Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


11. 06. 2024

Padalci

Hvala bogu se je končalo. Širše sorodstvo, prijatelji, sodelavci ter birmanski boter so devetim Slovencem zrihtali službe v Bruslju in zdaj bo za nekaj časa mir. Torej se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Med drugimi tudi vprašanju o človeški naturi in smislu vojne.


04. 06. 2024

147 medvedov

Na začetku pojasnilo za tistih nekaj sto Slovencev, ki v Ljubljani ne živijo, ali ki se v zadnjih nekaj dneh niso odpeljali v prestolnico po takšnih ali drugačnih opravkih. Na Trgu republike, na tistem trgu, ki je težo slovenske zgodovine in z njo povezane usodnosti prevzel na svoja pleča od Kongresnega trga, so se pojavili medvedi. Na Trgu Republike se po navadi pojavljajo protestniki te ali one sorte, kdaj pa kdaj tudi kakšen poslanec iz bližnjega parlamenta, ali pa naključni mimoidoči. Seveda tudi mladi, ki z deskami skačejo prek legendarnih stopnic modernistične arhitekture.


28. 05. 2024

Hej, hej, hej

Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo.


21. 05. 2024

Preprosto fantastično!

Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.


14. 05. 2024

Keč de keš

Kljub temu da vemo vse o vsem, človeka še vedno kdaj pa kdaj kaj preseneti. V državnem zboru, kjer so poslanci plačani od števila ustanovljenih strokovnih skupin na mesec, so pravkar ustanovili novo. Skupino zagotovo, ako je tudi strokovna, bo povedal čas. Člani ustavne komisije Državnega zbora so se strinjali o ustanovitvi skupine, ki bo razpravljala o tem, da se uporaba gotovine zapiše v ustavo.


07. 05. 2024

Simbolna in pomenska analiza evrovizijskega tedna

Malo čudno je, da v tednu, ko praznujemo delo, nihče ne dela. Vsi pa prepevamo; v naslednjem tednu, ko praznujemo Evrovizijo, pa vsi delamo in nihče ne poje.


23. 04. 2024

Espe-popoldne

Zadnje dni nas je pretresla novica, da ima eden najvidnejših in najvišjih sodnikov v državi – SP! Predsednica parlamenta, tudi sama sodnica, a brez SP-ja, se je tako razhudila, da je zahtevala, da sodnik odstopi. O nezdružljivosti sodniške službe s čemerkoli drugim, je govorila. Ker menimo, da nasprotniki sodniških SP-jev nimajo prav, danes nekaj o teoriji in praksi te priljubljene zaposlitvene oblike.


16. 04. 2024

"Jezus 'ma vas rad!"

Danes pa nekaj o zapletenem, a čudovitem svetu verskih običajev in verovanj. O religiji, skratka …


09. 04. 2024

Nadomestni ambienti

Danes pa nekaj o lanskih poplavah. O hitrosti obnove se lahko prepirajo politiki, na tem mestu pa samo spomnimo na nesrečne družine, ki jih čaka morebitna izselitev. 36 objektov bo odstranjenih, 348 objektov pa je takšnih, ki predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Vlada je ponudila možnost nadomestne gradnje in vsaj del te naj bi bili tipski objekti. Gre za pet različnih tipov, ki pa so jih pristojni organi opisali samo z generičnimi imeni, kot so: manjši objekt, individualni tip objekta in pa dvojčka ali vrstna hiša. Govorimo seveda samo o tistih upravičencih, ki so se odločili, da jim bo nadomestni objekt zgradila država. Mnogo bo namreč tudi upravičencev, ki so se odločili za individualno gradnjo …


02. 04. 2024

Prvi april

Danes pa zelo na kratko, kajti v našem skromnem uredništvu se spopadamo s postpraznično depresijo … Kar pomeni, da smo depresivni vse dneve, razen praznikov. Tako kot je to na Slovenskem navada … Če ima že telo težavo prebaviti vso to šunkovje in jajcevje, kako se šele muči um! Zato danes zelo počasi v nov teden. O tem, da gre civilizacija k hudiču, imamo mnogo dokazov, a noben ni tako poveden, kot so prvoaprilske potegavščine. Zadeva je zelo preprosta; včasih so bile prvoaprilske šale v medijih priljubljena eskapada posameznih uredništev in če je bil bralec, gledalec, ali poslušalec vsaj približno informiran, jih je z lahkoto vse prepoznal. Ker je bil svet enostaven in verjeten, je bilo vse izven tega mogoče v medijih objaviti le in samo za prvi april. Danes pa je kaj takega skoraj nemogoče, saj neverjetne novice spremljamo v medijih vse leto in tiste, ki bi naj štrlele po svoji neverjetnosti za prvi april, so z mirno vestjo objavljive tudi sredi junija. Tako je prepoznavanje potegavščin v medijih postal izziv, podoben tistim, kot se z njimi srečujejo tekmovalci v kvizih slovenskih televizij. Teoretično vprašanje, ali se je resničnost spremenila v potegavščino, ali pa so potegavščine postale resnične, sicer ostaja predmet razmisleka, mi, kot oddaja, ki barata z dejstvi, pa vam bomo predočili nekaj najbolj vzorčnih primerov, ki so nas begali letos prvega aprila. Najprej in na začetku; ni pomagalo, da je bil prvi april letos v sklopu velikonočnega praznovanja – dvomiti v vse velikonočne novice je na nek način brezbožno, zato vse, kar so o temeljih krščanstva mediji poročali letos prvega aprila na velikonočni ponedeljek, sprejemamo brez kančka dvoma. Ampak ko bi se ustavilo vsaj pri vstajenju … Novica, ki je vsaj malo dišala na prvoaprilsko potegavščino, je bila tista, da je predsednica države obiskala blagoslov motoristov v Mirni Peči. Ker je tudi sama motoristka. Na potegavščino namiguje že blagoslov motornih koles kot tak, kajti čemu bi blagoslov motorjev obiskalo 12 tisoč motoristov, šole varne vožnje pa samevajo. Hočemo povedati, da se zdi novica o tem, kako se motoristi pred začetkom sezone raje zaupajo vsevišnjemu kot pa strokovnjaku varne vožnje, vsaj malo privlečena za lase. Da se predsednica države naokoli prevaža v oprijetem usnjenem kombinezonu z izvezenim simbolom Hells Angelsov na hrbtu, se zdi po drugi stani bolj verjetna. Druga danes obravnavana novica pa se je dejansko izkazala za potegavščino, čeprav se zdi še kako resnična; gre za vest o spomeniku Milanu Kučanu v Križevcih na Goričkem, kjer se je ta slovenski politik tudi rodil … Čemu je novica zvenela verodostojno? Po demontaži socialističnega spomeniškega arzenala je spoštovani ceh politikov ostal v Sloveniji skoraj brez spomenikov. Male plastike, doprsne kipe in celotne figure premorejo umetniki in znanstveniki, celo kakšen športnik je vmes, politikov pa skoraj ni več. Tako so politiki, od nekdanje inflacije, padli v popolno spomeniško nemilost. In če sledimo logiki, da si aktivni politiki skušajo vsakodnevno postavljati spomenike v podobi čistilnih naprav, vodovodov, cest in krožišč, se zdi zelo verjetno, da si spomenik zasluži tudi upokojen, akoravno še kako živ bivši predsednik. Tretja novica, ki se je zdela kot prvoaprilska šala je bila ona, da se je naš vrhunski kolesar Primož Roglič, pred ciljem nekoliko izgubil, narobe zavil, a je kljub temu zmagal na kronometru. Neverjetno, a bilo je res. Zadnja prvoaprilska potegavščina, ki se je spet izkazala kot resnična, pa je bila tista, da je Slovenijo prekril oblak saharskega peska. Sicer so bili pretekli dnevi nekam megleni, mrč je visel nad obzorjem, a iz osnovnošolske izobrazbe vemo, kje približno leži Sahara. Leži v Afriki, Afrika pa je celina, ki je na tisoče kilometrov oddaljena od nas. In misel, da nas pozimi ne doseže niti ena sama snežinka, da pa je zato spomladi z neba mogoče pričakovati pesek, ki ga je prineslo iz Sahare, se zdi tako butasta, da je – objavljena na prvi april – skoraj zagotovo potegavščina. Ampak ko je Arso objavil, da res gre za nadležnega obiskovalca iz puščave, se je teza iz začetka današnjega prispevka, kako gre planet definitivno v franže, le še enkrat pokazala kot resnična. Ob tem, da je resničnost postala potegavščina, pa imamo mediji še neprijetno lastnost, da že tako zmedeno realnost še dodatno zapletamo, krivimo in z njo manipuliramo. In to vseh 365 dni … Zato se zdi dobrodošel, oziroma edino logičen predlog, po katerem bi na prvi april uredništva naredila izjemo in objavljala izključno preverjene, verodostojne in relevantne


26. 03. 2024

O izjemnosti!

Danes pa zelo na kratko o nekaterih temeljnih vprašanjih bivanja. V tednu, ki ga začenjamo brez Petra, najprej pojasnjujemo, da odhod velikega šampiona v pokoj najverjetneje ni dokončen. V Sloveniji imamo zakonodajo, ki omogoča upokojencem, da pogodbeno delajo še naprej. Nekateri strokovnjaki celo trdijo, da je ta zakonodaja eden izmed razlogov za nezaposlenost med mladimi, a ostaja dejstvo, da je mogoče tudi iz pokoja po navadi z dotedanjim delodajalcem pogodbeno sodelovati še naprej. Tako si mislimo, da bo tudi Pero še kdaj pogodbeno skočil in kar je najboljše: lahko bo izbiral samo tiste skakalnice, ki so mu ljube; izognil pa se bo lahko potovanjem čez lužo ali na Japonsko.


19. 03. 2024

Proletarska revolucija na šest obrokov

Danes bomo analizirali dogajanje, ne na levici, temveč v Levici. V mislih imamo stranko Levica, oziroma kolikor je od nje ostalo. Vsakodnevno nas namreč dosegajo skrb zbujajoče novice o odhodih članstva in o odstopih posameznikov s pomembnih organov stranke, kot tudi o razprtijah v poslanski skupini. V vsej tej zmešnjavi, polni telenovelnih obtoževanj in podtikanj, smo si naključni mimoidoči zapomnili predvsem eno stvar: "Levica ima zdaj frakcije!" Ali vsaj eno frakcijo, ki se je odcepila od telesa stranke. Končno smo si oddahnili, kajti prihodnost levičarske ideje, da ne zapišemo ideologije, je v Sloveniji zagotovljena. Kajti nič ne more biti bolj levičarskega, kot je frakcija v levi stranki. Frakcije so temelj leve ideje in če gremo v še ne tako daljno zgodovino, je bilo poglavje "Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije" eno najtežjih med pripravo za kviz "Tito, revolucija mir …" … na katerem so, sklepamo, sodelovali mnogi pomembni slovenski levičarji in skoraj vsi pomembni slovenski desničarji. Toliko o tem. Ustanovitev frakcije je trdno vpeta v levičarsko zgodovino in je s stališča ikonografije prav tako pomembna kot podobe bledoličnih levičarjev, ki z baretkami na glavah pijejo žganico iz kavnih skodelic v vlažnih kletnih prostorih. Enostavno je frakcija temeljni del levičarske prakse, če že ne teorije, in zdaj, ko jo imamo, se lahko na levici končno posvetijo resničnim izzivom sedanjosti. Najprej k očitkom. Člani frakcije očitajo deblu stranke, da se je prodalo liberalni ideji s tem, ko v vladi zastopajo stališča kapitala in ne več idealov socializma, in da krmijo elite, namesto da bi branile proletariat. Za to so navedli kar nekaj zakonske regulative, ki je bila v zadnjem času sprejeta od trenutne koalicije; med njo podpora militarizaciji Slovenije in podpora zavarovalniško-zdravstveni zakonodaji. A frakcionaši vendarle pozabljajo, da so se v pred meseci še enotni stranki ustrelili v koleno, ko za koordinatorja niso obdržali prepoznavno in uveljavljeno ter do neke mere karizmatično osebo, temveč so stranko, sledeč logiki centralnega komiteja in kolektivnega vodstva, zaupali koordinatorici, ki javno ni tako všečna kot njen predhodnik. V Sloveniji pa volitve še vedno dobivajo izpostavljeni politiki in ne strankarski programi! Žal. Z žrtvovanjem priljubljenega koordinatorja so v Levici tako zadostili normam leve ideje, a kljub temu doživeli odcepitev, frakcijo in tovariško kritiko. A vsaj za trenutek se ustavimo ob bistvu kritik, ki so jih odpadniki naslovili na vodstvo Levice. Ker ne poznamo dinamike strankarskega življenja, seveda streljamo na slepo. Ena osnovnih kritik frakcije je ta, da je Levica v vladi obrnila hrbet proletariatu. Razumni v tem trenutku nekoliko zastriže z ušesi, saj smo prepričani, da leva frakcija o proletariatu govori kar tako – na pamet. In da ne ve natančno, kaj to proletariat sploh je. To pa trdimo zaradi preprostega dejstva, da tudi slovenski proletariat za sebe ne ve, da je proletariat. Ker če bi se slovenski proletariat zavedal svojega proletarstva, bi se politično organiziral sam od sebe in ne bi potreboval stranke, ki je namesto na delavstvu, zrastla na FDV-ju. To, kar v levici mislijo, da je proletariat, so samo potrošniki s slabšo kupno močjo in s šopom kartic za popuste v denarnici. Na drugi strani imamo meščanski tabor, ki se od proletariata razlikuje samo po tem, da lahko kadarkoli dobi potrošniški kredit. A če levica ne ve, kaj proletariat je, še ne pomeni, da ta v Sloveniji ne obstaja. Pa še kako obstaja! Proletariat danes ni zasužnjen v jeklarnah, rudnikih in pristaniščih … Proletariat se danes udejanja v prekarnem delu, v študentskem delu, v agencijskem delavstvu, v dnevnih migrantih tako v Ljubljano kot v tujino, v delu na črno, v neenakih možnostih in neenakem plačilu za enako delo – skratka v brezčutnosti, ki jo do svojih zaposlenih goji slovenski poosamosvojitveni gospodarski čudež. In ponovno imamo za naše, iz zraka potegnjene trditve, nekaj trdnih dokazov … Najprej; med ustvarjalci oddaje so taki, ki so na lastni koži skusili, kakšna sta delo in življenje, ki bi ju lahko označili kot proletarska v klasičnem smislu; pa tam nikoli niso srečali kakšnega agitatorja, ali organizatorja ali člana politične stranke Levica. In drugič, da sodobni slovenski socialisti ne vedo natančno, kaj pomeni biti proletarec in ne, kje se da katerega najti, najlepše dokazuje, da se nobeno od prej naštetih področij z vsemi temi leti parlamentarnega življenja stranke Levice ni izboljšalo. In s tem, ko se je frakcija odmaknila od kapitalu prodanega jedra Levice, so se možnosti za to zmanjšale še bolj. Kot nas uči zgodovina, bo imela frakcija trdna in načelna stališča do prej naštetih proletarskih težav, a če kaj, so prav trda stališča frakcij socialistično idejo izbrisala s planeta.


12. 03. 2024

Komuniciranje po strateško

Zadnje dni smo zasledili informacijo, da je premierova partnerka Tina Gaber na sestanek o strateškem komuniciranju vlade pripeljala spletno vplivnico in strokovnjakinjo za družbena omrežja Samanto Cimerman. Javnost, ki ima Tino že tako ali tako v želodcu, se je na kombinacijo s Samanto odzvala žolčno … Eden od osrednjih dnevnikov je na svojem spletnem portalu, kjer običajno za celotne članke računa mastne denarce, bralce v tem primeru častil z integralnim besedilom – informirali smo se lahko zastonj. Mimogrede; sicer je hecno, ko levi mediji rušijo levo vlado, ampak v slovenski spregi politike in medijev nas že dolgo ne preseneča čisto nič več …


05. 03. 2024

Dolgost življenja našega je kratka

Danes, ko obeležujemo mednarodni dan morbidnega in obešenjaškega, pa ena morbidna iz domačih logov. Dvomimo, da vas mnogo poslušalcev ve, pod katero ministrstvo spadate, ko umrete.


27. 02. 2024

Sestre selivke

Prihaja pomlad, ki jo napovedujejo z juga priletele ptice selivke in takoj za njimi še z juga priletela delovna sila, ki se bo ugnezdila po naših gajih in logeh. V začetku aprila bomo podpisali memorandum o lažjem zaposlovanju delavcev s Filipinov v Sloveniji. Delali bodo v glavnem v socialnem in zdravstvenem varstvu, predvsem v poklicih, kjer znanje, oziroma neznanje jezika ni tako bistveno. Gre na nek način za nadaljevanje zgodbe, ki se je v predkoronskem blagostanju zdela kot novinarska raca, dokler niso začele še nekatere druge evropske države, tudi naše sosede, gledati na tropski paradiž kot na neskončno morje poceni delovne sile. Letos, oziroma ob letu osorej, ko birokrati uredijo vse v zvezi s selitvijo Filipincev pod Alpe, bomo torej videli, kar na hrvaški obali spremljamo zdaj že nekaj let; da so na svetu ljudje in države in pokrajine, ki so še bolj revne in uboge, kot si to radi predstavljamo za nas same. Primerjava s pticami selivkami, ki se kot v lekciji iz čitanke za drugi razred osnovne šole selijo z juga proti severu, takoj ko podnebje to dopušča, ni ne cinična ne zlonamerna. Tok delavne sile, gnan z najbolj uničujočim izumom človeštva, se pravi z neoliberalno inačico kapitalizma, poganja delavno silo z juga proti severu; kot one losose, ki jih nato v bistrih vodah pogoltnejo ali medvedi ali ribiči. Najbolj znane selivke so medicinske sestre. Iz Bosne jih je do zdaj odšlo že tisoče, kar pomeni, da skoraj vse. V glavnem na zahod. Slovenske medicinske sestre migrirajo v Avstrijo, najbolj nenavadno pa je, da avstrijske v Nemčijo. In potem beremo, da se nemške, sploh tiste ob meji, najraje selijo v Švico, le švicarske se ne selijo nikamor, ker Švicarji so ultimativna destinacija, ob gorah in jezerih imajo še trdno valuto in urejeno družbo. Ampak ko prileti z juga na sever nova jata medicinskih sester, takoj za njimi pa v manjšem številu in med mnogo glasnejšim skovikanjem še kontingent zdravnikov, smo mi na severu svoj problem rešili. Ko Slovenci dobimo pošiljko bosanskih medicinskih sester in ko Avstrijci ugnezdijo jato slovenskih, sta Slovenija in Avstrija preskrbljeni. Zdravstvena nega je zagotovljena in zdravstveni minister je vsaj za nekaj ur iz najhujšega. Ampak ob tem seveda ne pomislimo, da smo s tem, ko smo rešili svoj problem, povzročili problem na drugi strani palice. V Bosni osebja v zdravstveni negi praktično ni, Filipini v tem segmentu niso samo tretji svet, temveč jih lahko mirno označimo za predmoderno družbo. Medicinske sestre selivke niso zmaga za določen zdravstveni sistem, temveč so samo v zmago preoblečen poraz. Še nekaj let nazaj smo v Sloveniji od zdravniškega osebja zahtevali nepopustljive izpite iz našega jezika, s katerim so imeli celo pred nekaj desetletji še bratje strašanske težave. Kajti dvojina je ovira, prek katere je skoraj nemogoče preplezati; a če smo še nedolgo nazaj ogorčeno gledali zdravnika, ki je sebe in bolnika naslavljal kot množino, smo zdaj pripravljeni uvoziti kontingent Filipincev, med katerim bodo lingvistično najbolj nadarjeni potrebovali leta, da si bodo v gostilni znali sami naročiti pivo in male vampe. Ampak vse to govoričenje ne odgovori na osnovno vprašanje, ki se v slovenščini glasi: »Zakaj?« ali še bolj prav: »Čemu?« Jasno je, zakaj gredo bosanske medicinske sestre v Slovenijo, slovenske v Avstrijo, avstrijske v Nemčijo in nemške v Švico. Skrivnost je v plačilu. Prek vsake nove meje je zaslužek višji, nekaj pa imajo dodati tudi delavna dovoljenja, oziroma članstvo v evropski povezavi, oziroma memorandumi, kot ga bomo podpisali s Filipini. Medicinske sestre ne morejo kar prosto frčati po evropskih domovih za ostarele. Ko pa jim uspe priti v državo severno, oziroma zahodno od njihove, so tam praviloma bolje plačane. Preprosta misel poštenjaku narekuje, da se naivno vpraša: »Čemu pa mi ne plačamo medicinskih sester kot Avstrijci, oziroma čemu jih Avstrijci ne plačajo tako kot Nemci, oziroma zakaj vsi narodi na svetu medicinskih sester ne plačajo tako kot Švicarji?« Odgovor žal odzvanja v vetru. Vsaka nova vlada, pa ne le slovenska, zatrdi, da ima, ali vsaj pozna odgovor, vsaka nova zdravstvena politika, pa ne le slovenska, se čoha po glavi, ko izšola na desetine kakovostnega zdravstvenega kadra, ki pa komaj čaka, da jo zvizne čez mejo. Potem pa se morajo zdravstveni ministri iti uvoznike belega blaga, ko krpajo kadrovsko stisko in ko so na novo zgrajeni domovi za starejše občane prazni, ker ni zaposlenih, ki bi v njih delali. Potencialni odgovor na to zapleteno politično in zdravstveno-politično vprašanje se nam ponudi sam od sebe; če bi izkoreninili korupcijo v zdravstvu, pa ne po korakih, ampak čisto in povsem, bi lahko slovenske medicinske sestre ostale doma. Če se zdravstvo ne bi utapljalo v papirologiji, če bi se še bolj digitaliziralo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. Če bi propagirali in uveljavljali prakse, ki vzpodbujajo zdrav način življenja, hkrati pa prepovedali prakse, ki nas od tega odvračajo, bi lahko medicinske sestre ostale doma. In nenazadnje; če bi zaslužke, tudi status, ugled in spoštovanje posameznih poklicev, ki so v zdravstvenem sistemu prisotni, nekoliko bolj zbližali, bi lahko slovenske, pa tudi bosanske, nemške in filipinske sestre delale v okolju, ki jih je ne samo izšolalo, temveč ki so se mu pri odločitvi za ta human in naporen poklic tudi zavezale.


20. 02. 2024

Čez dolgih sedem let, se bova vidla spet!

Mi smo nekako skozi, a naši otroci, da ne govorimo o vnukih, se bodo pa težko izmazali. Govorimo o obveznem služenju vojaškega roka. Oni dan smo ministra Šarca poslali v Bruselj, da se je čohal po glavi z ostalimi obrambnimi ministri. Čohali pa so se po glavi, ker je najverjetnejši novi ameriški predsednik dal Rusom bianco menico, da lahko bombardirajo vse tiste Natove države, ki ne dajejo dovolj BDP-ja v obrambne proračune. Ker Slovenci nismo niti blizu trumpovskih dveh odstotkov, se je Šarec čohal še posebej intenzivno. In iz vsega tega praskanja se je rodila – verjetno na novinarsko vprašanje – izjava, da je v Sloveniji o ponovni uvedbi obveznega vojaškega služenja še prezgodaj govoriti. To je bilo prejšnji teden. Verjamemo, da je v enem tednu preteklo dovolj vode, da danes o njem že lahko govorimo. Na naš način seveda.


13. 02. 2024

Elitna kvadratura

Te dni se je začela vselitev, ki je lani oktobra prinesla zanimiv prispevek k slovenski družboslovni znanosti. Glavni investitor v kompleks »Schellenburg«, ki je gmota elitnih stanovanj točno na sredi Ljubljane, Jože Anderlič, je takrat z javnostjo podelil svoje misli o teoriji elit. Teorija elit je tisto področje, ki se mu cenjeni ceh sociologov z veseljem in mnogo posveča, investitor, očitno izveden na tem polju, pa je dodal nekaj originalnih misli, ki bodo znanost zaposlovale še nekaj časa. Da bomo lažje vstopili v našo analizo, moramo izjavo citirati.


06. 02. 2024

Babji ravs

Danes pa se vrnimo k samim začetkom. K prastarim časom, na katere nam je ostal le oddaljen spomin. Takole je bilo rečeno: "Zemlja je bila pusta in prazna, mizoginija se je razprostirala nad globinami in moški šovinizem je vel nad vodami."


30. 01. 2024

Visoko nad oblaki

Danes pa nekaj pljuvanja v lastno skledo. Ki pa bo kljub temu zadostilo higienskemu minimumu in žalostnemu dejstvu … če hočemo v ubogi medijski skledi najti vsaj malo vsebine, moramo vanjo pljuvati.


23. 01. 2024

Različne oblike zdravniške prisege, primerne za uporabo med stavko

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt