Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V nedeljo zvečer se je na Gospodarskem razstavišču v organizaciji Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije končal slovenski knjižni sejem. In točno tako je šestdnevni dogodek na novi lokaciji tudi izgledal: izključno gospodarsko. To so opazili tudi obiskovalke in obiskovalci – premnogi so se pritoževali nad razvrednotenjem knjige in plemenitega poslanstva te prireditve, ki je s selitvijo na drugo prizorišče očitno izgubila še zadnje ostanke atmosfere kulturnega dogodka ter trdo pristala v ubornih okvirih mentalnega dometa trgovcev z novci. V starih časih je, samo za primer, Sejem podeljeval nagrado za najlepšo stojnico, ker so organizatorji razumeli vsaj eno njegovo specifiko v primerjavi z ostalimi: domišljijo. Zdaj je uniformiranost domala zapovedana. Zakaj? Jah, da lahko posebej zaračunajo vsak njen sestavni del, seveda. Predelne stene. Talne obloge. Stropne povezave. Najem table. Koše za smeti. Ni, da ni. A to nikoli ni bil dogodek, ki bi dojel, kako ključno bi bilo malim in mikro založbam ter samozaložnikom na sejmu zagotoviti centralno pozicijo, saj ravno ti slovenskemu založništvu zagotavljajo kolorit, večplastnost, s čimer ga delajo močnejšega, agilnejšega. Že v Cankarjevem domu so bili majhni potisnjeni v klet, no, zdaj so pa v temne kote hal, kjer jih komaj najde celo ta, ki jih načrtno išče. Z novim vodstvom Zbornice in selitvijo je omenjena drža zgolj dosegla svoj zenit. Oziroma, kot se je tako lepo ter v verbalnem smislu dometu aktualnega vodstva kontekstualno točno izrazil Pavlica v Petelinjem zajtrku: "Kdor lahko plača, lahko fu*a, kdor pa ne, pač ne." Paradoks je pravzaprav zanimiv: v letu gostovanja slovenske literature v Frankfurtu na eni strani visokoleteči Ljubljanski manifest o poglobljenem branju, na drugi pa vulgarna, agresivna ter izključno v profit orientirana govorica organizatorjev 39. Slovenskega knjižnega sejma. Več kot očitno tu dialog ni mogoč, toda stvar je v bistvu preprosta: mi, ki dejansko delamo v slovenskem založništvu in knjigotrštvu, ne razumemo slabo zaigrane sejmarske vljudnosti, saj za to, da bi kot založniki v danih razmerah sploh lahko obstali, vsak dan nujno potrebujemo ogromne količine odgovorne naivnosti. Brez nje bi tu knjige izdajale štiri založbe: ena, za katero je knjiga klobasa, ena, proglašena za nacionalni zaklad, ena požrešna, ki ji je založništvo zgolj paravan za pridobivanje čim večjih količin najraje državnih sredstev, pa morda še kaka, ki bi se prihulila zraven. Kar bi te založbe izdajale, bi bilo spričo njihove poslovne motivacije vsebinsko izrazito omejeno, res pa je, da bi si na slovenskem knjižnem sejmu lahko razdelile ogromno prostora – vsaka pol hale, pa roka! In ker se pod aktualnim organizacijskim odborom razmere zgolj eksponentno slabšajo, je morda dejansko čas, da si ga. Da ga imajo samo zase. In počasi izpustijo besedico »knjižni«. Morda je zdaj vendar napočil čas, da se »ta mali« preštejemo in ugotovimo, kdo hoče še naprej neprôste dni živét', nočém enake, kdo pa pripada onim, ki tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi si prosti vól'jo vero in postáve.
V oddaji gostimo še eno povratnico. Maruša Jakše se je v domovino vrnila po kar nekaj letih poskusov uveljavljanja v Združenih državah Amerike, kjer ji ni uspelo najti kakšne bolj trajne oblike bivanja in dela. Na lastni koži je izkusila kruto resničost diskriminiranih tujih delavcev v Ameriki: v eni izmed svojih služb se je namreč pritožila svojemu šefu, ker so morale s sodelavkami spati v bivalnih kontejnerjih, v katerih bi v normalnih razmerah lahko živele maksimalno tri, notri pa jih je stlačiš dva- do trikrat toliko. Nadrl jo je, češ da tam nima enakih pravic kot "pravi Američani", in da kot tujka lahko samo zadovoljna s tem, kar dobi. Ta težka izkušnja se je po njenih besedah izkazala za neprecenljivo, predvsem pa prelomno glede njenega osebnostnega razvoja. Po njeni zaslugi se med drugim, kot pravi, precej bolj boji načrtne in zavestne človeške zlobe kot pa na primer stikov z ljudmi s socialnega dna - tudi če gre za sobivanje z malimi kriminalci z ulice, kot denimo v Brooklynu, kjer se je kot edina belka daleč naokoli počutila "zelo lepo sprejeto" med uličnimi preprodajalci cracka.
Eva Assani je mama treh otrok in umetnica ličenja. Agnes Pajsar Korenč je mama dveh otrok in učiteljica. Kako usklajujeta službo z družinskim življenjem? Kaj se zgodi, ko se v misli ob napačnem času priplazi eno ali drugo? Kako se spoprijemata s pričakovanji okolice, da mora biti ženska v službi najboljša zaposlena, doma pa najboljša mama ali žena? Ali ti partnerski odnos narekuje urnik obveznosti na hladilniku? Kaj pa romantika?
Lakota, ljubezen in ustvarjanje so osrednje teme pogovora Uršule Zaletelj z gostom oddaje Evropa osebno. Benjamin Clementine je glasbenik in skladatelj, ki pravi, da je težje nastopati pred dvema sopotnikoma na vlaku kot pred tisočglavo množico. Pripoveduje tudi o zasebnem življenju in sprejemanju odgovornosti, ki jo terja ljubezen. "Otroci v nas obudijo prenekatere travme iz našega odraščanja. Spomnijo nas na to, kdo in kakšni smo bili. Otroci so zato moje največje darilo, saj so iz mene privlekli tisto, kar je bilo skrito, česar dolgo nisem vedel. Zdaj sem se sposoben spoprijemati s temi občutki, ki so me spremljali dolga leta."
Mesec je naokoli in znova v zadnji novembrski epizodi Frekvence X zbiramo in izberemo nekaj najodmevnejših znanstvenih raziskav preteklega meseca. Tokrat se še posebej posvečamo prvemu nacionalnemu dnevu občanske znanosti, katere ambasadorka je dr. Zarja Muršič, povzamemo pa tudi nov pridobljeni projekt ERC, ki ga je tokrat dobil dr. Lev Vidmar z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Stefan.
"Bili smo kot družina," pripovedujejo adrijke in adrijci, ki se še vedno srečujejo, ohranjajo stike in negujejo prijateljstva. Sinoči so se v Ljubljani zbrali v največjem številu doslej. Prišli so od vsepovsod, saj vsako leto komaj čakajo, da se spet vidijo.
528 epizod