Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Jajca

49 epizod

49 epizod


Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu.


14. 03. 2024

Prvič

Redko vzbudi kak projekt nacionalke toliko pozornosti kot Prvič. Razveseljivo je, da očitno iz njenih silnih labirintov, ki požrejo toliko predlogov, da iz njih domala odmeva, kako "se nič ne da", kdaj kaka stvar izide tudi živa, v konkretnem primeru celo kot splet vsebin na različnih platformah konglomerata RTV SLO, saj pri projektu sodelujejo televizija, radio in MMC.


07. 03. 2024

Hrup

Ženska se s kolegoma pelje na vlaku, pomenkujejo se o nedavnem sestanku, žensko pa strašno moti zvok pobca v kupeju, ki po slamici glasno vleče iz praznega plastičnega kozarca in potresava led v njem. Odločno zakoraka proti njemu in na slamico natakne sponko. To je oglas in njegov nauk naj bi bil, da ima problem ženska, ne mladenič. Hrup je oblika onesnaževanja okolja. Obenem je hrup način poseganja v zasebnost, pa tudi prisvajanja javnega prostora. Premalo resno ga jemljemo, ker ni fizično otipljiv, toda hrup povzroča razdražljivost, utrujenost, motnje v koncentraciji in slabo voljo ter v splošnem slabša kakovost življenja. Človekova najbolj lastna potreba je potreba po miru in tišini, v svetu, v katerem živimo, pa je prav onesnaževanja s hrupom najbrž največ, saj je zakonodaja na tem področju zastarela in polna lukenj. Na Japonskem vlada v vlakih tišina. Ljudje počnejo svoje stvari, berejo knjige, brskajo po telefonih, a znamenje kultivirane družbe je, da dajo drug drugemu v okolju, v katerem so za nekaj časa prisiljeni sobivati, čim bolj mir. Pri nas vlada na avtobusih diktatura hrupa. Od glasbe, ki jo je izbral šofer, prek glasnih telefonskih konverzacij o najbolj intimnih temah, do hormonalnih onomatopej iz zadnjega dela, ki si ga večinoma prisvojijo naši zlati, permisivno vzgojeni sončki. Slušalke so izumili v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, vendar je bilo treba počakati še malo, da je človeštvo dobilo tudi take, namenjene poslušanju glasbe. To se je baje zgodilo leta 1895. Zanimivo, a ni, da ta čudoviti izum še vedno ni našel poti do toliko ljudi, ki mobilne telefone nosijo pred seboj in se vanje živalsko derejo ter onesnažujejo okolico s kovinskimi odgovori svojega sogovornika. Naravnost neverjetno, kako so lahko ljudje kdaj podobni primatom. Ali pa ljudje, ki nenehno žvižgajo. Večinoma niti niso posebej dobre volje, žvižganje je znak prisotnosti. Tudi, ko jih ne vidiš, vedno veš, da so tam – ker jih ne moreš preslišati. Javni prostor načeloma pripada vsem. Človekova ključna potreba je namreč tudi potreba po gibanju in za to potrebuje prostor, ki mora biti na razpolago brezplačno. Ampak se je težko nahajati v njem, če se ti z ene strani na ves glas dere pijana družba, ki iz boom boxa na polno nažiga slab tehno, na drugi pa hišnik iz sosednjega bloka daje duška svojim skrajno specifičnim estetskim kriterijem z novim puhalnikom listja na bencinski pogon. Ne izpusti ne hrup ne absolutna neuporabnost tega patetičnega podaljška penisa ne ustavijo teh modernih eolov, ki bodo jutri, po tem, ko bo ponoči ta pravi Eol opravil svoje in razdjal njihove kupe listja, znova prišli in ponovili vajo. Ta svet je nor, in nor je tudi od hrupa, namreč tudi zato, ker je to, torej zganjanje hrupa in tovrstno opozarjanje nase, premnogokrat še edino, kar imajo ljudje na razpolago, da opozorijo na lastni obstoj in pomembnost. Bolj glasno, kot je, v večjih škripcih je družba. Dokler je kakofonija zvokov ne raztrešči v nič.


29. 02. 2024

Vedno bolj Madžarska

Šele življenje v Švici mi je dokončno razkrilo, zakaj mi to nikoli ne bomo. Zaradi kortizola. V času po osamosvojitvi smo v zanosu ponotranjili zdaj že razvpito krilatico: cilj nacije je bil, postati »druga Švica«. Ni jasno, ali smo se zares zavedali, kaj bi to pomenilo, a dejstvo je, da naš nacionalni karakter za kaj takega nima osnovnih možnosti. Mi smo namreč prepričani, da nivo stresa neposredno izpričuje našo uspešnost: bolj ko se nam mudi, večja ko je štala in bolj ko se delamo, da delamo, bolj uspešni smo v svojih glavah. Stres na vseh družbenih nivojih dvigujemo zavestno, ker (zmotno) predpostavljamo, da na ta način zvišujemo lastno pomembnost, kar velja tako za mikro kot makro okolja. Nasprotno bi Švica ob svoje ime lahko dopisala slogan: »Kortizol – dol, dol, dol.« Švica aktivno počne vse, da bi stres zmanjšala; zdi se, da je k temu cilju usmerjeno celotno delovanje družbe. Pristanete v Zürichu in se odpravite po prtljago. Že na letalu vas obvestijo, na katerem traku se bo pojavila. Ko pridete do njega, vas monitor, medtem ko čakate, obvesti, na katerem peronu v kleti letališča nadaljujete pot. Načeloma vlaki ne zamujajo, prestopi pa so preračunani, tako da vam ni treba noreti s perona na peron; časa imate dovolj ... ne pa preveč. Stvari tečejo. In to veste, zato – brez panike. To je samo en mikro primer, a zato, ker je takih primerov neskončno, prav kmalu opazite, da niste v stresu. Informacije, ki jih dobivate, so relevantne, zanesete se na podsisteme, ki delajo vam v prid. Celotna družba ni v stresu, zato ljudje živijo bolj kvalitetno in delajo z manj muke. Jasno, nemogoče se je izogniti svetovni politični in ekološki realnosti, Švica ni otok sredi niča, ampak vsakdan je zavestno organiziran tako, da stvari tečejo in da je čim bolj mir. Mi imamo za kaj takega prenizek BDP, a tudi sicer smo na prenizki ravni razumevanja družbe kot sovisnega sistema. Mi še vedno najbolj čislamo povprečnost – in dretje. Boljši je, kdor glasneje vpije. Mi stres umetno ustvarjamo, ker od njega živimo. Pri nas je lahko poslanec državnega zbora nekdo, ki verjame, da je vrhunski dosežek, če se je odločil, da bo zdaj pa on ljudem tako, razumljivo, pojasnil, za kaj se gre (sic!) tu v tej državi. Človek, ki se mu očitno niti sanja ne, kake posledice imajo njegove besede, čigar horizont obvladuje izključno najbolj ceneni populizem in ki zaupa zgolj in samo zdravi kmečki pameti. Za dobro mero naslednji dan na družabnem omrežju objavi še svojo sliko, ko kida gnoj. Naš človek. Tovrstni abotni, infantilni, egocentrični populizem podpihuje primarna čustvena stanja, povzroča družbeno regresijo, odvrača volilno telo od aktivne udeležbe na volitvah in posledično vzdržuje stanje »vedno bolj Madžarske«, kot se je v svojem komadu Edino izjemno izrazil kolega muzikant. Tak je naš svet, svet priklanjanja povprečnosti in kmečki pameti. Svet, v katerem ob besedi »Švica« zdaj, 30+ let po osamosvojitvi, naš človek najprej pomisli: »Kdo? Nič ne voham.«  


22. 02. 2024

da (,) moraš

V teoriji drame je zaviralni moment oziroma moment zadnje napetosti trenutek v razvoju dramske igre, kjer vsa stvar, ki z že kar lepim pospeškom drči po bregu navzdol, zastane in se za hip zdi, da bo še vse v redu; publika prične verjeti, da je to dejansko možno.


15. 02. 2024

Ko jebe poezijo

Novinarka pred kulturnim praznikom v središču Ljubljane ustavlja mlade ljudi in jih sprašuje, če znajo recitirati kako pesem, našteti tri slovenske pesnike, gledališča.


08. 02. 2024

Saša Arsenovič: Smetnjaki (papir, plastika in bio odpadki na javni plastiki, 2022)

Minuli petek so v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) slavnostno otvorili razstavo Spekter s podnaslovom 70 let zbirke UGM. Postavitev del, ki so se sicer zaradi stiske s prostorom stiskala po depojih, je zasnoval David Tavčar. Ker po izobrazbi ni umetnostni zgodovinar, marveč industrijski oblikovalec, so na otvoritvi v zvezi s postavitvijo del večkrat omenjali nenavadno umeščanje v prostor, svežino in nov, radikalen pristop k predstavljanju umetnin.


01. 02. 2024

Kmet in čikgumi

Spet je tisti čas v letu, čas spiskov in veselega pričakovanja; pred vrati je kulturni praznik! Za peščico dan, posvečen poeziji največjega slovenskega pesnika ter nasploh slavljenju umetnosti, za večino tisti čudni prosti dan med tednom, ki ga praznujemo samo mi, zato roma ta dan večina državljank in državljanov čez mejo v Ikeo (tu rima pač ni naključje). Ali pa vsaj na celodnevno smuko, saj je k sreči v začetku februarja, ko sneg načeloma ni problem. Skratka, dan, ko je kultura tudi slovenski večinski populaciji vsaj v kako konkretno blagodat.


25. 01. 2024

Nekaj tenkega nas veže

Nedavno sem pri blagajni v lokalni trgovini na koncu pulta opazila listek, ki je nekomu po nakupu padel iz rok. Na njem je pisalo: belo vino haložan, kruh, mleko. Človek bi tulil od jeze in nemoči. Jezna sem, ker živim v družbi, kjer mora kdorkoli v trgovino s takim listkom, naj bo razlog kakršenkoli. Jezna sem, ker smo aktualno oblast izvolili zato, da po katastrofalni prejšnji zavoženo stanje postavi prav, da vsaj naravna smer, pa se to ne dogaja. Jezna sem, ker tako predsednik vlade kot predsednica države govorita hitreje kot mislita, ker imamo opraviti s političnimi amaterji, ki ne opravičujejo ne zaupanja ne upanja državljank in državljanov. To niso majhne, nepomembne reči – to je država vseh nas, ki v njej živimo. Kako je že zapisal veliki Yeats? "O, stopaj lahno, ker mi stopaš na sanje."


18. 01. 2024

Zadeva z zastavami

Predsedničin odgovor je bil slab. Iz neposrednega vprašanja novinarja v intervjuju na N1, ali enači boj za človekove pravice in boj za poseg vanje, se je skušala izviti z nerazumevanjem vprašanja, nakar je vpeljala nepotrebno, znucano levo-desno delitev, sama pa se je postavila na stališče »popolnoma enakega tretmaja« pahorjanske »predsednice vseh«. Sebi, skratka, dopušča skrajno naivnost, kajti floskula je absolutno nedosegljiva, namenjena pa je relativiziranju odgovornosti, ker se zavestno vnaprej skopi stališča. Ko novinar ni odnehal, je svojo argumentacijo poglobila; omenila je absolutne, tj. nediskutabilne človekove pravice, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa označila za relativno, o kateri se lahko razpravlja, ker da nima podlage v mednarodnih konvencijah, čeravno je zapisana v našo Ustavo in jo bo sama branila »do zadnjega daha«. Patetika je namerna – četudi smo, skratka, očitno enkrat za spremembo mi boljši, predsednica v svoji argumentaciji zavestno regresira na nižji skupni imenovalec, ki jo še dodatno odvezuje odgovornosti. Tu je kleč. Če hočemo razumeti zadevo z zastavami, je treba sem, v to točko, kjer se naši mnenji, torej mnenje predsednice in aktivistke Štiglic ter ostalih elementov iz »amorfne gmote«, ločita. Predsednica je pravnica, ki po potrebi odigra naivko, mi pa očitno idealisti, ker verjamemo, da je dobro poslušati možgane in srce, ter da ni vse relativno: da sežiganje mavrične zastave (17. junija – Parada ponosa in 9. decembra – otvoritev 39. LGBT filmskega festivala) in snemanje zastavic v barvah slovenske trobojnice (2. oktobra, Pohod za življenje), ki simbolizirajo »v postopkih splava umrle Slovence«, nista ista stvar. Ob čemer se, presenetljivo, nihče ne ustavi pri ključni podrobnosti, naravi samih aktov, ki v svoji intenci nosita povsem različni sporočili: sežig zastave je zavestno agresivno, sovražno dejanje, ki pomeni nepovratno uničenje. Snemanje zastavic s paličic in njihovo odlaganje na tla ob njih je gesta upora, ni pa nepovratno dejanje. In to je ključno. Na posnetku aktivistka celo sama izreče: »Saj jih lahko date nazaj.« Sežgane zastave ne morete »dati nazaj«. Sežig ni protest, temveč uničenje. In tu ima predsedničina argumentacija bistven problem. Zavzema se za distanco do drugače mislečih, ker da sicer večamo možnost konflikta. Za ponazoritev uporabi metaforo: aktivizem že, toda ne na dvorišču tega, s katerim se ne strinjaš. Ob dejstvu, da je dvorišče po definiciji zaseben prostor, Kongresni trg pa javna mestna površina, me zanima: kaj so v tem oziru molitve in druge javne manifestacije pred porodnišnico? So tudi te svoboda govora? Je zavestno vtikanje v ženske, ki gredo opravit splav, demokratična pravica do izražanja svojega mnenja o svetosti življenja? Je poimenovanje žensk, ki opravijo splav, za morilke, svoboda govora? So javne skupne molitve rožnega venca na Kongresnem trgu, na katere so vabljeni »predvsem moški«? A 7. člen Ustave velja? SSKJ opredeljuje zastavo kot kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije. Morda v teoriji. V praksi je vse drugo – in zastava ni enako zastava ni enako zastava. Tega predsednica očitno ne želi razumeti. Problem imamo, ker gre za predsednico države, predsednica države pa, naj si še ta želi biti Nataša, pač ni kdorsibodi.


11. 01. 2024

32. člen in njega nedotakljivost

Eden največjih problemov v slovenski družbi je prevzemanje odgovornosti, pa naj gre za povsem običajne ljudi in vsakdanje dogodke, kakršen je pobiranje dreka za svojim psom, za profesionalne zaveze v poslovnih okoljih, kakršna je, denimo, spoštovanje dogovorjenih rokov, ali za politične odločitve delovnih teles znotraj vlade in parlamenta.


04. 01. 2024

Ena ničla več

Za svoje dosežke so smučarske skakalke nagrajene manj od skakalcev. Njihova novoletna turneja je trajala dva večera in na koncu je zmagovalka za skupno zmago prejela kartonast ček s številko 10.000. Novoletna turneja skakalcev obsega štiri tekme, zmagovalec pa prejme ček, na katerem je znesek isti – z eno ničlo več. Za enkrat večji obseg tekem torej desetkratnik zneska. Kar je, ko govorimo o domnevni enakosti spolov v družbi, sicer odličen prikaz realnega stanja, a velja se vprašati po vzroku. Seveda tiči v denarju in odstira eno temeljnih lastnosti naše družbe: stvari niso, kar se zdijo. Avtobusni nadstreški, denimo, ne obstajajo, da bi čakajoče varovali pred vremenskimi neprilikami, marveč zaradi reklam, ki se vrtijo na panojih njihovih stranic. Na isti način so športni prenosi zgolj učinkovit generator sredstev, pridobljenih z oglasi, ker je ljudem v naravi veselje do tekmovanja – ali vsaj njegovo opazovanje. Ti mladi ljudje, vrhunske atletinje in atleti, Silvestrovega leto za letom torej doma ne obhajajo zato, ker ima takrat največ gledalk in gledalcev pred sprejemniki čas za spremljanje njihovih športnih dosežkov, kar v prevodu pomeni več prihodka od reklam. Misel na profesionalne športnice in športnike kot na kolateralno škodo je domala blasfemična, a zdi se, da stojijo na sredi v bitki za prevlado med korporacijami in državo. Ko iz spoštovanja do svoje države ob himni snamejo kape, se morda zdi, da je zmagala slednja, a že ob zadnjem tonu hitijo vsi po vrsti znova natikati sponzorje na svoje glave, saj jim je jasno, da brez njih profesionalnega športa ni več. Na čeladah pa že prevladujejo napisi firm in korporacij, cinično večkrat za sladke pijače ali napolitanke, namreč cinično za šport, ki nenehno poudarja telesno maso. Tu so državne insignije že izgubile domovinsko pravico; najde se kaka mini nalepka, to je pa to. In itak se podeljevanje medalj dogajajo v iztekih, polepljenih z stotinami živopisanih logotipov in reklam, ki povsem prevpijejo zastave držav udeleženk in udeležencev, ki se v tisti mavrici zdijo povsem izgubljene, redundantne. Morda je bilo zato toliko bolj osvežujoče gledati zmagovalko pred mikrofonom. Zamolki, nelagodje, tesnoba – v njih razbiramo edini preostanek pristnosti, vdor športa v najžlahtnejšem smislu, tisto prvinsko, zaradi česar imamo tako radi šport, kakršen je bil, ko je bil še zavezan svojim plemenitim načelom. Desetkrat manj plačana zmagovalka, ki v soju luči nepopularno molči, je poslednji simbol nepreračunljivega, nepotvorjenega sveta, v katerem v isti stavek s športom še sodita »užitek« in »strast«. Za vse nas, za svet in za šport, bi si ob novem letu veljalo želeti, da jo razni guruji medijskega nastopanja v pest dobijo čim kasneje.


28. 12. 2023

Trojanski konj


14. 12. 2023

Totalna regresija

Vodstvu države ni uspelo preprečiti regresije, v katero je do vratu in čez pogreznjena naša družba. To je eden od njegovih največjih neuspehov, ki boli toliko bolj, ker sta bila tako premier kot predsednica države izvoljena natančno na krilih tega pričakovanja. Slovenske družbe ta čas ne moremo več videti kot naslednice razsvetljenske tradicije. To dejstvo je dovolj katastrofalno že samo po sebi, še huje pa je, ker smo popolnoma izgubili še stik tako s tradicijo kot s spodobnostjo.


07. 12. 2023

Kruha in iger

V ponedeljek je Upravni odbor razglasil letošnje prejemnice in prejemnike Prešernovih nagrad in nagrad Sklada. Novica je kaj kmalu izginila s prvih strani spletnih medijev, kar je le še enkrat več izkazalo dandanašnjo izrazito nepomembnost kulture in umetnosti v slovenski družbi – to je, ko gre zanju, namreč "the" novica leta.


30. 11. 2023

Sejem bil je gnil

V nedeljo zvečer se je na Gospodarskem razstavišču v organizaciji Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije končal slovenski knjižni sejem. In točno tako je šestdnevni dogodek na novi lokaciji tudi izgledal: izključno gospodarsko. To so opazili tudi obiskovalke in obiskovalci – premnogi so se pritoževali nad razvrednotenjem knjige in plemenitega poslanstva te prireditve, ki je s selitvijo na drugo prizorišče očitno izgubila še zadnje ostanke atmosfere kulturnega dogodka ter trdo pristala v ubornih okvirih mentalnega dometa trgovcev z novci. V starih časih je, samo za primer, Sejem podeljeval nagrado za najlepšo stojnico, ker so organizatorji razumeli vsaj eno njegovo specifiko v primerjavi z ostalimi: domišljijo. Zdaj je uniformiranost domala zapovedana. Zakaj? Jah, da lahko posebej zaračunajo vsak njen sestavni del, seveda. Predelne stene. Talne obloge. Stropne povezave. Najem table. Koše za smeti. Ni, da ni. A to nikoli ni bil dogodek, ki bi dojel, kako ključno bi bilo malim in mikro založbam ter samozaložnikom na sejmu zagotoviti centralno pozicijo, saj ravno ti slovenskemu založništvu zagotavljajo kolorit, večplastnost, s čimer ga delajo močnejšega, agilnejšega. Že v Cankarjevem domu so bili majhni potisnjeni v klet, no, zdaj so pa v temne kote hal, kjer jih komaj najde celo ta, ki jih načrtno išče. Z novim vodstvom Zbornice in selitvijo je omenjena drža zgolj dosegla svoj zenit. Oziroma, kot se je tako lepo ter v verbalnem smislu dometu aktualnega vodstva kontekstualno točno izrazil Pavlica v Petelinjem zajtrku: "Kdor lahko plača, lahko fu*a, kdor pa ne, pač ne." Paradoks je pravzaprav zanimiv: v letu gostovanja slovenske literature v Frankfurtu na eni strani visokoleteči Ljubljanski manifest o poglobljenem branju, na drugi pa vulgarna, agresivna ter izključno v profit orientirana govorica organizatorjev 39. Slovenskega knjižnega sejma. Več kot očitno tu dialog ni mogoč, toda stvar je v bistvu preprosta: mi, ki dejansko delamo v slovenskem založništvu in knjigotrštvu, ne razumemo slabo zaigrane sejmarske vljudnosti, saj za to, da bi kot založniki v danih razmerah sploh lahko obstali, vsak dan nujno potrebujemo ogromne količine odgovorne naivnosti. Brez nje bi tu knjige izdajale štiri založbe: ena, za katero je knjiga klobasa, ena, proglašena za nacionalni zaklad, ena požrešna, ki ji je založništvo zgolj paravan za pridobivanje čim večjih količin najraje državnih sredstev, pa morda še kaka, ki bi se prihulila zraven. Kar bi te založbe izdajale, bi bilo spričo njihove poslovne motivacije vsebinsko izrazito omejeno, res pa je, da bi si na slovenskem knjižnem sejmu lahko razdelile ogromno prostora – vsaka pol hale, pa roka! In ker se pod aktualnim organizacijskim odborom razmere zgolj eksponentno slabšajo, je morda dejansko čas, da si ga. Da ga imajo samo zase. In počasi izpustijo besedico »knjižni«. Morda je zdaj vendar napočil čas, da se »ta mali« preštejemo in ugotovimo, kdo hoče še naprej neprôste dni živét', nočém enake, kdo pa pripada onim, ki tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi si prosti vól'jo vero in postáve.


23. 11. 2023

Domoljubje v praksi

S populizmom na tolsto zabeljeni, pregreti strah pred Neslovenci je ob zadnjem begunskem valu ponovno izkazal eno najbolj neproduktivnih oblik domoljubja: sovraštvo do vsega drugačnega in drugačnih od večine. Primitivno hujskaštvo se je s forumov preselilo tudi med del kao intelektualcev, celo nekateri komentatorji aktualnega dogajanja so brezsramno pokazali pravo lice in skušali relativizirati, češ, živeče ob meji je treba razumeti. Brez kančka širšega uvida, brez pozivov tako javnosti kot politiki, naj umirita konje, brez trohice humanizma. Primitivizmu navkljub še vedno obstajajo nekatera neovrgljiva dejstva: ograjo na južni meji smo postavili ljudje, »mi«, da bi se zaščitili pred »njimi«. Ki pa so takisto ljudje in tukaj niso po lastni volji, marveč zato, ker tam, od koder so, niso mogli živeti. Podpihovanje sovraštva do »njih« in poveličevanje »nas« je do skrajnosti zavržno, hkrati pa je tudi neinformirano: jutri bomo mi na njihovem mestu. Slovenija ni osamljen zamrežen otoček sredi niča, obenem pa je premajhna, da bi karkoli štela; že v Evropi se počuti kot povprečen volivec na volilni dan: ima glas, a vnaprej ve, da zgolj tako, demokracije radi. Dejstvo je, da nismo hoteli države, kakršno imamo danes, a dejstvo je tudi, da je to naša država, prigarana s trdim delom in odrekanjem, in da nimamo druge izbire, kot da s svojimi dejanji in stališči, ki jih zastopamo, dokažemo, da smo je vredni. Na politično elito se, kot je očitno, v tem ne moremo zanesti, na nobeno – obvladujejo jo egoistični interesi, želja po lastnem preužitku ter infantilno veselje do moči in vsega, kar prinaša. Na nas je, da obrnemo družbeno klimo. Na vsakem od nas, da razume, da demokracija ne pomeni samo glasu na volitvah, temveč se izkazuje vsak dan, v solidarnih odločitvah in delu za skupno dobro. Nihče od nas ne more več preživeti sam_a. In begunci_ke niso ne grožnja ne krivci za našo nesamozavest, za dejstvo, da ne znamo prav z lastno državnostjo. Nedavno sem na letalu iz Züricha sedela ob zasilnem izhodu. Stevardesa je po protokolu nujno razlago za primer evakuacije začela – v švicarski nemščini. Na letalu niso delili niti zastonj vode, so pa delili – švicarsko čokolado. Ob pristanku so lep večer zaželeli – v svojem jeziku. Gre za vprašanje samozavesti in ljubezni do domovine, ki je nerazdružljivo povezana z ljubeznijo do jezika. A ni zanimivo, da ti, ki najglasneje prisegajo na slovensko zastavo, vrednote, narod, večinoma niso sposobni skupaj spraviti niti enega slovnično pravilnega podrednega stavka? Najlažje je stopiti med svoje in mahati z zastavo, vpijoč sovražne parole zoper vse »druge«, pozivati o oboroževanju. Najlažje in najbolj strahopetno. Težje, kar se vidi tudi po statističnih podatkih, se je odpovedati cenenemu populizmu in se, recimo, naučiti prav pisati v svojem maternem jeziku. K temu ključno pripomore branje knjig. Te nacionaliste, ki imajo polna usta priseganja na lastno slovenskost, bi veljalo vprašati eno: koliko slovenskih knjig, knjig v slovenskem jeziku, ste letos kupili? Koliko ste jih prebrali? V torek se je pričel slovenski knjižni sejem. Potekal bo do nedelje. Priložnosti bo več kot dovolj. Pa da vidimo to domoljubje v praksi.


16. 11. 2023

Kako ubiti medij

Najbrž ni najlažje, a da nikakor ni nemogoče, dokazujejo bolj in bolj smeli poskusi takozvanih zasebnih lastnikov medijev. Njim ne gre za novice, njim gre za reklame. Njim gre, natančneje, za profit. Kot knjiga ni kup papirja, tinte, lepila in nitk, je tudi medij ravno tisto neotipljivo, nematerialno, a privatni lastniki v njem večinoma ne vidijo dodane vrednosti, temveč zgolj sredstvo za plemenitenje vloženih sredstev, ugoden multiplikator kapitalskega donosa. Posledično so to ljudje, podobni napravi v avtu, ki v neskončnost ponavlja eno in isto besedo: »Preračunavam.« In družbena vloga medija, njegov pomen za skupnost, takozvani status četrte veje oblasti, vse to v njihovih očeh tako neznosno lahko podleže preračunu. To je med drugim tudi razlog, da nekatere vsebine iz medijev izginjajo, denimo, kritike in nasploh kulturne vsebine, drugi razlog za izginjanje določenih tem pa so politične povezave lastnikov. Odločevalcem, ki podpisujejo akte, uredbe in zakone, kdaj ni všeč, da bi kak medij preveč podrobno šaril po kaki »zgodbi«, da bi kaj preveč vtikal nos v kak posel, kaj prav podrobno raziskoval ali preverjal. In potem bi imel lastnik medija izgubo, ker je odločevalec povezan s toliko pa toliko podjetji, ki bi mediju odtegnila oglaševalski denar. Zato je tako pomembno imeti nadzor nad mediji v zasebni lasti.


09. 11. 2023

Sev belih bermudk

Novinarka Isa Balado je septembra stala na ulici v Madridu ter se neposredno oglašala v poročila matične televizije, ko je mimoidoči moški iztegnil roko in jo prijel za zadnjico. Ko je moškega neposredno nagovorila, se je sprva smejal in trdil, da ni storil nič narobe. In stotine po svetu so se hehetale z njim, češ kak kerlc da je, kako da si upa. Ker ženska je, tudi ko opravlja svoje delo, tam zato – in samo zato, a ne –, da jo mimoidoči moški prime za rit. Zakaj? Ker jo lahko.


02. 11. 2023

Metafora.

Glede na silovito negativno nastrojenost dela slovenske družbe do umetnosti ter delavk in delavcev v kulturi je nedavno veselje do rabe metafor v javnem govoru iskreno presenetljivo, še posebej pri ljudeh, ki se sicer z njimi profesionalno ne ukvarjajo. Metafora skrije nekaj, česar nočemo reči naravnost, pod nekaj drugega. Prenareja se, da je nekaj, kar ni, ključna pa sta razlog in namen tega početja. V poeziji deluje veličastno. V vsakdanjem govoru pa – kakor kdaj. Ena taka metafora, ki pa to v bistvu sploh ni, je denimo znamenitih »par promilov poezije«, ki jih je moral njihov avtor ob prevzemu stolčka in pod pritiskom ukaza z višje inštance, neslane, kar hitro požreti. Še bolj zabavno je, ko se z metaforo skuša kak samozavesten, a nevešč govorec, ki se namerava tako izogniti odgovornosti za lastna dejanja. A ker rabe ni vajen, se zateče h kar najbolj prežvečenim primerkom; recimo k športnim, natančneje nogometnim. Žoga je okrogla, recimo. Ali pokazati komu rdeči karton. Ali pa streljati na isti gol. Streljati kozle, mar ne. No, ampak ta je že bolj lovska. Res luštno pa postane, ko metaforo v roke vzame kak popoln amater. Praviloma jo obesi na sebi kar najbližji objekt, pogosto objekt lastnega hrepenenja. Nekdo z izkušnjo zapora, recimo, sanja o vratih, da se bodo odprla in bo prost stopil v širni svet. Ali da jih bo odprl kar sam, prost, pražnje ogvantan, bo odprl namreč kar vsa, vsa vrata sveta. A slutite metaforo? Mhm, vsa, ampak za lažje razumevanje, da bo res jasno, pa na vrata vendarle nakraca par kratic. Ha! Tu je kleč! Izda ga lastna metafora, ker pač ne moreš hkrati imeti torte in je še pojesti. Kompletnega amaterčka spoznaš, ko se skuša iz lastne metafore izviti z njeno – dobesedno razlago. Včasih pa postane metafora kar cela reč, denimo kak prenovljen objekt. Zaman se direktorica zdaj dela, da se temu čudi, in zaman zdaj zmerjanje dežurnih dušebrižnikov spričo grafitov na sveži fasadi. Tekmovati z metaforo v prenarejanju je vnaprej izgubljen boj. Ključni so zgodovinski spomin, kavzalnost, kontekst in širša slika. Naj eliti iz amorfne mase osvežim spomin: setev vetra prinaša žetev viharja. Opletanje z argumentom moči ponavadi pomeni strel v lastno koleno. Predvsem pa: opravičila ni bilo – zato grafiti, zato protesti, zato nezadovoljstvo, zato odpor pomembnega dela javnosti. Bile so čezmerna raba sile, grobost in agresija, bili sta oholost in šerifovska samopašnost. Opravičila pa ni bilo. Zato. Tragično je, ko ljudi, zavezane metafori, uklešči oblast, patetično ujeta v izključno obnebje dobesednosti, da do metafore ne morejo več. Do metafore, ki ostaja sol sveta, nikakor samo v domeni poezije, vselej pa ta, ki kar najbolj natančno razjasni, kaj je gnoj, kaj pa zlato.


26. 10. 2023

Mencanje na mestu

Ples je družabna in družbena reč. Zahteva čas, predanost, premislek, prisotnost, koordinacijo in odpoved egotripu. Metafora, ki se je ob nastopu aktualne vlade zdela posrečena, saj so za vladanje potrebne domala identične kompetence, se je ekspresno sfižila v usmiljenja vredno mencanje na mestu, v neko bedno, prosojno kalkuliranje, ki razkriva avtokratsko, samovoljno in egocentrično nrav njenega vodje, ki očitno ne trpi ugovora, kritike ali od svojega različnih mnenj ter, kaže, dejansko ne razume, da vodenje države nikakor ni enako vodenju gospodarskega subjekta. V obnašanju te politične elite ni nobene ponižnosti in želje po učenju, kakršna pritiče amaterjem, ki tvorijo glavnino vladne ekipe, nasprotno, v javnosti pušča vtis poniglavega zaganjanja brez ustreznega predhodnega razmisleka, ki ima za posledico goltanje zarečenega kruha s stisnjenimi zobmi. V letu in pol od volitev se je aktualni vladi zares posrečilo komaj kaj, od (pre)velikih obljub o reformah je ostalo zgolj to, obljube, štartni kapital zaupanja in dobrovoljnosti volilnega telesa pa je rekordno hitro splahnel. Ob nastopu je samozavestno stavila na dva mandata, zdaj pa izgleda, da bo komaj zmogla enega. Kar odpira več problemov; eden ključnih je odsotnost alternative. Del levega političnega pola svari pred (pre)ostro kritiko aktualne vlade, ker se boji vrnitve prejšnje oblasti, ki smo jo mnogi občutili kot diktaturo. Če hočemo sebi in državi dobro, ta opcija absolutno ne more več dobiti mandata za vodenje države, saj je v času, ko smo potrebovali modrost, zmernost in sočutje, v svojih prijemih »izkazala« ravno obratne atribute, kar je situacijo drastično poslabšalo. Najbrž ni pretirano reči, da ne želimo nikoli več »uživati, dokler lahko«. Trenutno se nahajamo v mračni situaciji, ko se dve alternativi, prejšnja in aktualna, kažeta kot za vladenje nekompetentni ter posledično povsem neprimerni. Tretja možnost, ki se riše okrog zadnjega poraženca na predsedniških volitvah, v svoji oportunistični odsotnosti stališča, pak i hrbtenice, ne vliva nikakršnega upanja. Stanje v Evropi in po svetu nam daje jasno slutiti, da se najbrž tudi mi ne bomo mogli izogniti resni grožnji z ultra desnice, ki najbrž samo še ni našla ustrezno elokventnega vodje, a nam to ne more biti nikakršna uteha – ta nevarnost preži na slovensko družbo nadvse otipljivo. tudi gledanje stran ni rešitev. Strah hromi. Kogar je strah, ni svoboden. Če kaj, je na nedavni otvoritvi frankfurtskega knjižnega sejma Slavoj Žižek enoznačno, brez sence dvoma, dobesedno »ohne wenn und aber«, pokazal, kaj pomeni dosledna zaveza miselni svobodi in ljubezni do modrosti. In ravno tu velja po moje iskati kal optimizma. Znotraj množice, okužene z ideologijami, o čemer je ljubljanska trojka govorila na srečanju s predstavniki frankfurtske šole par dni kasneje, o(b)staja vendar še vedno živa vitalna sila misli, poezije. Ostaja pogum, želja bo boljšem življenju. Med nami raste rod mladih ljudi, ki razumejo boj in delo za skupno dobro, pomen sočutja v družbi, nujnost sodelovanja. Če želimo kot družba in država preživeti, so naše edino upanje. Njim je nujno zagotoviti plesišče! In kar se da glasne zvočnike.


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt