadnjih dneh smo si izvolili vlade na najbolj lokalni od vseh lokalnih ravni, tako lahko danes preverimo vladanje na najbolj globalni od vseh globalnih ravni. Se pravi, odgovorimo na vprašanje, kdo upravlja s planetom? Začnimo; tisti neumeščeni v socialno digitalno okolje smo bili dolga leta prepričani, da demokratični procesi tečejo po tradicionalnih komunikacijskih kanalih. Po medijih, z neposredno komunikacijo med državljani in državo, s tiskovnimi konferencami in javnimi nastopi. Take reči. Potem pa se je pred nekaj leti rodil Twitter in politično komuniciranje se je preselilo tja. Nakazovalo se je že pred tem s Snapchatom, Instagramom in Facebookom, a šele Twitter je dal politikom pravo orodje, ustvarjeno po njihovi meri. Ker zmore zajeti le misel ali dve in ker ni slik … Twitter je v nekaj mesecih postal večji in vplivnejši kot vse tradicionalne medijske hiše skupaj. Uredniki so besneli, če njihovi novinarji niso prepisovali s Twitterja, politiki so besneli, če njihovi tajniki niso objavljali novih in novih enovrstičnic … Ob političnem diskurzu pa se je tam gori gnetla in se še vedno gnete polovica planeta, ki se strastno in ves čas prepira z drugo polovico planeta … Razumni se je sicer vprašal, kaj je narobe s civilizacijo, da se jo da opisati in usmerjati v nekaj deset znakih … ali je postala preveč predvidljiva, ali pa je postalo človeštvo neverjetno elokventno. Kakorkoli … Twitter je postal vseobsegajoč in prebivalci te države se še kako dobro spominjamo časov, ko je vrhovni gromovnik čivkal usodo iz višav proti blatnim močvirjem, v katerih prebivamo. Neposvečeni skeptiki smo na samem začetku twiteraškega fenomena menili, da gre za še eno orodje, ki ga je sestavil mozoljasti golobradec z očali, ki je takoj naslednji teden postal multimilijarder in ga danes zanimajo samo milenijske utvare … Predvsem pa smo menili, da gre za platformo, ki v ničemer ne posega v vsebine objav. Potem pa se je počasi začelo; najprej je Twitter blokiral bivšega ameriškega predsednika in ob tem ostal nekonsistenten, saj je na planetu vsaj še nekaj deset predsednikov držav in vodij vlad, ki bi jih bilo treba nagnati s spleta. Ob Trumpovem pregonu s Twitterja, se je sprožila težka in vroča razprava o svobodi govora … Ali so ta nova digitalna orodja svobodne komunikacijske cone brez pravil, ali pa gre za sicer nove medije, ki pa so kljub temu uredniško vodeni, vendar zanje ne veljajo klasična medijska pravila in omejitve …. Pred časom je Twitter kupil multimilijarder, ki se z še nekaj tiči njegove baže menjuje na vrhu najbolj bogatih Zemljanov. Tedaj smo se tudi naivneži zavedeli, da ima Twitter lastnika. Ki, kot vsi medijski lastniki, posega ne le v njegovo poslovanje, temveč tudi v njegovo vsebinsko strukturo. Se pravi, da smo se bolj naivni prvič zavedeli, da za tem mogočnim komunikacijskim orodjem stojijo resnične osebe, ki ob ustvarjanju profita zasledujejo tudi svoje parcialne interese. Se pravi, da globalno komunikacijsko orodje zasleduje in skrbi za interes samo enega samega človeka. Lastnika seveda. Teoretiki zarot in pisci znanstvene fantastike so o nevarnosti monopolizacije medijskega prostora – kar Twitter najprej in predvsem je – poročali že pred nekaj desetletji; ampak ker smo vzgojeni, da teorijam zarot ne verjamemo, smo bili vljudno tiho. Oboroženi s tem vedenjem pa se nam sodobno komuniciranje političnih elit, tudi slovenskih, s pomočjo Twitterja zdi nekoliko vprašljivo. Ali so sporočila, čeravno kratka in intelektualno uborna, sporočila dotičnega dopisovalca, ali pa lastnika platforme, ki mu, nenazadnje, ta ista sporočila prinašajo profit? Na Twitterju namreč svoboda govora ni samo civilizacijska, temveč je tudi gospodarska kategorija … Se pravi, da je lastnik zainteresiran, da se objavi čim več in da objavljajo čim bolj visoko profilirani dopisovalci. Kakšna je torej vloga Elona Muska pri tem, ko vam vaš najljubši strankarski veljak te dneve tvita o uspehu stranke na lokalnih volitvah? Na prvi pogled sodi vprašanje med paranoične blodnje, a imeti neposreden nadzor nad objavami in mnenji mnenjskih, verskih ter političnih voditeljev je moč, ki večkrat prekaša pomembnost avtomobilčka na baterijo in rakete, ki se zna po uporabi postaviti nazaj na svoje noge. Danes, ko tako poznamo ime, priimek ter znesek na tekočem računu Velikega brata, se zdijo domače razprave o Zakonu o RTV prav smešne. Kdo in koliko posvečenih bo nadzorovalo delo nekaj nas zadnjih medijskih fosilov, je povsem brezpredmetno. Kajti medtem modra sinička v vsakem trenutku nadzoruje misli milijonov, ki naivno mislijo, da z objavljanjem enovrstičnic prispevajo k napredku in svobodi…


15. 11. 2022

Najnovejša zgodovina

Preden se vsi skupaj odpravimo v predsedniško palačo, najprej končajmo še eno veliko poglavje slovenskega vsakdana … Kajti kot veste, ni konec, dokler tega ne oznanimo v naši skromni oddaji. Zadnjih nekaj mesecev smo se intenzivno prepirali o muzeju Slovenske osamosvojitve. Ali naj ostane samostojna entiteta, ali naj ga raztopimo v muzeju novejše zgodovine. Kot so se menjale ideološke predpostavke obeh vladajočih garnitur, se je menjala tudi usoda te slavne, čeprav še povsem nebogljene ustanove. Hočemo povedati, da je muzej slovenske osamosvojitve muzealska verzija Kardashianovih – razvpit brez pravega razloga! Gremo od zunaj navznoter – od bistva muzealstva do samega bistva osamosvojitve. Najprej nekaj bolečih dejstev za slovenske politike, ki ob prostih popoldnevih ustanavljajo muzeje … Muzej pomeni hišo muz. Kot je znano, muze za puške, uniforme in velike politične premike v Heladi niso poznali. Ali pa je obstajala, ampak je morala čistiti klet, medtem ko so njene sestre v prvem nadstropju medile klasično umetnost. Drugo nerodno dejstvo … Britanski muzej je zastonj; kar pomeni, da veliki narodi za svojo – v primeru Britancev resda tudi za tujo – preteklost ne računajo vstopnine … Nato pa gremo k bistvenemu vprašanju, ki je tako zelo zbegalo kulturne in običajne elite tega naroda, da so začele dajati nerodne izjave … Dilemo, ki jih je zmedla, sicer na zelo preprost način razrešujejo zgodovinske čitanke za šesti razred OŠ in se glasi: "Ali je vsaka preteklost tudi že zgodovina in ali si posledično vsaka zgodovina zasluži, da se jo človeški zarod nauči na izust …?" Profesorji zgodovine so si v procesu služenja muzi izmislili več podkategorij. Uradno, da bi vsa človeška kolobocija bila čim bolj razumljiva, neuradno, da bi jih čim več dobilo službo. Tako smo prišli do spornega termina "novejša zgodovina" in okoli njega zgradili učbenike, katedre, muzeje seminarje, inštitute in podobno. Vsi ti deležniki imajo natančno izdelano vedenje o tem, kaj novejša zgodovina je in po vseh kriterijih slovensko osamosvajanje spada v to kategorijo. Torej v muzeje, inštitute in na katedre za novejšo zgodovino. Zgodovinarjem je to jasno, politikom pa ne in ker so nekateri zgodovinarji tudi politiki, sploh pa so vsi politiki tudi zgodovinarji, je prišlo do preklemanske šlamastike z muzejem slovenske osamosvojitve … Poskusimo z banalno plastično razlago, potrebno, da slehernik razume kompleksnost problema, ki je zmedel celo največje ume slovenskega parlamentarizma. Novejša zgodovina je velika riba, ki požre manjšo ribo, slovensko osamosvojitev. Povedano še drugače; celotna slovenska osamosvojitev je del novejše zgodovine, kar pa ne pomeni, da je vsa novejša zgodovina zajeta v slovenski osamosvojitvi. In v tem zajcu tiči grm. Kajti osamosvojitelji in njih goreči apologeti so mnenja, da si slovenska osamosvojitev kot enkraten in zgodovinski proces zasluži svojo ustanovo. Se pravi "Muzej slovenske osamosvojitve", ki za zdaj deluje na začasni lokaciji, bi bil nameščen v drugi zgradbi na drugi lokaciji in z drugimi kustosi kot muzej za novejšo zgodovino. A tehnično gledano bi osamosvojitev kot proces še naprej ostala del novejše zgodovine. Kar nas pripelje do presenetljivega spoznanja, da prepiri, ki nas morijo zadnjih nekaj mesecev, niso ideološko, temveč bolj nepremičninsko in kadrovsko vprašanje … Najbolj hecno pa je dejstvo, da vedenje o slovenski osamosvojitvi, naj bo znotraj takšnega ali drugačnega muzeja, še zdaleč ni dokončno in ga pogosto zasenčijo prav tisti, ki bi ga morali vsaj negovati, če že ne raziskovati in razširjati … Če omenimo samo najbolj očiten del osamosvojitve, se pravi desetdnevno vojno, je v treh desetletjih po dogodku prisotnih že polno polresnic, zavajanj in različnih opisov posameznih dogodkov. Da ne bomo samo teoretiki: Če pod – ne poznavalski, temveč samo publicistični drobnogled vzamemo največji oboroženi spopad, ki je bil seveda zaustavitev oklepne kolone pri Štrihovcu, in poznejši boji na mejnem prehodu Šentilj, se nam odpre ogromno vprašanj in nejasnosti, kot tudi nasprotujočih si trditev. Z dogajanjem se danes v glavnem ukvarjajo ljubiteljski raziskovalci ali pa neposredni udeleženci dogodkov s spominsko literaturo. A če bi energija, čas in tudi denar okoli prepirov kdo, kaj in kje naj bo muzej šla v resnično vrednotenje samo dogodkov na Šentilju … bi bil pogled na osamosvojitveni čas bogatejši. Seveda pa pri znanstvenem, ne spomeničarskem, raziskovanju vedno obstaja možnost, da junaki postanejo bedaki. In obratno.


13. 12. 2022

Ljudska milica

Inflacija je še vedno visoka in cene še vedno ne padajo, na srečo pa padajo vsaj ministri. Notranja ministrica je odstopila zaradi političnih pritiskov na policijo in tem se bomo posvetili v prijetnem adventnem vzdušju. O vsej zadevi vemo sorazmerno malo, zato bo tudi analiza na trenutke luknjičasta. Torej; vemo, da politiki radi pritiskajo na policiste in da policisti posledično kdaj pa kdaj pritisnejo na politike, kar govori o tem, da se policisti in politiki radi medsebojno pritiskajo. Kar še enkrat več govori o privilegiranosti ceha politikov v naši družbi. Hočemo povedati, da če politik pritisne policista, se vsaj javno – ne zgodi nič. Če pa navaden državljan pritisne policista, ga ta pritisne nazaj. In to s pendrekom. Na srečo nihče ni pritiskal na ministrico, še najmanj predsednik vlade, zato gre bivša ministrica k predsednici države, kjer zagotovo ne bo političnih pritiskov. V nadaljevanju pa k ogromni zmoti, ki je zameglila razumno dojemanje nastale situacije … Medijski, politični in vsi ostali prostori brenčijo o tem, kako nujna je depolitizacija policije. In da je ta ob neprestanih političnih pritiskih misija nemogoče. Preskočimo dejstvo, da nihče natančno ne ve, ali ne pove, kaj sploh je politizacija policije, kar posledično pomeni, da ne vemo, kako bi jo, če sploh depolitizirali. Ampak žalostna resnica je ta, da smo državljani nad politizirano policijo navdušeni. Oziroma da si ne želimo depolitizacije policije, ki niti slučajno ni v našem interesu. Politizacija policije z eno besedo, ali pa v prenesenem pomenu pomeni enostavno to, da se policisti ukvarjajo sami s sabo in s politiki, ki nanje pritiskajo. Kar pomeni, da se imajo toliko manj časa, volje in energije ukvarjati z nami. Se pravi, medtem ko se policaji in politiki pritiskajo, imamo državljani pred obojimi relativni mir. Kar je samo dobro. Na tem mestu moramo razbiti mit, ki napaja vso preklemansko šarado … Policisti se z jamranjem o politizaciji in nujnosti depolitizacije postavljajo v vlogo Robina Hooda, ki ščiti reveže in tolče po prstih fevdalne krvosese. Pa vsi vemo, da je to daleč od resnice in da je slovenska policija bolj podobna »Superhiku«, ki jemlje revnim in daje bogatim. Za dokaz te nezaslišane trditve imamo v predalih dovolj neplačanih položnic, ki čakajo na prometno amnestijo in v časopisnih arhivih dovolj nikoli raziskanih ali vsaj pojasnjenih afer. Hočemo povedati, da je slovenska policija z drakonskimi kaznimi za recimo prometne prekrške, z uboganjem na migljaj, ko je šla država pred nekaj meseci skozi avtoritarno fazo, in z očitno počasnostjo pri raziskovanju gospodarskega kriminala, daleč od tega, da bi bila med ljudmi kaj zelo priljubljena. Kar kažejo tudi ankete, kjer recimo gasilci po indeksu zaupanja nažigajo policiste, da je nerodno gledati. Se pravi, da nas prav malo briga, če policisti, notranji ministri in predsedniki vlad plešejo svoj groteskni ringa raja v preočitni želji obvladovati fračo, s katero je nato mogoče ustrahovati neposlušne, ali pa zakrivati sovje lastne lopovščine, oziroma braniti s solzami in znojem pridobljene privilegije. Mastni naslovi »za« in »proti« odstopu ministrice za notranje zadeve, ki se je spremenil v prvovrstno politično afero, nas navadne državljane puščajo hladne. Policija je svoj moralni kapital, trdo in z žrtvami pridobljen med osamosvojitvijo, že zdavnaj zapravila. Če ne prej med sramotnimi mariborskimi dogodki pred skoraj točno desetletjem in kasneje s poslušnim izvrševanjem volje vsakokratnih političnih elit. Kar državljani pogrešamo, je stališče neposrednih proizvajalcev, se pravi policistov samih. Sindikalne organizacije v policiji pa so prav tako razdeljene, kot je povprek prerezana vsa družba in ne zmorejo niti osnovne samorefleksije, kaj šele analizo dogajanja in stanja v policiji. Zato sentimenta, usmiljenja ali ogorčenja, na katerega računata obe moštvi med odstopom v širši javnosti ni … Seveda bodo mediji naredili svojo nalogo, kajti privoščljivost je prva profesionalna zapoved slovenskega žurnalizma, a »na terenu«, kot se reče, ljudi prav malo briga, katera tajnica je klicala katerega direktorja policije in koliko kadra Janeza Janše se še skriva v rolo omarah. Ob koncu; kot smo novinarji pustili, da politiki umažejo naš nekoč lep poklic, so to isto dopustili tudi policisti. S tem, da se novinarji tega zavedamo, policisti pa niti ne.


8. 11. 2022

Neostik

V skladu s svetim poslanstvom naše oddaje po vsem svetu prežimo za novimi in vznemirljivimi družboslovnimi fenomeni. In trenutno ni nič bolj modernega, kot so protestniki, ki se z rokami prilepijo na zidove galerij, še pred tem pa zabrišejo porcijo juhe v nekatera najbolj slavna likovna dela naše civilizacije. Poskus analiziranja nečesa tako kompleksnega, kot sta umetnost in okolje, in povezave med obojim bi izmučil in tudi je izmučil nekatere največje ume naše zgodovine, zato le skromen prispevek k temu z naše strani. Najprej in na začetku razbijmo oba osnovna gradnika. Se pravi, da večinoma mladi protestirajo v galerijah. Galerije so že bile prostor protestniških akcij; nenazadnje gre za svetišča vizualnosti, ki je zajela vse, kar se v družbi dogaja, kot tudi na nek način sodobne banke – saj je od vlaganja v likovno umetnost trenutno bolj profitabilno le vlaganje v ljubljanske nepremičnine. Torej mladi protestniki natančno vedo, kje bodo pritegnili pozornost svetovne javnosti. Potem pa je tu še metoda protesta. Zanimivo, da so izbrali lepljenje dlani na slike oz. na stene galerij. V enem primeru pa na tla avtomobilskega muzeja. Lepljenje je izrazito sodobna metoda spajanja različnih materialov. Menda so celo sodobna letala že v veliki meri zlepljena … Gre za izrazit napredek od časov, ko so se okoljevarstveniki z verigo priklenili na drevesa, ali pa so samo sedli na tla in ustavili promet … Če smo pikolovski … Za protestniško verodostojnost bi morali uporabljali materiale iz časa nastanka umetnin, ki jih polivajo z juho, se pravi, da bi se morali na steno pribiti. Kar bi imelo sicer še močnejši simbolni naboj, a je packarija občutno večja. Mimogrede; razumemo sicer simboliko za lepljenje dlani ob podlago, a mnogo bolj praktično bi bilo lepljenje podplatov. Lepši prizor in zato primernejši za galerijo so človeške postave, nezmožne premikanja med vsemi tistimi umetninami, kot so to zverižena telesa s odrgnjenimi koleni in zadnjicami, molečimi visoko v zrak … Pa še o juhi … Programsko bi bilo smiselno metati paradižnikovo juho edino in zgolj na umetnino "Pločevinka juhe", ki jo je leta 1961 ustvaril znameniti Andy Warhol. Metanje juhe v van Gogha pa priča o precejšnjem nepoznavanju likovne umetnosti. Kar pa je tudi osrednje sporočilo našega današnjega izvajanja … Planetarne onesnaževalce niti malo briga za umetnostno zgodovino. Oziroma so povsem neobčutljivi za sunek v srčiko civilizacije, na katerega upajo protestniki, da naj bi zdramil onesnaževalsko elito planeta. Protestniki menijo, da bodo s skrunitvijo kulture omejili kapital … Kar je naivno, da bog pomagaj. Kapital lahko omeji samo skrunitev kapitala, pa še to težko; hočemo povedati, da bi bil okolijski protest vsaj delno uspešen, če bi protestniki požgali kakšno banko, ali sedež multinacionalke, ali kaj podobnega. Sicer beležimo že tudi takšne nasilne poizkuse, pa to onesnaževalcev ni ustavilo. Ob tem pa imamo še nekaj načelnih pripomb. Protestniki se na galerije lepijo v času, ko Evropska unija sprejema zelo ambiciozen načrt nadzora toplogrednih izpustov … Ta nas bo že čez dobro desetletje oropal naših priljubljenih avtomobilov z agregati na notranje izgorevanje. Če razumemo protestnike, ki menijo, da je vse to premalo, bo potemtakem naša žrtev, ko bomo prisiljeni na drage, neučinkovite in z dosegom omejene električne avtomobile, zaman? In za konec še izrazito načelna pripomba. Protestniki, ko enkrat dobijo pozornost medijev, razlagajo, da so se odločili za napad na umetnine zaradi brezbrižnosti družbe do okoljske problematike; saj so državam, po njihovo, umetnost in slike, pomembnejše od življenj ljudi, ki umirajo in trpijo zaradi okoljskih sprememb. Ampak ravno v tem je kleč; umetnost, likovna recimo, je pomembnejša od življenj ljudi. Ker ljudje umremo tako ali tako … ali zaradi vojne, bolezni, starosti, nesreč, okoljskih sprememb – umetnost pa ostaja. In zato so jo tisti najbolj ozaveščeni med nami postavili v galerije in muzeje. Da bo za nami nekaj ostalo, kajti umetnost je edini upor zoper človeško neumnost, zadnja leta skoraj blaznost, ki ga imamo na razpolago. Sicer bodo protestniki, vsi po vrsti mladi, s hormoni napolnjeni zagreteži, to težko razumeli – a umetnina Francisca de Goye, ki je pribita na steno galerije, je milijonkrat intenzivnejši okoljski protest, kot je to mladež, ki se prilepi na zid ob njej.


25. 10. 2022

Milijonarji brez listnice

Vsekakor pa bomo videli, kako se bo ta eksperiment z bogatimi za krmili držav končal.


18. 10. 2022

Pokvarjene nedelje

Danes pa o najpomembnejšem dnevu tedna, ki je seveda nedelja. Nedelja ima med Slovenci kultni status in akoravno je poseben dan tako med verujočimi kot med delodajalci in delojemalci po vsem krščanskem svetu, je pod Slovenci še posebej posebna … Kakorkoli tarnamo nad uniformiranostjo našega delavnika, je nedelja daleč najbolj uniformiran dan v tednu. Natančno se namreč ve, katerih opravil in nalog se v nedeljo ne počne in katera so dovoljena. Oboje se krši zelo redko, ko pa se, je to sprejeto z neodobravanjem. Za zavarovanje svetosti nedelje smo šli že kdaj tudi na referendum in nedelja je posebna predvsem kot eden zadnjih dejavnikov normalnosti v tem ponorelem svetu. Toliko o teoriji nedelje. Zdaj pa k praksi. Oblast se je odločila, da nam pet od preostalih desetih nedelj v letu ugrabi za volitve. Potencialnih pet, kajti drugi krogi so nekoliko bolj ohlapna kategorija, a v najboljšem primeru bomo imeli prekinjene tri nedeljske ritme, nesrečniki s posebej ambicioznimi politiki pa kar pet. Če naštejemo; prvi in morebitni drugi krog predsedniških volitev, prvi in morebitni drugi krog lokalnih volitev in prvo ter za nekaj časa –upamo – edino referendumsko odločanje o treh referendumih. Mehanika je znana … V urnik nedelje, ki poteka stoletja po utirjenih običajih, je treba umestiti tujek. Odhod na volitve. Sicer gre za minimalno časovno izgubo – v podeželskih krajih največ za eno uro, v urbanih središčih pa še to ne – a v strogi nedeljski hierarhiji se zdi ta ura kot čer, na katero nasedajo ladje našega ugodja. Čemu se odpovedati? Dopoldanskemu sprehodu, rekreaciji, kavi v priljubljenem bifeju zagotovo ne … Pripravi kosila, skupnemu kosilu širšega sorodstva, ali le goveji juhi pri gospe mami tudi ne … Popoldanskemu obisku prijateljev ali poležavanju na kavču vsekakor ne. Večerni skrbi za otroke in napadu panike pred prihajajočim tednom pa sploh ne … Kot vidimo, je ura za opravljanje državljanskih dolžnosti in pravic še kako moteča in vsako drugo nedeljo do izteka leta bo naše aktivno državljanstvo na velikih mukah. Nekaj sodržavljanov zagotovo hodi na volitve s tistim praobčutkom demokratične nuje, s pesmijo na ustih in antičnim idealom v mislih, mnogi drugi pa gremo tja, da samo legaliziramo vse tiste ure pasivnega ukvarjanja s politiko, ko kolnemo ali navijamo za ljudi, ki nam bodo v naslednjih mandatih oblikovali usodo. Se pravi, da na nek način z odhodom na volitve realiziramo navijača v sebi. In vse to je lepo in prav, celo spodobi se, ko se ne bi volitve tako grobo zajedale v nedeljsko obredje. Vladajoči se problematike še kako dobro zavedajo, saj so politiki ljudje iz mesa in krvi, ki prav tako prakticirajo nedeljo; zato poskušajo z različnimi manevri, odvisno od strankarske pripadnosti, ali rešiti nedeljo ali rešiti volilni rezultat. Ampak na tem mestu v naši skromni oddaji izražamo skrb, da bo vsaj ena od nedeljskih volilnih udeležb sramotno nizka. In kar je še bolj sramotno; udeležba bo odvisna od vremenske napovedi. Vendar bi se vsemu temu lahko izognili – in na tem mestu prihajamo do osrednjega dela današnjega razmišljanja. Analogni način izbiranja, ko mora človek fizično nekam oditi in na papirju fizično nekaj obkrožiti, nato pa fizično papir potisniti v kartonasto škatlo, ob tem pa se pri komisiji identificirati s fizičnim dokazilom o istovetnosti, je tako obupno zastarel, da bog pomagaj. Hočemo povedati, da je mogoče v mnogih evropskih državah že digitalno voliti od doma, le v Sloveniji smo še peš. Oziroma da smo natančni: tistim, ki se ne morete udeležiti glasovanja na domačem volišču, so omogočene ostale oblike glasovanja, kot je recimo glasovanje po pošti – vlogo za uveljavitev ostalih oblik glasovanja pa je mogoče oddati tudi elektronsko z digitalnim podpisom. Majhen korak za slovensko volilno zakonodajo in bizarno majhen korak za javnost, ki je s pomočjo spleta preživela pandemijo. Ampak, da ne bomo samo osirali slovenskega prehoda v digitalno družbo, ki se zdi celo počasnejši od modernizacije slovenskih železnic … Danes so dovoljene sanje, tako se nima smisla ustavljati samo pri e-glasovanju. Pogumno usmerimo digitalni pogled naprej … Zagotovo nam prihodnost prinaša glasovanje s pomočjo aplikacij na mobilnih telefonih in ker se bo s tehnologijo prav tako razvijala tudi naša politična zavest, bo e-glasovanje predvidevalo tudi e-odpoklic. Podobno kot danes poznajo milijoni uporabnikov fantasy lig in e-športov. Se pravi, da bodo volivci ob neumnostih ali morebitnih neumnostih politika enostavno odpoklicali. Tisti politiki, ki se bodo dalj časa ali celo ves čas obdržali ali v parlamentu ali v vladi, pa bodo volivcem prinašali bonus točke. Se pravi, da boš za pametno izbiro na volitvah primerno nagrajen in volivci, katerih politiki bodo prek vsega mandata vztrajali ali v parlamentu ali v predsedniški palači, zakaj tudi ne v občinskem svetu, bodo dobili ob koncu priložnostni spominek ali celo manjšo nagrado. Prihodnje referendume pa bomo opravili prav tako s pomočjo aplikacije, ki se bo ljubkovalno imenovala Vili. Da se bo referendumsko odločanje ločilo od volitev, bodo dovolj lajki oziroma všečki. Določiti bo treba samo najmanjše število lajkov za posamezni referendum, zavrnitveni kvorum pa ne bo potreben. In medtem ko čakamo, da se slovenska e-uprava vsaj malo zgane ter si še naprej kvarimo nedelje z obiskovanjem osnovnih šol, gasilskih domov in kar je podobnih javnih stavb, se tolažimo vsaj s tem, da so analogne volitve brezplačne. E-volitve zagotovo ne bodo.


18. 10. 2022

Pokvarjene nedelje

Danes pa o najpomembnejšem dnevu tedna, ki je seveda nedelja. Nedelja ima med Slovenci kultni status in akoravno je poseben dan tako med verujočimi kot med delodajalci in delojemalci po vsem krščanskem svetu, je pod Slovenci še posebej posebna … Kakorkoli tarnamo nad uniformiranostjo našega delavnika, je nedelja daleč najbolj uniformiran dan v tednu. Natančno se namreč ve, katerih opravil in nalog se v nedeljo ne počne in katera so dovoljena. Oboje se krši zelo redko, ko pa se, je to sprejeto z neodobravanjem. Za zavarovanje svetosti nedelje smo šli že kdaj tudi na referendum in nedelja je posebna predvsem kot eden zadnjih dejavnikov normalnosti v tem ponorelem svetu. Toliko o teoriji nedelje. Zdaj pa k praksi. Oblast se je odločila, da nam pet od preostalih desetih nedelj v letu ugrabi za volitve. Potencialnih pet, kajti drugi krogi so nekoliko bolj ohlapna kategorija, a v najboljšem primeru bomo imeli prekinjene tri nedeljske ritme, nesrečniki s posebej ambicioznimi politiki pa kar pet. Če naštejemo; prvi in morebitni drugi krog predsedniških volitev, prvi in morebitni drugi krog lokalnih volitev in prvo ter za nekaj časa –upamo – edino referendumsko odločanje o treh referendumih. Mehanika je znana … V urnik nedelje, ki poteka stoletja po utirjenih običajih, je treba umestiti tujek. Odhod na volitve. Sicer gre za minimalno časovno izgubo – v podeželskih krajih največ za eno uro, v urbanih središčih pa še to ne – a v strogi nedeljski hierarhiji se zdi ta ura kot čer, na katero nasedajo ladje našega ugodja. Čemu se odpovedati? Dopoldanskemu sprehodu, rekreaciji, kavi v priljubljenem bifeju zagotovo ne … Pripravi kosila, skupnemu kosilu širšega sorodstva, ali le goveji juhi pri gospe mami tudi ne … Popoldanskemu obisku prijateljev ali poležavanju na kavču vsekakor ne. Večerni skrbi za otroke in napadu panike pred prihajajočim tednom pa sploh ne … Kot vidimo, je ura za opravljanje državljanskih dolžnosti in pravic še kako moteča in vsako drugo nedeljo do izteka leta bo naše aktivno državljanstvo na velikih mukah. Nekaj sodržavljanov zagotovo hodi na volitve s tistim praobčutkom demokratične nuje, s pesmijo na ustih in antičnim idealom v mislih, mnogi drugi pa gremo tja, da samo legaliziramo vse tiste ure pasivnega ukvarjanja s politiko, ko kolnemo ali navijamo za ljudi, ki nam bodo v naslednjih mandatih oblikovali usodo. Se pravi, da na nek način z odhodom na volitve realiziramo navijača v sebi. In vse to je lepo in prav, celo spodobi se, ko se ne bi volitve tako grobo zajedale v nedeljsko obredje. Vladajoči se problematike še kako dobro zavedajo, saj so politiki ljudje iz mesa in krvi, ki prav tako prakticirajo nedeljo; zato poskušajo z različnimi manevri, odvisno od strankarske pripadnosti, ali rešiti nedeljo ali rešiti volilni rezultat. Ampak na tem mestu v naši skromni oddaji izražamo skrb, da bo vsaj ena od nedeljskih volilnih udeležb sramotno nizka. In kar je še bolj sramotno; udeležba bo odvisna od vremenske napovedi. Vendar bi se vsemu temu lahko izognili – in na tem mestu prihajamo do osrednjega dela današnjega razmišljanja. Analogni način izbiranja, ko mora človek fizično nekam oditi in na papirju fizično nekaj obkrožiti, nato pa fizično papir potisniti v kartonasto škatlo, ob tem pa se pri komisiji identificirati s fizičnim dokazilom o istovetnosti, je tako obupno zastarel, da bog pomagaj. Hočemo povedati, da je mogoče v mnogih evropskih državah že digitalno voliti od doma, le v Sloveniji smo še peš. Oziroma da smo natančni: tistim, ki se ne morete udeležiti glasovanja na domačem volišču, so omogočene ostale oblike glasovanja, kot je recimo glasovanje po pošti – vlogo za uveljavitev ostalih oblik glasovanja pa je mogoče oddati tudi elektronsko z digitalnim podpisom. Majhen korak za slovensko volilno zakonodajo in bizarno majhen korak za javnost, ki je s pomočjo spleta preživela pandemijo. Ampak, da ne bomo samo osirali slovenskega prehoda v digitalno družbo, ki se zdi celo počasnejši od modernizacije slovenskih železnic … Danes so dovoljene sanje, tako se nima smisla ustavljati samo pri e-glasovanju. Pogumno usmerimo digitalni pogled naprej … Zagotovo nam prihodnost prinaša glasovanje s pomočjo aplikacij na mobilnih telefonih in ker se bo s tehnologijo prav tako razvijala tudi naša politična zavest, bo e-glasovanje predvidevalo tudi e-odpoklic. Podobno kot danes poznajo milijoni uporabnikov fantasy lig in e-športov. Se pravi, da bodo volivci ob neumnostih ali morebitnih neumnostih politika enostavno odpoklicali. Tisti politiki, ki se bodo dalj časa ali celo ves čas obdržali ali v parlamentu ali v vladi, pa bodo volivcem prinašali bonus točke. Se pravi, da boš za pametno izbiro na volitvah primerno nagrajen in volivci, katerih politiki bodo prek vsega mandata vztrajali ali v parlamentu ali v predsedniški palači, zakaj tudi ne v občinskem svetu, bodo dobili ob koncu priložnostni spominek ali celo manjšo nagrado. Prihodnje referendume pa bomo opravili prav tako s pomočjo aplikacije, ki se bo ljubkovalno imenovala Vili. Da se bo referendumsko odločanje ločilo od volitev, bodo dovolj lajki oziroma všečki. Določiti bo treba samo najmanjše število lajkov za posamezni referendum, zavrnitveni kvorum pa ne bo potreben. In medtem ko čakamo, da se slovenska e-uprava vsaj malo zgane ter si še naprej kvarimo nedelje z obiskovanjem osnovnih šol, gasilskih domov in kar je podobnih javnih stavb, se tolažimo vsaj s tem, da so analogne volitve brezplačne. E-volitve zagotovo ne bodo.


11. 10. 2022

Branko prebija zid

Ena glavnih težav pri razumevanju slovenske politike je njeno komuniciranje. Hočemo povedati, da nismo vedno prepričani, kaj hočejo povedati. To komuniciranje s šiframi, prenesenimi pomeni, metaforami in premenami tisti najbistrejši med nami razumejo po dnevu ali dveh, nam ostalim pa je potreben teden, včasih celo dva, da dojamemo. Pa še takrat ne vedno. Danes se posvetimo komunikacijskemu biseru, ki nas je v globokem študiju in kontemplaciji zaposloval kar deset dni. Bilo je namreč takrat, ko je poslanec SDS Branko Grims povedal, da je njegova stranka pri zbiranju podpisov za referendumski »hat-trick« prebila zvočni zid. Ker je pravilno razumevanje konteksta nujno potrebno za razumevanje materije glede zakonodaje na kar treh izjemno pomembnih področjih, se izjavi nismo nasmehnili, kot večina levih medijev; ali jo vklesali v kamen, kot večina desnih medijev – temveč smo se ji posvetili z vsem analitičnim aparatom, ki je na voljo naši skromni redakciji. Kaj je Branko Grims rekel, vemo, kaj je hotel povedati, pa ne. Če zbiranje podpisov za referendum opišemo s prebijanjem zvočnega zidu, brez razmisleka sklepamo, da so se do zdaj vanj zaletavali, tokrat jim je pa ga končno uspelo prebiti. Ali pa, da so bili pri zbiranju podpisov izjemno hitri … Za kar pa izraz »zvočni zid« ni najbolj primeren. Mogoče je Branko hotel uporabiti neko drugo naravoslovno konstanto, ki se v medijih nemarno uporablja za družboslovne postopke … Povsem drugače bi se namreč slišalo: »Stranka SDS je tokratno zbiranje podpisov opravila s svetlobno hitrostjo!« Vsaj po našem skromnem mnenju je ta poved mnogo bolj elegantna, privlačna in občutljivim ušesom volivcev bližja ... Prebijanje zvočnega zidu pa bi lahko poslanec Grims uporabil pri katerem uspehov na drugem tiru, ko se njegova stranka ponovno vrne na oblast. Še zajca ali dva za pojasnitev Grimsove izjave imamo v rokavu ... Mogoče je ciljal na to, da smo podpise najprej videli, šele pozneje pa jih bomo tudi slišali; kajti zakasnitev zvoka je ena najbolj očitnih posledic prebijanja zvočnega zidu. Ali pa, da je dostavitev podpisov v parlament podobna poku, ki pride skupaj s prebitjem zvočnega zidu … Ta in še kup referenc na komunikacijsko bravuro največje opozicijske, še pred nekaj časa največje pozicijske stranke bi se našlo. Ampak ker smo analitična, ne pa obrekovalska, ali bog ne daj razdiralna oddaja, zavijmo v sivo cono in poskusimo razložiti izjavo, kot še ni bila razložena. Vsem je znano, da je Branko Grims vodilni polihistor stranke SDS, ki se že tako ali tako odlikuje z izjemnimi umi. Zato pogosto nastopa v javnosti. Tako je povsem mogoče, da je Branko eden redkih Slovencev, ki pozna povezavo med hitrostjo zvoka, se pravi med zvočnim zidom in njegovim prebijanjem ter Slovenijo. Ta vez je nenavadna ter zgodovinsko trdna in kot domoljubna stranka so jo s to izjavo v SDS poskušali samo obuditi. Povzemimo na kratko … V Velikem Slatniku, tik ob Novem Mestu, je sredi devetnajstega stoletja živel Johann Mach. Izobraženec in učitelj je v času velikega pomora sviloprejk na svojem posestvu gojil na bolezen odporno vrsto metulja, in sicer azijskega svilnatega prelca tudi jamamai imenovanega. Imel je nekoliko alternativne metode vzreje in jih je gojil kar v naravi – tako kot danes živi vsak jamamai, ki ga ugledate v poletnem večeru ob cestni svetilki, korenini na Dolenjskem. Ampak bolj pomembno je, da je imel Johann sina Ernsta. Ernst Mach, deček nenavadne ostrine duha, je poletja preživljal na Dolenjskem, drugače pa študiral po cesarskih mestih, dosegel visoko učenost in velike časti na področju fizike in filozofije. Ker se je znanstveno ukvarjal z gibanjem hitrih teles, se njemu na čast imenuje razmerje med hitrostjo telesa, ki se giblje v nekem sredstvu, in hitrostjo zvoka v tem sredstvu. Ta enota je mach in ko telo preseže hitrost enega macha, prebije zvočni zid. Bistveno vprašanje seveda ostaja: »Kako je stranka SDS z zbiranjem podpisov dosegla hitrost enega macha?« V dobrem mesecu so jih zbrali približno petdeset tisoč za posamezni referendum, iz tega pa je zelo težko izračunati, s kakšno hitrostjo se je gibalo SDS-ovsko volilno telo. In v kakšnem sredstvu. Prav tako bi bilo pretenciozno, če že ne žaljivo sklepati, da SDS-ovca najprej vidiš, šele nato ga slišiš, oz. da ga slišiš z zakasnitvijo … Tako nam ne preostane drugega, kot da sklepamo, kako je Branko Grims z analogijo o zvočnem zidu hotel le opozoriti in spomniti na premalo znanega in po krivici zapostavljenega dolenjskega rojaka. Če bo ob morebitnem uspehu referendumov, še bolj pa ob njihovem morebitnem neuspehu Branko Grims izjavil, da je izid stranko SDS končno izstrelil v stacionarno orbito, bomo vedeli, da misli na našega rojaka, pionirja raketne tehnike Hermana Potočnika Noordunga.


4. 10. 2022

Terminatorji

Danes pa za našo družboslovno oddajo nenavaden ščepec tehnologije. Ko ena naših bank išče bodočega Teslo ali Hermana Potočnika, se ne zaveda, da so ga Američani oziroma Avstralci že našli. To je Elon Musk, človek, ki je posvetil svoje življenje tranziciji sedanjosti v prihodnost. In med procesom noro obogatel. Ob vesoljskih ladjah, vakuumskih predorih, enostavnemu plačevanju sumljivih spletnih vsebin in pa seveda električnem avtomobilu je oni dan predstavil še humanoidnega robota. Ime mu je Optimus, kar je referenca na Optimus Primea – super robota in poglavarja plemena Transformerjev, ki so po pomoti razstrelili svoj lastni planet in se morajo zdaj preoblečeni v avtomobile skrivati na Zemlji.


27. 9. 2022

Čez dolgih sedem let …

Danes pa se na kratko posvetimo dogajanju v Rusiji. Čeprav je tudi v naši majhni državi drezanje v osje gnezdo rusofilsko – rusofonskega diskurza precej nespametno početje, se je v preteklih dneh tam zgodilo toliko zanimivega, da si je Rusija zaslužila v naši skromni oddaji premislek.


20. 9. 2022

Kralji in kraljice

Oba redna poslušalca naše skromne oddaje sta izrazila željo, da se tudi pri nas ozremo na življenje in delo britanske kraljice Elizabete II. Edini argument, ki sta ga pri tem navedla in ga s hvaležnostjo sprejemamo, je ta, da če lahko o tem govorijo vsi, lahko o tem govorimo tudi mi. Kar je butasto, a živimo v civilizaciji medijskih skupinskih posilstev.


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt