Iskanje
Osem mesecev po smrti Anite Ogulin je humanitarna organizacija, ki ji je predsedovala in ki se je lani tudi preimenovala po njej v Zvezo Anita Ogulin in ZPM, dobila novo predsednico. To je postala dolgoletna podpredsednica Alenka Petkovšek. Ta priznava, da je za njihovo organizacijo pretresljivo in težko leto, v katerem pa so vsi programi potekali brez zapletov, kar kaže tudi letno poročilo.
V maju se naša znanstvena oddaja odpravlja na teren, ker jo zanima, kaj zanima mlade. In po mini raziskavi Frekvence X smo ugotovili, da mlade zanimajo finance, zanima jih znanost, zanima jih prehrana. Prva postaja je Šolski center Srečka Kosovela v Sežani, kjer smo se osredinili na prehranska dopolnila, energijske pijače in seveda prehrano. Spregovorili smo tudi o tem, da je - kot že mnogokrat poudarjeno - zajtrk zelo pomemben obrok dneva, da so v običajni hrani vsa hranila v optimalnih koncentracijah in kombinacijah, zato ni treba eksperimentirati s prehranskimi dopolnili. Pa še zanimivost: prebavila lahko natreniramo, tako kot natreniramo mišice. Da ne bi bila debata preveč resna, smo k sovodenju povabili komika Žana Papiča, da pa ohranimo strokovnost, so nam pomagale:
Začetek poletja. Modro nebo. Odlična družba in tvoja najljubša glasba.
Prvič v ušesih 27. marca lani, do danes zunaj štiri skladbe, še sedem jih bo na prvem albumu. Yoko Nono, pop rock, dober pop rock.
Je legendarni ravnatelj nič manj legendarne II. gimnazije v Mariboru, predvsem pa človek, za katerega bi lahko rekli, da je zaupanja vreden izdelek nekih daljnih časov, ko je bil svet še lep in so bodoči ravnatelji hodili po Mariboru bosi in z dolgimi lasmi. Sezulo me je, ko je povedal, da ga je proti koncu ravnateljske kariere začelo skrbeti, "ker je bilo v tistem kotu šolskega dvorišča, kjer so se desetletja na čiku zbirali ’ta čudni’ dijaki, ki grdo gledajo in pljuvajo na tla, vedno manj ljudi".
Med vsemi pomembnimi maji, ki se imajo zgoditi v petem mesecu leta, je prišel in neopaženo odšel tudi četrti maj. Ujet med delom in zmago je njega dni označeval smrt Josipa Broza - Tita. In kar je bilo letos četrtega maja še posebej zanimivo: kljub nedelji, ko mediji sami po sebi niso najbolj dejavni, smo njegovo smrt prvič kolektivno prezrli. Večina spletnih medijev in portalov, ki se hvalijo, da so dejavni štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, so o Titovi smrti molčali, nekaj drugih medijev ga je pospravilo ob konec novičarskega bloka pred šport in vreme. In zdaj se upravičeno sprašujemo, kaj naj bi pomenila takšna ignoranca do Tita? Oziroma kaj nam govori o Titu, o času in o nas. Poskusimo. Tito je kot človek, kot voditelj in kot simbol prehodil ves krog. Od obskurnosti nikogar v zgodnjem dvajsetem stoletju do ene osrednjih figur istega stoletja, od objokovanja konec osemdesetih let do vnovične obskurnosti v prvi polovici enaindvajsetega stoletja. Takšna je usoda tako diktatorjev kot herojev in v zgodovini je bila videna že ničkolikokrat. Letošnja Titova smrt v medijih je poglavje zase. Če bi pred 45 leti kdo problematiziral ali, nezamisljivo, ignoriral Titovo smrt, bi bil v Jugoslaviji postavljen pred zid; celo v tujini so bili uvodniki spoštljivi, kar je posledično pripeljalo do ikoničnega pogreba, ki je danes zasenčil tako njegove diktatorske kot tudi herojske dosežke. Zatem je Titova smrt vijugala po luknjasti cesti zgodovine. Prva leta smo poslušali sirene pet minut pred petnajsto uro, ko so te utihnile, so se začela dve desetletji dolga prerekanja o tem, ali je bil heroj ali zločinec. Medtem smo dobili izjave in zgodbe stranskih likov, kot so kuharice, zdravniki, žene in ljubice. Potem še nekaj malega o otrocih in potomstvu, dokler ni vse potihnilo. Do 4. maja 2025, ko se ga večina nekdanjih jugoslovanskih medijev ni spomnila niti z generičnim zapisom. Tisti, ki so se ga, pa so pod novičko komaj nabrali nekaj deset komentarjev, kajti, kot vemo, šele komentarji opolnomočijo spletni medij. Kar pa je zanimivo … Medtem ko smo Titovo smrt zatajili, pa imamo prav te dni veliko veselje z obletnico konca druge svetovne vojne. Vsakomur, ki ima vsaj malo uvida v dogajanje pred osemdesetimi leti, je jasno, da je o drugi svetovni vojni, sploh pa o njenem koncu na našem območju, nemogoče govoriti, ne da bi se kot ključno figuro sočasno obravnavalo Tita. Hočemo povedati, da smo Tita kot človeka vrgli na smetišče zgodovine, njegov čas, njegovo epoho, če hočete, pa smo z veseljem obdržali. Zakaj je tako, je mogoče razložiti na dva načina: ali je človek še bolj zapleten in kompleksen kot njegov čas in kot tak prezahteven za vsakdanjo medijsko reciklažo ali pa smo iz njega iztisnili vse, kar se je dalo, medtem ko obdobje še skriva nekaj soka, s katerim se lahko osveži dnevna politika. Titova simbolna smrt, ki jo doživljamo z medijsko ignoranco 45 let po dejanski smrti, pa ima še eno, recimo ji izobraževalno noto. Čeprav je pozabljen, se osrednji igralci današnje slovenske politike neposredno napajajo pri njem. Ali ideološko ali s slogom vladanja so zdajšnje slovenske politične elite še vedno vezane na Tita. Tudi tisti, ki danes besnijo proti krivicam in zablodam socialističnega ali pač komunističnega repertorija, dolgujejo svoj raison dʼêtre Josipu Brozu. Čeprav pozabljen, vpliva na naša življenja zdaj in tukaj veliko bolj, kot si želimo ali upamo priznati. In s tega stališča je zanimivo še nekaj. Številni se sprašujejo, kdaj bomo presegli slovenske politične razkole, kdaj bodo politični dejavniki, ki nas obvladujejo že trideset let, končno pozabljeni. Z letošnjo Titovo medijsko smrtjo smo dobili odgovor. Na Kučana in Janšo bomo pozabili leta 2070.
309 epizod
