Top albumov

Hobo Johnson – The Fall of Hobo Johnson

Nov izdelek žanrsko ignorantskega glasbenika je razdelil kritike in zainteresirano javnost

HoboJohnson_WebAssets_0619_FBOG-920×584
The Fall of Hobo Johnson
foto: Arhiv založbe

V oddaji Top albumov smo se posvetili nedavno izdanemu albumu The Fall Of Hobo Johnson. Frank Lopes Jr. si je že ob izidu prvega albuma leta 2015 nadel ime Hobo Johnson, glasbo pa mu pomaga ustvarjati zasedba The Lovemakers. Tipična zgodba oziroma Typical Story zagotovo ni tipična skladba glasbenika, ki se ne zmeni za žanrske opredelitve in je razdvojil kritike in zainteresirano javnost. Hobo Johnson je opozoril nase s skladbo Peach Scone, posneto v sklopu slovitih koncertov Tiny Desk medija NPR. Nepričakovano si je s posnetkom z vrta v kratkem času pridobil več kot 16 milijonov ogledov. V podobni maniri je ustvaril tudi skladbi, Mover Awayer in Ugly Kid.

The Fall of Hobo Johnson se prej kot padec kaže kot spontan, vendar dovršen izdelek, ki združuje hip hop, džez, govorjeno besedo in poezijo. Prav ta odlično spojena fuzija žanrov in odkrita čustvenost sta tisti, ki bosta zasedbo postavljali na vedno večje svetovne odre. Koncept skoraj naivne umetnosti daje slutiti, da tako velikega dosežka sploh niso imeli v mislih, temveč so sledili svojim instinktom. Hobo Johnson trenutno živi v Kaliforniji, zato je očitno moral upoštevati tudi klišejski motiv; predstavlja ga na svoj nenavadno prisrčni način. Govorim o Trumpu oziroma o skladbi You the Cockroach, ki ji mimogrede pripada tudi odličen videospot. V skladbi gre za skoraj popoln odklon od obstoječega glasbenega gradiva mlade vzhajajoče zvezde.

Kot je povedal v več intervjujih, je skušal ustvariti album, na katerem bi vsak poslušalec našel vsaj eno skladbo po svojem okusu. Preizkusil se je tudi v trenutno najpopularnejšem glasbenem izrazu, pri katerem pričakujemo prav opevanje avtomobilov. Hobo Johnson pa ne hvali katerega koli, temveč zelo specifičnega. Subaru Crosstek. Čeprav se opevanje subaruja sliši kot reklamno sporočilo, skladbe ni financiral naslovnik. Glasbenik je pač želel poudariti, kako dober avto je subaru crosstek, ki ga bo vozil, dokler si ne bo lahko privoščil lamborghinija. Glede na pozornost, ki jo vzbuja, bo to kar kmalu. Vse govorice pa vendarle niso pozitivne, nekateri kritiki ga vidijo kot izjemno škodljivega. »Hobo Johnson dela glasbo za fante, ki so jezni na dekleta, s katerimi niso še nikoli govorili, ker jim ne vračajo ljubezni,« so zapisali na spletni strani Pitchforka. Ta stavek na trenutke dokazuje druga polovica albuma, tudi pri skladbi Happiness.

Element, ki dela njegovo glasbo še toliko zanimivejšo, je odlična ritmizacija včasih surovega vokala, ki se pojavlja v neenakomernih intervalih. Bolj kot premišljena vpeljava besedila se pokaže kot tok misli in čustev. Hobo Johnson ustvarja skoraj obupano umetnost, ki ji je treba priznati pogum, potreben za izražanje tako globokih občutkov. Anksioznost se prepleta z ljubeznijo do življenja, ki jo lahko opazimo tudi v Hobovih na videu dokumentiranih orošenih očeh, pod katerimi se riše nasmešek. Pa je vse to, kar čuti, le v njegovi glavi?

Ekspresivna rast glasbenika od prvega albuma leta 2015 je zagotovo očitna, še bolj pa razveseljujejo glasbeni laboratorijski poskusi spajanja različnih elementov. Ti se včasih končajo v eksplozijah čustev, pa tudi v neuporabnih spojinah, vendar je glasbeni uspeh zagotovljen le tako – torej s poskušanjem, eksperimentiranjem in seveda ljubeznijo do glasbe. Album zaključi z mislijo, ki jo mislimo vsi – I want a dog.