Iskanje
Kolumna Prepih. Razmišljanja štirih različnih opazovalcev življenja. Kolumnisti prve sezone so: Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja Primož Velikonja, reševalec, Zdravstveni dom Kočevje Jasna Podreka, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Slovenska gospodinjstva, ki jih je približno 600 tisoč, imajo skupaj za kakšnih 230 milijard evrov premoženja. To za triinpolkrat presega letni bruto domači proizvod, 107 tisoč evrov premoženja na prebivalca. Na prvi pogled je to zelo veliko, vendar je povprečno evropsko gospodinjstvo še premožnejše, saj ima v lasti premoženje, ki obsega petkrat toliko kot evropski bruto domači proizvod.
5 min • 12. 06. 2025
8. maja smo s Trga svetega Petra v Vatikanu lahko slišali znamenite besede: „Habemus Papam!“ (Imamo papeža!) Novi papež je postal Američan Robert Francis Prevost, ki je prevzel ime Leon XIV. A kot nekoga, ki se že vrsto let ukvarja s preučevanjem spolno specifičnega nasilja in s posebno pozornostjo že leta spremljam tudi primere spolnih zlorab v Katoliški cerkvi, me ob izvolitvi novega papeža ne zanima toliko njegova teološka usmeritev, temveč predvsem vprašanje, kakšno politiko bo vodil na področju boja proti spolnemu nasilju in zlorabam znotraj RKC. Ali bodo njegov pontifikat pospremile ne samo besede, ampak tudi bolj konkretna dejanja. Njegovi predhodniki se z njimi žal ne morejo pohvaliti. Ko je leta 2013 papež Frančišek nastopil pontifikat, je obljubil “odločen boj” proti spolnim zlorabam v RKC. Obljubil je, da bo Cerkev “še močneje” ukrepala proti tovrstnim zločinom, in se osebno opravičil za zlorabe, ki so jih zagrešili duhovniki. V te besede je bilo vloženega veliko upanja – zlasti žrtve spolnih zlorab znotraj RKC so prvič verjele, da bodo pod njegovim pontifikatom dosegle težko pričakovano pravico. Če ne v materialnem smislu, pa vsaj v simbolnem – s konkretnimi dejanji, ki bi jasno sankcionirala povzročitelje in dala nedvoumen signal ničelne tolerance. Vendar pa, kot smo lahko spremljali delo papeža Frančiška več kot desetletje in kot opozarjajo raziskovalci tega področja ter preiskovalni novinarji, besedam niso sledile resne spremembe in konkretna dejanja. Leta 2019 je papež Frančišek sicer sklical srečanje o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih oseb znotraj RKC v Vatikanu, a dogodek je ostal predvsem simboličen. Leta 2021 je odprl možnost kazenskega pregona škofov, ki so zlorabe prikrivali – vendar v praksi skoraj ni bilo konkretnih sankcij. Zloglasni primer nekdanjega kardinala Theodora McCarricka je res pripeljal do njegove odstavitve, a šele pod pritiskom javnosti in dolgo potem, ko so bile zlorabe že dobro dokumentirane. Papež je leta 2022 uvedel novo zakonodajo (Vos estis lux mundi), ki naj bi olajšala prijavljanje zlorab, vendar po ocenah žrtev, aktivistov in dobrih poznavalcev sistema RKC sistem še vedno ostaja netransparenten, odgovornost pa razpršena in pogosto nedosegljiva. Nekateri preiskovalni novinarji in poznavalci kanonskega prava opozarjajo, da je papež Frančišek imel tudi eno ključnih vlog pri pometanju pod preprogo enega večjih škandalov spolnih zlorab znotraj RKC – primera zlorab, ki jih je zagrešil jezuit Marko Ivan Rupnik. Obtožbe o njegovih zlorabah niso zgolj špekulacije, kot bi nekateri želeli prikazati, temveč temeljijo na številnih, usklajenih in podrobnih pričevanjih žrtev, pa tudi prič, ki so Rupnika osebno poznale. Te izjave so bile prepoznane kot verodostojne ne le v širši javnosti, temveč tudi znotraj določenih delov klera in drugih predstavnikov Cerkve, ki so jih odkrito podprli in jim verjamejo. Skladno s tem in zaradi teh obtožb, ki so jih ocenili za verodostojne, je Rimsko vodstvo Družbe Jezusove oz jezuitskega reda leta 2023 Marka Rupnika z dekretom izključila iz njihovega reda. Jezuitska skupnost je tudi javno izrazila podporo žrtvam, in vero v iskrenost njihovih pričevanj. Prav tako pa ne gre spregledati, da je že pred javnimi obtožbami pater Ivan Rupnik dobil eno najstrožjih kazni znotraj Cerkve. Vatikan je slovenskega jezuita že leta 2019 začasno ekskomuniciral, torej izobčil iz Cerkve, ker je žensko, s katero je imel spolne odnose, odvezal greha. To dejanje, znano kot absolutio complicis, je strogo prepovedano in prinaša ekskomunikacijo. A ekskomunikacija je bila v nekaj dneh preklicana. Kasneje, ko je ta inforamcija prišla v javnost, so se začela pojavljati ugibanja, zakaj je do tega prišlo in kdo je ekskomunikacijo preklical. Dobro obveščeni viri in poznavalci kanonskega prava so si enotni, da je edina oseba, ki je imela po cerkvenem pravu oblast, da to stori, papež Frančišek osebno. To dejstvo – da je bil Rupnik izobčen in nato hitro rehabilitiran – je ključni element kritik, da je bilo v tem primeru uporabljeno dvojno merilo: uradno stroga ničelna toleranca do spolnih zlorab, v praksi pa sistem zaščite. Dejstvo, da je Rupnik svoja dejanja lahko izvajal več desetletij, tiči prav v tem, da je bil ves čas zaščiten – in še danes ostaja zaščiten – od najvišjih cerkvenih krogov. Nihče ga do danes ni jasno in odločno ustavil. Ta okoliščina osvetljuje širšo dinamiko primera in kaže na sistemsko naravo zatajevanja, ki je zlorabe omogočila in jih dolgo ohranjala v senci. Primer Marka Ivana Rupnika je pri tem le eden izmed bolj odmevnih – a nikakor ne osamljenih. Iz do sedaj znanih podatkov je mogoče zaključiti, da tovrstni škandali niso samo individualni ekscesi, ampak plod globoko zakoreninjene sistemske zlorabe. Storilci za nasilna dejanja uporabljajo zlorabo duhovnosti, Cerkev pa v ozadju vodi notranje boje za moč in utišanje žrtev, z namenom varovanja ugleda institucije. Vprašanje, ki se zato zastavlja ob izvolitvi novega papeža, je, ali bo novi pontifikat prinesel le nove besede ali končno tudi zavezujoče, učinkovite in javno transparentne ukrepe – katerih cilj bo razkrivanje resnice in ne ščitenje ugleda institucije s prekrivanjem vsega, kar bi lahko njen ugled okrnilo. A žal tudi papež Leon XIV. svoj pontifikat začenja z nahrbtnikom očitkov o dvojnih merilih, ko gre za vprašanja spolnih zlorab. A kljub vsemu ostaja vsaj iskrica upanja – da se bo Katoliška cerkev končno zavedla razsežnosti teh zločinov in prevzela odgovornost, tudi z javnim priznanjem svojih napak, brez pometanja pod preprogo in brez neomejenega ščitenja institucije na račun diskreditacije žrtev. Boj proti spolnim zlorabam v Cerkvi ni boj proti veri ali proti Cerkvi sami – je boj za pravico, za dostojanstvo in za resnico, ki mora biti močnejša od vsake ideologije, vsakega prepričanja in vsakega varovanja ugleda.
7 min • 05. 06. 2025
Zgodilo se je pred tremi leti. Prejeli smo paničen klic očividcev, da je s strehe padel mlajši moški. Lokacija – Smuka. Precej oddaljena vas. Petnajst minut nujne vožnje iz Kočevja. Ob prihodu na kraj dogodka je poškodovanec, ki je bil pri zavesti, ležal na hrbtu. Pogledam streho in ocenim, da je višina najmanj osem metrov, to pomeni, da so na telo delovale izjemne sile. Ob poškodovancu sta bila poleg preostalih očividcev tudi oče in brat, ki sta bila prestrašena in zaskrbljena. Večjih zunanjih krvavitev ni bilo opaziti. Nemudoma smo aktivirali helikoptersko ekipo nujne medicinske pomoči. Naredil sem hitro oceno osnovnih vitalnih funkcij. Dihanje je bilo rahlo pospešeno, srčni utrip v mejah normale in dobro tipljiv. Izstopal je le kapilarni povratek, ki je trajal med štiri in pet sekund, to pa je lahko prvi znak šoka. Opravil sem hitri travmatološki pregled in opazil modrico na desni spodnji strani prsnega koša. Ta predel je bil občutljiv in boleč na dotik. Očividci so povedali, da naj bi med padcem prav s tem delom telesa zadel v voziček, ki je bil pokončno postavljen ob hiši. Začeli smo oskrbo. Poleg kisika smo vzpostavili veliki intravenski liniji, to je pogoj, da lahko poškodovancu nadomeščamo izgubljeno tekočino. Prejel je traneksamično kislino, ki je v prvi uri nujna in dokazano zmanjšuje notranjo krvavitev. Sledila sta imobilizacija celotnega telesa in odvoz na predvideno lokacijo za predajo pacienta helikopterski ekipi. Siniša je bil v manj kot uri v reanimacijskem prostoru Univerzitetnega kliničnega centra. Stanje poškodovanca se je takoj po prihodu nenadoma poslabšalo. Prišlo je do nenadnega padca krvnega tlaka, trebuh je narastel. Nemudoma so ga odpeljali v operacijsko dvorano. Siniša je utrpel hudo poškodbo jeter, ki je povezana s 60- do 70-odstotno verjetnostjo smrti, predvsem zaradi hude krvavitve. V takih primerih je treba hitro zagotoviti veliko količino krvi, in sicer v nekaj minutah, da možgani dobijo dovolj kisika. Za njegovo življenje so je bojeval multidisciplinaren tim zdravnikov – anesteziologov, kirurgov, intenzivistov, interventnih radiologov, medicinskih sester in fizioterapevtov, ki so vsak po svoje prispevali svoj delež. Zaradi zahtevnosti oskrbe so nekateri prišli na pomoč tudi v svojem prostem času. Za zdravljenje bolnikov pri operativnih posegih je običajno potrebnih pet do deset enot krvi. Za njegovo reševanje in zdravljenje pa so v 24 urah potrebovali skoraj 200 enot krvi oziroma 100 litrov, za to pa je kri moralo darovati 200 krvodajalcev. To je bil rekord slovenske transfuzijske medicine. Siniša se je po hudih zapletih in dolgotrajnem zdravljenju prebudil. Danes je živ in zdrav. Živi normalno življenje. Po zaslugi celotne verige pomoči, ki je bila v danem trenutku na voljo, predvsem pa zaradi krvodajalcev, ki so s svojim dejanjem ključni člen v verigi preživetja. Četrtega junija zaznamujemo dan slovenskega krvodajalstva. Siniševa zgodba naj nam bo opomnik, da je darovanje krvi najmanj, kar lahko prispevamo za sočloveka. V življenju vsak dan sprejemamo veliko odločitev. Nekatere so nepomembne, druge lahko rešijo življenje. Tistih dvesto krvodajalcev ni vedelo, da bodo ravno njihove kaplje krvi pomenile razliko med tem, ali družina izgubi sina in brata ali pa ga dobi nazaj.
3 min • 29. 05. 2025
Francoski pisec Xavier de Maistre je bil konec osemnajstega stoletja zaradi prepovedanega dvoboja 42 dni v hišnem priporu. Ker takrat še ni bilo Instagrama in Tiktoka, ni mogel ravno viseti na telefonu, zato je napisal knjigo z naslovom Popotovanje po moji sobi – premislek o knjigah, ki so sestavljale njegovo domačo knjižnico, in kosih pohištva: postelji, naslanjaču, pisalni mizi in tako naprej. Za neko drugo pisalno mizo, v čisto drugem stoletju, smo tudi mi, udeleženci pisateljske delavnice, ki so jo nedavno priredili v prostorih LUDe knjigarne na Trubarjevi, po navdihu prej omenjene knjige pisali o popotovanju po interierju knjigarne; predmeti, knjige, lončnice, pokvarjen radio in gramofonska plošča naj bi bili vizualni utrinki naše postojanke. Ampak skoraj vsak kotiček te knjigarne poznam kot svoj žep, sem pomislila kot nekdanja prodajalka v točno tej knjigarni; le kaj naj novega opazim? In potem, kot da bi kdo pritisnil na gumb, so me preplavili občutki.
5 min • 22. 05. 2025
Trgovinske vojne Združenih držav s svetom še ni konec, vendar je sedanja bilanca vpliva na realno gospodarstvo in na finančne trge precej drugačna, kot smo menili pred mesecem dni.
5 min • 15. 05. 2025
V preteklih dneh je v javnost prišla novica, da si je Virginia Giuffre, ena najvidnejših in najpogumnejših prič proti Jeffreyju Epsteinu, vzela življenje. Bila je ženska, ki je kot nekdanja žrtev spolne trgovine in zlorab javno spregovorila o tem, kako jo je Epstein kot mladoletno rekrutiral, spolno izkoriščal in izročal vplivnim moškim, med drugim tudi britanskemu princu Andrewu. Kljub vsemu, kar je prestala, je našla moč, da je spregovorila. Prvič se je javnosti izpostavila že leta 2011 in postala ena ključnih prič pri razkritju globalne mreže spolnega izkoriščanja. S tem je prekinila tišino, ki je leta varovala zlorabljevalce, in postala simbol upora proti elitam, prepričanim o svoji nedotakljivosti. Njeno pričevanje ni le razgalilo enega najmračnejših sistemov zlorab sodobnega časa, temveč je postalo tudi simbol preživetja in boja za resnico v svetu, v katerem so žrtve pogosto utišane ali diskreditirane. Virginia Giuffre je postala obraz poguma, s katerim je kljubovala strukturam moči, denarja, vpliva in molka. A njena smrt ni samo še ena novica v hrupu vsakdanjih naslovnic, je boleč opomin, da spregovoriti o nasilju ne pomeni nujno doseči pravico. Da pogum, ki ga slavimo, ne pomeni nujno tudi rešitve. In da so zgodbe številnih žrtev še prepogosto zgodbe počasnega zloma, ki se ne začnejo z zlorabo, temveč z odločitvijo, da o njej spregovorijo. Zgodba Virginie Giuffre nas zato opominja, naj se ne zadovoljimo s površinskim občudovanjem njenega poguma, ampak se zazremo v breme, ki ga je ta pogum nosil. Virginia namreč ni bila poražena tisti trenutek, ko je kot najstnica postala žrtev spolnega izkoriščanja. Bila je preživela. Bila je ena redkih, ki so vstale in glasno pokazale s prstom na svoje zlorabljevalce, med katerimi niso bili neznanci, temveč vplivni moški, varovani z bogastvom, političnimi zvezami in institucijami. Na poti, ki naj bi peljala k resnici in pravici, pa jo je čakala druga past: dvom, sodniške analize njene verodostojnosti, sramotenje v medijih, posmeh, psihološki linč, pravne manipulacije. Vsak korak naprej je bil obenem tudi spust v novo obliko bolečine – v svet, v katerem je bila še naprej predmet dvomov, konstantne analize, sodb, razpravljanja, brez pravice do miru. Zgodba Virginie razgalja globoko zablodo sodobne družbe, ki deklarativno spodbuja žrtve, naj spregovorijo. V teoriji žrtvam vzklikamo: “Spregovori!, Zaupaj!, Povej!” Ko pa to storijo, jih pogosto pustimo same. Ali še huje – kaznujemo jih. Z vprašanji, kot so: Zakaj šele zdaj?, Zakaj je šla tja?, Zakaj se ni branila?, Zakaj je govorila, kakor je?, Zakaj se je nasmehnila v kamero?. Kaj kmalu se težišče pozornosti premakne. Žrtev, ki spregovori, najprej doživi val pozornosti, celo občudovanja, za tem pa pride val dvomov. Namesto da bi se vprašanja usmerila k tistim, ki so odgovorni za nasilje, se začnejo postavljati vprašanja o njej: o njenih motivih, o doslednosti njenih izjav, o njenem življenjskem slogu. Pogum, ki ga je pokazala, se zamegli pod težo sumničavosti, kot bi bila sama odgovorna za breme, ki ga nosi. In tako ni več ženska s svojo zgodbo, temveč projekcija tujih dvomov, predsodkov in pričakovanj. Institucije, ki bi morale ščititi, postanejo hladne, se distancirajo. Pravniki razpravljajo, mediji iščejo senzacijo, javnost pozablja. Ko odmevi utihnejo, ostaneš sam – z razgaljenim telesom, ki ga je svet analiziral, razstavil na koščke in pozabil sestaviti nazaj. Z glasom, ki počasi utihne. Z bremenom, ki je pretežko. Tudi tisti, ki delamo z žrtvami, to občutimo. Njihovo breme postane tudi naše. Vidimo odpor institucij, odpoved zaveznikov, sistem, ki pogosteje verjame storilcu kot žrtvi. Pomagamo, a vemo, da je to včasih boj z mlini na veter. Kajti nasilje ni le dejanje posameznika. Je del struktur, ki jih nočemo razstaviti, v globine katerih ne želimo pogledati.
4 min • 08. 05. 2025
Roke, ki premagujejo čas, niso le prispodoba. So resničnost vsakdanjika reševalcev motoristov — tistih, ki v boju s sekundami nosijo življenje na dlani. Prvi poskusi reševanja z motorjem, ki so temeljili na entuziazmu in prostovoljstvu, segajo globoko v devetdeseta leta. Leta 2002 smo začeli z organizirano obliko reševanja na motorju. Ponosen sem, da sem bil del pionirske ekipe, ki je brez dvoma orala ledino skrajševanja dostopnih časov v primeru intervencij, ko je bilo ogroženo življenje.
4 min • 24. 04. 2025
Moja ljubezen do branja se je rodila v otroštvu. Ampak za branje so me navdušili drugi: moj dedek s svojo velikansko zbirko knjig, moja mama, ki mi je podarila svoj izvod romana Viharni vrh, moja varuška, ki mi je brala Svetlano Makarovič. Čeprav je branje nekaj, kar počnemo večinoma v samoti, celo kadar beremo za mizo v hrupni kavarni, je zame od nekdaj povezano z ljubeznijo do teh ljudi, prvih bralcev, ki sem jih spoznala.
4 min • 17. 04. 2025
Padci na delniških trgih, ki so sledili napovedi uvedbe tako imenovanih recipročnih ameriških carin, so nagnali veliko strahu v kosti trgovcev s prihodnostjo. Natanko to namreč delniški trgi so: odraz prihodnosti oziroma prihodnjih dobičkov, ki jih ustvarjajo delniške družbe. A kaj je tisto, kar je v le dveh dneh spremenilo pogled na vrednost ameriških delniških družb, ki so v povprečju skupaj izgubile več kot desetino vrednosti? To je bila presenetljiva lahkotnost napovedi dviga carinskih stopenj na uvoz blaga iz glavnih trgovinskih partneric Združenih držav. Uvedba določene stopnje carine je bila sicer pričakovana že pred dnevom tako imenovane osvoboditve, kot ga je ameriški predsednik pompozno imenoval. Nikakor pa ni bil pričakovan lahkoten oziroma hevrističen način določitve carinskih stopenj. Ameriški predsednik je namreč še v marcu naznanil, da bodo Združene države skrbno in strokovno preučile vse razloge, zaradi katerih imajo neuravnoteženo blagovno menjavo, oziroma z drugimi besedami, iz nekaterih držav več uvažajo, kot tja izvažajo. Ta pogled je že sam po sebi skregan z ekonomsko logiko, saj bogate države po navadi več blaga uvažajo. To odraža tako blaginjo prebivalstva kot dejstvo, da se zato proizvodnja v taki državi ne izplača. Tako prav ameriške multinacionalke že vrsto let selijo enostavnejšo proizvodnjo v azijske države, kjer so ustvarjale dobičke s tem, da so blago proizvedle z nizkimi stroški, medtem ko so ohranjale faze z visoko dodano vrednostjo v Združenih državah. Ameriška podjetja so tako še vedno oblikovala in razvijala proizvode doma, proces proizvodnje pa prepustila državam, ki so to naredile z nizkimi stroški in visoko kakovostjo izdelave. Razumljivo je to v času prispevalo k temu, da so Združene države imele vse večji primanjkljaj pri blagu, vendar na drugi strani presežek s svetom pri storitvah. Podjetja iz tujih držav so še vedno veliko investirala v Združene države, kupovala ameriške delnice in obveznice ter tako financirala primanjkljaj v tekoči bilanci. S tem dogovorom je bil po moji oceni zadovoljen ves svet, vendar ni gospodarstvo edino, ki določa pravila igre. Predsednik Trump je že pred izvolitvijo zatrjeval, da je uvedba carin po njegovem mnenju pravičen ukrep, ki bo Združenim državam povrnil svetovni ugled in številna izgubljena delovna mesta v industriji. Taka predvolilna obljuba je naletela na posluh predvsem pri volivcih v zveznih državah, v katerih je bilo v preteklosti ukinjenih veliko delovnih mest v industriji. Ob tem pa je treba poudariti, da ostaja stopnja brezposelnosti v Združenih državah zgodovinsko ena najnižjih in je veliko vprašanje, od kod bi država sploh dobila toliko ljudi, ki bi danes opravljali enostavna dela v industriji. Z uvedbo carin je Trumpov končni cilj prav to: povečati proizvodnjo v Združenih državah, tudi ob dejstvu, da za to ni jasne ekonomike, ne znanja, ne razpoložljive delovne sile. Eden izmed prvih ukrepov aktualnega predsednika je bil tudi pregon nezakonitih migrantov, na katerih temelji poceni delovna sila na podeželju in v ameriških tovarnah. Kakšna je torej sploh povezava med carinami in dobički? Carine pomenijo, da bo uvoznik moral plačati več za uvožen proizvod, izdelan v tujini, in bo sčasoma to razliko v ceni prenesel na potrošnika. Obenem je to spodbuda domači proizvodnji, katere strošek proizvodnje je danes višji. Zaradi razlike v končni uvozni ceni izdelka zaradi uvedbe carin se bo razlika z domačo proizvodnjo znižala, to pa naj bi tudi spodbudilo odpiranje novih obratov v Združenih državah. Na tem mestu pa se sanjarjenje ameriškega predsednika ustavi, ker se industrija ne more preseliti na kratek rok, saj so s tem povezani veliki fiksni stroški. Prav tako Združene države nimajo zadosti ljudi s kompetencami, da bi delali v ameriški industriji, za plače, ki bi bile nizke, ker odražajo proizvodnjo izdelkov z nizko dodano vrednostjo. Proizvodnja z visoko dodano vrednostjo je namreč v Združenih državah že zdaj močna, če izpostavimo le farmacijo in vojaško industrijo. Finančni trgi so pretekli petek dodatno upadli tudi zaradi kitajske napovedi o uvedbi proticarin. Zato bodo ameriški proizvodi dražji na Kitajskem in bodo verjetno evropski proizvodi bolj zaželeni v očeh kitajskih kupcev. Ekonomska politika, ki jo Trump izvaja, je po mnenju nas, večine ekonomistov, destruktivna. Vseeno pa si nekako ne znam predstavljati, da ne bi Trump v prihodnje vseeno pokazal malo več pragmatizma ter ocenil tudi stroškov, ki jih bo s svojo napovedjo povzročil velikim ameriškim multinacionalkam, kot so Tesla, Nike in Apple. Vsekakor je pred nami še zelo razburljivo obdobje, vendar nanj ne smemo gledati čustveno, ker je do določene mere vse skupaj teatralno in namenjeno dialogu Trumpa z ameriškimi volivci. Prav tako lahko ameriške multinacionalke vpliv carin omilijo z nižjimi uvoznimi cenami. Moč finančnih trgov običajno na koncu zmaga, zato verjamem, da bodo današnji vlagatelji čez nekaj let za to tveganje nadpovprečno poplačani. Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
5 min • 10. 04. 2025
Zamisel za to kolumno se je porodila ob gledanju Netflixove serije Adolescenca – o kateri zdaj govorimo že skoraj vsi. Med ogledom zgodbe o odraščajočem najstniku, ki navidezno hladnokrvno umori svojo sošolko, me je prešinila misel, kako krhko je pravzaprav to življenjsko obdobje. Čas, ko je vse prehodno, negotovo, ko si razpet med otroštvom in odraslostjo in med vse zahtevnejšimi družbenimi ideali iščeš svojo identiteto in mesto v svetu, je tudi čas velike ranljivosti in frustracij. In prav ta ranljivost, ta notranja iskanja in boji so lahko tisto, kar mladostnike in mladostnice naredi dovzetnejše za skrajna prepričanja in zavajajoče občutke pripadnosti. Ena takih poti sta radikalizacija in nasilje – ki lahko ponudita tisti občutek samozavesti in moči, po katerem najstniki in najstnice velikokrat hrepenijo.
5 min • 03. 04. 2025
Bliža se kolesarska in motoristična sezona. In z njo – kot vsako leto – prizori, ki bi jih najraje izbrisali. Še vedno na terenu naletimo na poškodovance s pomanjkljivo zaščitno opremo – da o čeladi sploh ne izgubljam besed. Zanimivo, kako so starši zaskrbljeni ob vsakem otrokovem kašlju. Ob najmanjšem prehladu gredo k zdravniku. Ko otrok sede na kolo ali električni skiro, pa pogosto nima čelade na glavi. Brez zaščite. Brez razmisleka. Skrb izpuhti – dokler se nesreča ne zgodi. Takrat je običajno prepozno. V središču gorskega kolesarjenja je bilo tekmovanje v spustu z gorskimi kolesi. Karel, oče dveh deklet, ki sta bili aktivni tekmovalki, se je pozno popoldne tudi sam spustil po progi. Bil je navdušenec, amater, z dobrim kolesom in popolnoma zaščiten. Malo po 15. uri smo sprejeli klic. Priče so poročale, da je moški srednjih let padel s kolesom, je nezavesten in hudo krvavi iz glave. Zgodilo se je na težko dostopnem terenu, 200 metrov od glavne ceste. Skupaj s prostovoljnimi gasilci smo do poškodovanca prinesli vso potrebno medicinsko in tehnično opremo. Pomembno je vedeti, kako se je nesreča zgodila. Mehanizem padca nam razkrije, kako so sile vplivale na telo in kje lahko pričakujemo najhujše poškodbe. Kolesar je zapeljal čez korenino, padel čez balanco in z glavo priletel v drevo. Čelada je ležala nekaj metrov stran, počena po celotni dolžini. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo brez nje? Ob prihodu je poškodovanec ležal na boku, globoko nezavesten. V stabilni bočni položaj ga je obrnil prijatelj, ki je bil v trenutku nesreče tik za njim. Poškodovanca smo v osi obrnili na hrbet in začeli aspiracijo krvi iz ustne votline ob hkratnem varovanju vratne hrbtenice. Dihal je samostojno, a pospešeno. Takoj smo mu skozi masko z balonom aplicirali 100-odstotni kisik. Vitalne funkcije so bile v mejah normalnega. Pri hitrem pregledu so bile najbolj opazne poškodba glave z očalnim hematomom, močna krvavitev v ustno votlino ter krvavitev iz ušes in nosu, kot je značilno za poškodbo lobanjskega dna. Pri hudi travmi poleg krvavitve lahko ubije tudi zapora dihalne poti. Iz ustne votline smo mu med intervencijo izsesali 300 ml krvi. Na levi strani prsnega koša smo opazili hematom in neenakomerno premikanje. Ob avskultaciji ni bilo slišati dihalnih zvokov, ob izvedbi perkusije pa je bila slišna zamolklina ‒ to je nakazovalo na krvavitev v prsni koš. Takoj smo aktivirali helikoptersko službo nujne medicinske pomoči, ki je pri tako zahtevnem reševanju ključna. Pri intervenciji je bila ves čas navzoča Karlova žena. Bila je izjemno mirna in presenetljivo zbrana. Njena pozitivna naravnanost nas je opogumila in nam dala dodatno moč. Helikopter je bil v 25 minutah v Kočevju. Stanje se je slabšalo. Kri je še vedno polnila Karlova usta, njegovo dihanje je postajalo vse bolj oteženo. Vsi smo se zavedali, da bo v kratkem potrebna dokončna oskrba dihalne poti. Sprejeli smo odločitev, da poškodovanca damo v umetno komo in ga priključimo na dihalni aparat. Postopek je bil zapleten zaradi nenehne krvavitve v ustno votlino, a nam je v drugem poskusu uspelo. To so postopki, ki se ne izvajajo vsak dan, še posebno pa ne v tako skrajnih okoliščinah. Karel je bil prepeljan v Ljubljano. Zavedali smo se, da je njegovo stanje kritično. Toda rdeča nit te zgodbe ni delovanje intervencijskih služb, ampak trezno ravnanje prijatelja, ki ga je obrnil na bok. Karel je nezavesten obležal na hrbtu. Dihal je spontano, a je krvavel v ustno votlino. Jasno je bilo, da ima hude poškodbe, morebiti tudi vratne hrbtenice. Toda v takem primeru ima prednost življenje. Če ga prijatelj ne postavil v stabilni bočni položaj, bi Karel nehal dihati, kri bi mu napolnila dihalne poti in že pred našim prihodom bi doživel srčni zastoj. Po mesecu dni se je zbudil. Brez posledic. Seznam diagnoz je bil dolg: v celoti počeno lobanjsko dno, krvavitve v glavi na treh mestih, zlomljena vratna in prsna vretenca ter masivna krvavitev v desnem prsnem košu. Rešila ga je čelada. Rešila ga je hitra odločitev prijatelja. Rešila ga je ekipa, ki se je bojevala za njegovo življenje. Padec traja sekundo, posledice trajajo vse življenje. Če imaš srečo.
4 min • 27. 03. 2025
Leta 2007 sem dopolnila devet let. Ne spomnim se, kako sem praznovala svoj rojstni dan, in če dobro pomislim, si lahko v spomin podrobneje prikličem samo peščico svojih rojstnodnevnih zabav. Večinoma zato, ker se nikoli nisem zares potrudila, da bi jih organizirala, v srednji šoli in pozneje, na faksu, sem rojstne dneve praznovala na terasi stanovanja, v katerem sem odrasla, tik nad železniško progo, da je zvoke starega radia občasno preglasilo hrumenje vlaka. Še nikoli mi ni nihče priredil zabave presenečenja – zabavo sem si vedno organizirala sama, in to kar se da skromno.
5 min • 20. 03. 2025
V zadnjih dveh desetletjih so bile med velikimi prelomnicami za ves svet finančna kriza, pandemija ter nato še energetska kriza in visoka inflacija. Vsakega od teh izzivov smo premagali, pri čemer so pomembno vlogo igrale države z določanjem ukrepom za blažitev negativnih učinkov na gospodarstvo in posameznike. Po vsaki od teh velikih prelomnic pa je močno narasel tudi javni dolg, ker je izjemno ukrepanje držav povezano tako z ukrepi na področju subvencij in drugih pomoči kot tudi z nižjimi davčnimi prilivi. V Evropi smo imeli še eno krizo, ki je drugje niso čutili, in sicer po finančni krizi, ko so se stroški zadolževanja nekaterih držav zelo povečali. Ta kriza je bila posledica nezaupanja v plačilno sposobnost držav v območju evra. Kriza se je razpletla po dolgih zapletih, saj države z nizkim dolgom niso želele jamčiti za dolg drugih držav. Danes smo po moji oceni pred novim izzivom. Evropske države bodo zelo verjetno bistveno dvignile svoje izdatke za obrambo, ker je novi ameriški predsednik jasno povedal, da se Evropa ne more več zanašati na varnostna jamstva, ki ji ga dajejo Združene države prek zveze NATO. Po moji oceni nobena od evropskih držav teh izdatkov ne dviguje zato, ker bi imela napadalni namen, temveč zato, ker so se varnostna tveganja za Evropo v zadnjih nekaj letih bistveno povečala. V lanskem letu so denimo države Evropske unije za obrambo skupaj namenile 326 milijard evrov, kar je bilo 1,9 % bruto domačega proizvoda. Obrambni izdatki v Evropi se pomembno povečujejo od leta 2022, kar sovpada z začetkom vojne v Ukrajini. Vseeno je treba opozoriti, da Ukrajina v obdobju zadnjih treh let kot prejemnica vojaške pomoči od vseh držav na svetu ni prejela več kot 130 milijard evrov. Od Evrope je prejela 62 milijard evrov vredno vojaško opremo oziroma 20 milijard na leto. Nemčija, Združeno kraljestvo in ZDA so tej podpori namenile manj kot 0,2 odstotka svojega bruto domačega proizvoda, kar je za njih zanemarljiv delež. Izdatki za obrambo v Evropi tako niso rasli zaradi visoke pomoči Ukrajini, temveč zaradi nakupa nove vojaške opreme, ki je danes dražja, kot je bila pred leti. A zakaj dvigniti izdatke za obrambo prav zdaj in tako hitro? Višji izdatki za ta namen lahko namreč pomenijo nižje izdatke za druge namene, kot denimo za zdravstvo, šolstvo in socialno državo. Lahko morda pomenijo tudi nove davke, kar pomeni dodatno breme za gospodarstvo in posameznike. Višji izdatki so povezani tudi s krepitvijo števila vojakov, ker so skoraj vse evropske vojske kadrovsko podhranjene. Najboljši motivator za krepitev števila vojakov je dvig plač in uvedba drugih ugodnosti, povezanih s služenjem v vojski, kar pa verjetno pomeni manjšo razpoložljivost delavcev v drugih dejavnostih. Zgodovina nas uči, da so države v zadnjih 130 letih v Evropi tako visok dvig obrambnih izdatkov financirale pretežno z dolgom, v manjši meri pa z višjimi davki. Le redko kdaj pa z zmanjšanjem potrošnje države na drugih področjih. »Toda tudi dolg je treba enkrat odplačati«, bi se na to odzval racionalen posameznik. Na tem delu je treba ločiti med posameznikom in državo. Države skoraj nikoli ne znižujejo svojega dolga, le dodajajo mu novega, kljub temu da stare obveznice poplačajo, ko dospejo, še pred tem pa izdajo nove. In točno to prinaša tudi skupen evropski načrt, ki bi državam članicam omogočal cenejše financiranje teh izdatkov z novim dolgom, hkrati pa bi Evropska komisija ustrezno prilagodila svoj pogled na primanjkljaje držav tako, da bi tolerirala njihov dvig. Vendar nobeno kosilo ni zastonj. Izdaja dodatnega dolga pomeni ustvarjanje novega denarja, kar lahko pomeni tudi nekoliko višjo inflacijo. To se recimo na trgu najbolj jasno vidi v tržni obrestni meri na 10-letni državni dolg. Ob napovedi visokega dviga izdatkov za ta namen v Nemčiji so se stroški zadolževanja nemške države dvignili hitro z 2,4 odstotka na 2,8 odstotka. Nemčija se zaradi svojega nizkega dolga uvršča med najbolj varne države, ki se najceneje zadolžujejo. Precej podobno se je zgodilo s slovensko obveznico, kjer je tržna obrestna mera narasla s 3 na 3,3 odstotka. Izdatki za obrambo vplivajo tudi na gospodarsko rast. Plače vojaškega osebja se prelijejo v potrošnjo, ki predstavlja več kot polovico bruto domačega proizvoda. Izdatki za nakup opreme pa pozitivno vplivajo na gospodarsko rast v primeru, da je oprema izdelana v državi ali pa podjetja iz Evrope sodelujejo v verigi vrednosti, ki zagotavlja proizvodne dele za vojaško opremo. V zadnjih treh letih so evropske države okoli 80 odstotkov orožja uvozile iz drugih držav, kar na gospodarsko rast ni vplivalo pozitivno. Države članice se tako prav zdaj dogovarjajo, ali bi nove nabave orožja morale prednostno upoštevati dobavitelje in proizvajalce iz Evropske unije ali pa tudi iz drugih držav, kot so Združeno kraljestvo, Norveška in Turčija. Lahko bi rekli, da se krešejo mnenja med ekonomisti in obramboslovci, saj prvi zagovarjajo domačo proizvodnjo in nabavo, drugi pa dajejo prednost tehnološki uporabnosti orožja. Vsekakor pričakujem, da bo tema dviga obrambnih izdatkov ostala z nami še naslednjih nekaj let, obenem pa menim, da bodo imeli pozitiven vpliv na gospodarsko rast. Vsekakor pa lahko na ta račun pričakujemo nekoliko višjo prihodnjo rast cen, kot bi jo imeli sicer.
5 min • 13. 03. 2025
Osmi marec je dan, ki nas opominja, da pravice, ki jih ženske imamo danes, niso samoumevne in tudi ne podarjene, ampak izborjene s strani številnih pogumnih in bojevitih žensk, ki niso pristale na samoumevnost podrejenosti, ki je bila ženskam v zgodovini vsiljena. To je dan, ko sicer obeležujemo doseženo, a hkrati je tudi dan, ki nas opominja, da moramo še naprej vztrajno delovati za ohranjanje in širjenje teh pravic. A je to tudi dan, ko se sprašujemo: koliko spomina nam je še ostalo o pravem pomenu tega praznika?
5 min • 06. 03. 2025
Razmišljam o minljivosti, smrti. V naši službi se v enem dnevu lahko sprehodiš med rojstvom in smrtjo. Prav te skrajnosti so predvsem za mlade kolege na začetku poti lahko zelo stresni. Bilo je sredi poletja. Klicale so priče iz vrtca v precej oddaljeni vasi na Kočevskem, da se je med sprehodom izgubil leto in pol star otrok. Iskalna akcija naj bi se začela že pred dobre pol ure. Aktivirana je bila tudi helikopterska služba nujne medicinske pomoči. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica intervencijskih služb in naključnih mimoidočih, ki so bili pripravljeni pomagati pri iskanju. Vsi so panično tekali naokoli v želji, da bi otroka čim prej našli. Na kraju dogodka je bila tudi mama. Lahko si predstavljate njeno stisko, bolečino in nemoč. Zaslišali so se glasni kriki: "Našli smo ga!" Potem je nastala smrtna tišina. Policist je otroka v naročju prinesel tja, kjer smo imeli pripravljeno opremo za oživljanje. Takoj smo začeli temeljne in dodatne postopke oživljanja. Vsi invazivni postopki, kot so vzpostavitev proste venske poti in intubacija, so tekli gladko. Pri otrocih je vse težje. Zaradi anatomskih in fizioloških značilnosti je treba natančno poznati parametre za določeno starost. Odmerki zdravil, nastavitve na respiratorju, velikost endotrahealnega tubusa – vse se preračunava na otrokovo telesno težo ali starost. Danes obstajajo sodobne aplikacije, ki nam pri tem pomagajo, a takrat smo se lahko zanesli le na lastno znanje in izkušnje. Vsaki dve minuti smo na defibrilatorju preverjali otrokov srčni ritem. Asistolija, po domače ravna črta. To pomeni, da v srcu ni bilo nobene električne aktivnosti. Menjavali smo se pri stisih prsnega koša in dajali zdravila po protokolu. V izvedbo oživljanja smo vložili nadčloveške napore. Na intervenciji so bili poleg mame še oče, stara mama in dedek. Oče je držal infuzijo, dedek je otroka držal za roko. Na mestu dogodka se nam je pridružila še helikopterska ekipa in nadaljevala naše delo. Po dveh urah izjemnih naporov, pozitivnih misli in upanja smo oživljanje končali. Ni bilo uspešno. Še vedno ga imam pred očmi. Nikoli ne bom pozabil takratnega občutka nemoči in izgube. Z ekipo smo se po intervenciji pogovorili o tehnični plati in subjektivnem doživljanju. Zadnjih nekaj let imamo v ekipi tako imenovano "zaupnico", ki je usposobljena za izvedbo razbremenilnega pogovora po zahtevni intervenciji. Čeprav smo profesionalci, nismo superheroji. Vsak izmed nas nosi svojo zgodbo. Ko pridemo k pacientu, se poskušamo čustveno oddaljiti, saj lahko le tako damo najboljšo možno oskrbo. Misel na smrt nam verjetno ne olajša življenja. Po navadi jo držimo na varni razdalji. Tam nekje. Vendar smrt lahko nenadoma udari z nepredstavljivo silo. Prikrade se tja, kjer je ne pričakujemo, in nas postavi pred dejstvo, da je vse minljivo. Opominja nas, kako krhko je življenje, kako hitro lahko izpuhti v nič. Zaradi svoje izkušnje soočanja s smrtjo lahko zagotovo rečem, da nam misel nanjo pomaga videti, da je življenje tukaj, zdaj. Čeprav se zdi neprijetno, je pomembno, da se o njej pogovarjamo. Da jo sprejmemo kot del življenja. Velikokrat sem v stresu zaradi načrtov za prihodnost in si pogledam čez ramo, ali je še vedno tam. A ob takih trenutkih spoznam, da je edino, kar zares imamo, sedanji trenutek. Kaj je res pomembno? Kaj bi zapolnilo moje življenje? Zakaj bi se moral obremenjevati s stvarmi mesece vnaprej, ko pa ne vem, ali se bom zjutraj zbudil? Morda je ključ v tem, da ne čakamo na prave trenutke, ampak jih ustvarjamo. Da ne izgubljamo časa za nepomembne skrbi, ampak se osredotočimo na tisto, kar nas zares osrečuje. Kajti življenje je minljivo, a trenutki, ki jih živimo polno, ostanejo v večnosti spomina. Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
4 min • 27. 02. 2025
Kdaj začutim pristno navdušenje, tisto skoraj otroško radost? Vam povem. Ko imam novo kavno šalčko z lepimi vzorčki. Pitje kave zjutraj je zame obred, v katerega spada lepa kavna šalčka, ampak če bi se razgledali po mojih kuhinjskih omaricah, bi morda pomislili: »Pa saj jih ima že deset različnih.« Obred pitja kave iz lepe skodelice z motivi metuljčkov, rož in srčkov (da, rada imam kič) mi očitno zelo veliko pomeni. Nekje sem prebrala, da o ljudeh veliko izveš po tem, kaj poklanjajo za darila: ali nekomu podarijo nekaj, kar bi si želeli sami, ali pa si vzamejo čas in res premislijo, kaj si želi oseba na drugi strani. Prijateljica mi je pred časom za praznike omenila, da ima zame neko malenkost, in ko mi je podala darilno vrečko, sem v njej zagledala ... kavno šalčko.
4 min • 20. 02. 2025
Z novim mandatom ameriškega predsednika so rokavice v mednarodni politiki dokončno snete. Moč posameznega gospodarstva določa tudi njegov vpliv in statistični podatki že dolgo kažejo, da ameriško gospodarstvo postaja vse bolj storitveno in vezano na uvoz poceni blaga, kitajsko pa vse bolj proizvodno in vezano na rast izvozne uspešnosti pri blagu na tujih trgih. Evropsko je po teh parametrih nekje vmes, ker je na uvozni strani vse bolj odvisno od uvoza blaga, izdelanega na Kitajskem, na izvozni pa tudi od blaga, ki ga izvaža v Združene države Amerike. Vseeno proizvodnja v Evropi izdelanih izdelkov za izvoz na tujih trgih stagnira, ker je konkurenčni pritisk kitajskih proizvajalcev na tretjih trgih vse močnejši. V zgodovini so bile komercialna uspešnost, velikost in tehnološka dovršenost proizvodnje skoraj vedno povezane s prevlado na vojaškem področju. In to je tisto, kar je dolgoročno pomembno za vsak imperij.
5 min • 13. 02. 2025
»To je težek dan spomina, Lloyd.« »Zakaj pa, gospod?« »Ker tisti, ki bi se morali spominjati, so pozabili.« »Na srečo spomin ni izključna pravica posameznikov, ampak odgovornost vseh.« »Je to način, kako ne pozabimo preteklosti?« »Ne, to je način, kako spremenimo sedanjost.« Tako v enem od svojih del razmišlja italijanski pisatelj Simone Tempia o vlogi in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina. Vsako leto 27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni le trenutek spomina na milijone nedolžnih žrtev nacističnega režima, ampak tudi opomin človeštvu, do česa lahko pripeljejo človeški pohlep, družbena brezbrižnost in zgodovinska pozaba. Kot je leta 2006 zapisal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan: »Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin«. A vprašanje je, koliko spomina in zavedanja je o tem še ostalo ter kam glede tega plujejo mlajše generacije in sodobni svet na sploh. Zdi se, da o tem vprašanju veliko pove razmislek, ki ga je na dan spomina podala Liliana Segre, italijanska Judinja in doživljenjska senatorica v Italiji. Kot preživela Auschwitza in ena redkih še živečih prič tega obdobja izraža globok pesimizem glede prihodnosti zgodovinskega spomina, saj kot pravi (citiram): »Ko bomo vsi enkrat mrtvi – nas, preživelih, je že zdaj le še peščica – se nas bodo naši neposredni nasledniki in dobri učitelji spominjali še nekaj časa. Potem bomo postali zgolj vrstica v učbeniku zgodovine, nato pa niti to ne več.« In ravno v tem se skriva srž problema – ko zgodovinski spomin zbledi, se izgubi tudi razumevanje mehanizmov, ki so privedli do takšnih zločinov, kot je bil holokavst. Zgodovina nas uči, da se vzpon ekstremističnih gibanj in diktatur, kot sta bila fašizem in nacizem, ne zgodijo čez noč in da ne nastanejo zgolj zaradi enega posameznika in peščice njegovih somišljenikov, temveč jih omogoči družbena večina, četudi neposredno ne simpatizira s takšnimi prepričanji. Gre za tisto večino, ki v ključnih trenutkih ostane brezbrižna, neaktivna in indiferentna do družbenih krivic in širšega dogajanja. V luči tega razmisleka nikakor ne moremo ostati indiferentni do nedavnih dogodkov ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je Elon Musk množico pozdravil z iztegnjeno desnico. Sam Musk je sicer namignil, da je šlo le za srčen pozdrav predsedniku in občinstvu, vendar sprejemanje teh razlag pomeni sprenevedanje. Če imamo kanček zgodovinskega spomina, vemo, da je bila ta gesta v zgodovini posvojena s strani točno določenih akterjev, da je dobila zelo jasen pomen in se je z razlogom v javnosti ne uporablja. Ko gesto povežemo s kontekstom in osebo, ki jo je izvedla, postane jasno, da je bila izražena z namenom, da v svet pošilja jasno sporočilo, ki ga ne gre spregledati in nakazuje na vse večjo normalizacijo ekstremističnih idej v sodobni družbi. Zgodovina nas uči, da sta spomin in kritično mišljenje ključnega pomena, da človeštvo ne ponovi svojih najtemnejših poglavij iz preteklosti. Kljub temu pa, žal, nismo vedno uspeli preprečiti, da se temne plati zgodovine ne bi ponovile. Čeprav mnogi verjamejo, da se pretekle grozote, kot so holokavst ali fašizem, ne morejo ponoviti, nas resničnost pogosto opozarja na nasprotno. Odsotnost spomina, brezbrižnost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja so tiste sile, ki so v zgodovini tlakovale pot diktaturam in najhujšim zločinom proti človeštvu, in ki tudi v sodobnem svetu prispevajo k vzponu ekstremističnih gibanj, ki te zločine relativizirajo ali celo upravičujejo. V skladu s tem nam dobro ogledalo postavi izjemen film Interesno območje (The Zone of Interest) režiserja Jonathana Glazerja, ki prikazuje življenje Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča Auschwitz, in njegove družine, ki v senci množičnega trpljenja živijo navidez povsem običajno, lagodno življenje. Ta srhljiva normalizacija grozot nas sili v premislek o tem, kako lahko ljudje odvrnejo pogled od nepredstavljivega trpljenja, če to ne posega neposredno v njihov vsakdan. Ta mehanizem brezbrižnosti in odtujenosti je žal prisoten tudi v današnjem svetu. Gledano skozi prizmo aktualnih dogodkov, zlasti dogajanja v Gazi, film postane še bolj srhljivo aktualen. Obsežno trpljenje civilistov, vključno z otroki, pogosto ostaja le oddaljena novica, na katero se mnogi odzivajo z apatijo ali celo racionalizacijo. Interesno območje nas opominja, da je molk prav tako dejanje – in da normalizacija nasilja vodi v nadaljnje tragedije. Ob prihajajočem slovenskem prazniku kulture, ki nas spomni na pomembnost ohranjanja spomina in kulturne dediščine, ne moremo spregledati vloge, ki jo ima kultura pri tem procesu. Kultura je lahko odsev preteklosti, obenem pa tudi orodje, ki nas izobražuje in usmerja v prihodnost. Je most, ki nas povezuje z zgodovino, hkrati pa nas spodbuja, da ne pozabimo naukov, ki nam jih ta ponuja. Spomin na preteklost ni samo pogled nazaj, temveč tudi odgovornost do tega, kako oblikujemo sedanjost in prihodnost. Izobraževanje mladih o preteklosti na ustrezen način se zato zdi eno ključnih izzivov prihodnosti – o tem, kaj se zgodi, ko človeštvo podleže sovraštvu, indiferentnosti in lažnemu občutku varnosti.
6 min • 06. 02. 2025
Lepo in mirno nedeljsko jutro. Na terasi pijem kavo. Tišino nenadoma prekine pisk gasilskega pozivnika.
5 min • 30. 01. 2025
Rada bi spet dobila kartico s tremi vrsticami o tem kako je kaj z ljudmi v drugih mestih
4 min • 23. 01. 2025
