Da se vsaj nekoliko razbremenite od razburjenja zimskih športov, se na kratko vrnimo k izjavi Žana Mahniča o ustanovitvi urada za pregon. Vemo, vemo, da vam Mahnič do danes leze že iz vseh telesnih odprtin, a trdimo, da nihče v resnici ni analiziral njegove izjave. Tako smo prikrajšani za natančno védenje, kaj je jeznoriti Žan sploh povedal. Med medaljami se torej na kratko vrnimo do metanja tujcev iz države. Najprej izjava v celoti, da bo lahko analiza natančna in nepristranska.
Citat: »Ustanovili bomo urad za deportacije z enim zaposlenim, dvema pomočnikoma, avtobusi in dvajsetimi policijskimi specialci. Vsi, ki so ilegalno prestopili mejo, bodo morali nazaj.« Konec citata.
Kar so vsi analitiki spregledali, je seveda urad. Odkar nas je Marija Terezija z njimi zastrupila imamo Slovenci z uradi veliko veselje. Že dve stoletji jih ustanavljamo z nezmanjšanim tempom in nabralo se jih je toliko, da so postali resnično breme. Celo komunisti, zviti kujoni, ki so še bolj kot SDS sloveli po svoji učinkovitosti, se uradov niso znali znebiti, kljub temu da so ves čas svojega vladanja napovedovali vojno birokraciji. Na kratko; ženska s trajno ondulacijo in rolo omaro je ponosno upodobljena v grbu in na zastavi slovenskega uradništva in ni je sile, ki bi jo zrušil. Te dni poskuša uradništvo nadomestiti umetna inteligenca, pa slišimo, da je že obupala.
In zdaj k Žanu. Napovedal je ustanovitev urada, kar je, kot smo ugotovili, za vsako novo oblast običajno. Ampak naša pozornost velja kadrovski zasedbi. »En zaposlen in dva pomočnika!«
In v tem grmu tiči uradnik. Nikoli in nikdar se še ni zgodilo, da bi imel slovenski urad enega zaposlenega in dva pomočnika!
Analizirajmo.
En zaposlen je zagotovo šef. Brez njega ni pisarne. Dva pomočnika sta tajnica in blagajničarka. Ampak kot vemo, na uradu, ki da kaj nase, ne smeta manjkati še PR in pa sindikalni predstavnik. Tako imamo nenadoma štiri pomočnike in enega zaposlenega. Čim pa imaš takšno množico v uradu, šef potrebuje pomoč, se pravi namestnika oziroma podšefa. To bi vse še šlo, če uradniška logika ne bi bila piramidno zgrajena. Bolj se širi vrh, ustrezno se krepi tudi baza pod njim. Torej imamo nenadoma dva zaposlena, štiri pomočnike, avtobusi so bili že prej v množini, ampak policijski specialci pa se takoj povečajo na štirideset. Ampak tu se še ne konča. Predvidevamo, da bi bil urad v Ljubljani, in kot je splošno znano, je v Ljubljani nemogoče imeti urad, brez da bi v njem bilo nekaj premičnega pohištva, oziroma kadra, ki so nečaki od nekoga. Ko se v uradu zaposli nekaj teh, recimo še dva, dobimo štiri zaposlene, osem pomočnikov in osemdeset specialcev. Tako nastane že povsem spodoben urad, ki pa v teh razmerah kadrovske podhranjenosti že potrebuje strokovnega sodelavca, pravno službo, osebo za mednarodno sodelovanje in nekoga, ki ureja interno glasilo in počitniške zmogljivosti. Tako nekaj tednov po ustanovitvi urada Mahnič debelo pogleda, ko je v njegovem miselnem konstruktu zaposlenih osem ljudi, ki imajo šestnajst pomočnikov, avtobusnih šoferjev je okoli dvajset, pet uslužbencev je v avtoparku za vse te avtobuse, sto šestdeset policijskih specialcev pa je pripravljenih, da se požene v boj proti ilegalnim migrantom.
Takšna bo realnost urada za deportacije in niti sam Janez Janša, ki je hodeča učinkovitost, pri tem ne more nič. Kaj šele Žan Mahnič.
Gremo z analizo naprej. Imamo torej bataljon policijskih specialcev, ki se z avtobusi prevaža po deželi, akcijo pa koordinira urad s sedežem v kateri od steklenih stolpnic v prestolnici. Ampak težava je v tem, da prostoživečih ilegalnih migrantov v Sloveniji ni. Hočemo povedati, da ima ameriški urad, ki je vzornik našemu prihodnjemu, dosti bolj zahtevno delo. Tam se ilegalni migranti skušajo infiltrirati v družbo. Delajo za majhen denar, otroke pošiljajo v šolo, plačujejo davke in se nasploh obnašajo kot normalni državljani. Zato mora ameriški urad delati izjemno natančno, kdaj pa kdaj koga ustreliti, da splaši ostale – pač po modelu »Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?«
Pri nas pa urad tega ne bo delal, ker so naši ilegalni migranti povsem drugačni od ameriških. Hočemo povedati, da ne letajo okoli po gozdovih, niti ne zalivajo naših vrtov, niti ne čistijo bazenov ali delajo v skladiščih. Naši ilegalni migranti najprej nimajo nobenega interesa ostati v Sloveniji (za kar bo v uradu skrbel oddelek za etiko ilegalnih migrantov), temveč se poskušajo čimprej odpraviti naprej. Tisti, ki se pri nas zataknejo, pa pohlevno čakajo v migrantskih centrih in se ga kdaj pa kdaj napijejo. Ter se tako poskušajo zliti z okolico.
Torej; ko bo urad izdal odločbo za deportacijo, se bo sto šestdeset policijskih specialcev pripeljalo pred oni dom na Notranjskem, pospremilo nesrečneža v špalirju mitraljezov na avtobus in ga slavnostno vrnilo na Hrvaško. Mahnič pa se bo pri tem strogo in učinkovito držal.
Pa še k zadnjemu poglavju analize … Ko so celo pri SDS-u ugotovili, da so tokrat brcnili v temo, so se rešili s pojasnilom, da mi ne bomo deportirali ilegalnih migrantov kot Američani, ki jih mečejo iz države po znamenitem modelu »Dead or Alive«, temveč bomo to počeli po danskem modelu. Danski model je jasno mnogo bolj human, ker je danska domovina Vikingov, čajnega peciva, lego kock in lepih manir.
A nihče se v resnici ni vprašal, kako je videti danski model deportacije ...
Torej; če si tam ilegalni migrant, te Danci začopatijo in vržejo iz države. In med procesom ponavljajo: »Tak!« in »Tak!«
Kar pomeni prosim in hvala …
