zManost

Dr. Tina Bregant, nevropediatrinja

Ta teden piše zdravnica, znanstvenica, dvakratna specialistka, mama treh otrok. "V veselje in navdih so mi otroci in njihov razvoj. Kdor se ukvarja z otroki, se ukvarja z našo prihodnostjo."

Doc. dr. Tina Bregant je zdravnica in znanstvenica s kar dvema specializacijama. Je specialistka pediatrije ter specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, ob čemer je doktorat opravljala s področja otroške nevrologije. Od leta 2015 je bila zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem institutu – URI Soča v Ljubljani, zdaj pa deluje v zavodu CIRIUS Kamnik. Je tudi predavateljica in mentorica študentom v programu Kognitivna znanost Univerze v Ljubljani ter na Fakulteti za šport in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Sodeluje v domačih in mednarodnih raziskovalnih skupinah, udeležena je pri oblikovanju državnih programov, ki spodbujajo otroke v razvoju. Je tudi članica Odbora za kakovost in varnost pri Zdravniški zbornici Slovenije.

SOBOTA, 27. 10. 2018: Tina Bregant piše … o učenju

Razmišljala sem, kaj naj vsebuje zadnji prispevek. Vsekakor bi si želela, da bi s prispevki spodbudila zanimanje za proučevanje možganov, nevrologijo, nevroznanost, razvojno pediatrijo, razumevanje otrok in kako jih spodbuditi v razvoju.

Ugotovila sem, da nisem še nič napisala o učenju. Sicer poskušam v svoja razmišljanja vedno vplesti tudi principe učenja, pa vendar, nič še nisem napisala o učenju. Seveda je tu premalo prostora za poglobljeno analizo, a bom vendarle bom poskusila osvetliti zelo majhen delček učenja, kakor ga vidim sama.

Ste kdaj pomislili, kaj znate? Česa ste bili sposobni ob rojstvu in kaj znate danes? Novorojenček ni tako nebogljen, kot se zdi na prvi pogled. Sposoben je sesanja, požiranja, prebave, odvajanja, vzdrževanja toplote, dihanja, bitja srca in seveda, sposoben je z neutolažljivim, glasnim jokom priklicati odraslega, ki bo poskrbel zanj. Ali temu lahko že rečemo znanje ali gre morda za veščine preživetja? Kaj pa učenje in znanje v ožjem, akademskem smislu? Družba je učenje organizirala, institucionalizirala in danes veliko veščin in znanj usvojimo organizirano, v šolah. Ali gre le za akademska, teoretična znanja ali pa nas vendarle šola pripravlja na življenje? Kaj sploh je učenje?

Pri priučitvi novih znanj in veščin nam često pomagajo učitelji. In učiteljice, seveda, vendar se bom zaradi preprostosti izražanja (in ker sama nimam težav s tem, da sem učitelj in da v gneči uporabim tudi moško stranišče, ne pa pisoarja) držala diskriminatornega moškega spola – naj mi bo oproščeno, vendar tule naj spol ne bo glavna tematika. Kako pomemben je učitelj v našem življenju, nam morda postane jasno šele, ko nam za skrivno vprašanje spletna stran da na izbiro naslov, kjer smo živeli kot otrok, mamin dekliški priimek ali pa ime najljubšega učitelja. Če se spomnite svojega najljubšega učitelja – kakšen je vaš priklic?  Živ in jasen? Povezan s čustvi? No, potem ste poleg možganske skorje in hipokampusa, kjer je shranjeno ime in priimek vašega najljubšega učitelja in šole, aktivirali tudi vaši mandljasti jedri. Če ste ga ali jo videli pred seboj, je bila dejavna tudi vidna skorja. Hkrati je bil vzburjen zadnji del inzule, ki integrira zaznave celega telesa. Cela drama, kajne? Pa do biologije ali pač katerega drugega predmeta, ki ga je učitelj učil, sploh še nismo prišli.

Pri učenju ni toliko pomembna vsebina (»kaj«), kot način, kako se tega naučimo (»kako«). Zato je pri učitelju izjemnega pomena ne le njegova strokovna usposobljenost, ki določa vsebino podajanja snovi, ampak tudi njegova osebnost in odnosi, ki jih gradi z učenci in ki določajo način učenja. Odnosi in učitelj kot zgled pa vplivajo tudi na vsebino (in celo količino) snovi.

Učenje tako nikoli ni le zbirka snovnih ali proceduralnih znanj. Vedno so zraven še čustva in emocije. Kar je pravzaprav presentljivo, saj ponavadi ob učenju pomislimo na suhoparno sedenje v klopeh, kajne?  Učenje je seveda tudi proces pridobivanja novih ali spreminjanja že pridobljenih znanj, veščin, vedenj in vrednot, pri čemer lahko proces zajame zelo različne informacije. Pri učenje gre za proces, ki se ne zgodi v nekem trenutku, ampak sledi določeni učni krivulji in je kot tako vedno ujeto v koncept časa. Učenje je sicer človekova značilnost, pa vendar učenje povezujemo tudi z živalmi in celo z delovanjem nekaterih naprav. Kljub temu da večina ob učenju pomisli na šolo in na pouk predmetov, kot so matematika ali angleščina, učenje vsebin in podatkov predstavlja le majhen del učenja. Poznamo namreč tudi usvajanje veščin, kot so plavanje in vožnja s kolesom, zapomnitev čustvenih dogodkov in odzivov nanje. Učenje omogoča pridobivanje spominov, ki so ključni za našo individualnost.

Učimo se na različne načine, hote ali nehote. Pri preprosti obliki učenja nov dogodek povežemo z našim že naučenim obnašanjem. Tako lahko vrojeni refleksni odgovor povežemo z naučenim odgovorom. Tej preprosti obliki učenja rečemo pogojevanje. Poznamo tudi učenje s poskusi in zmotami. V tem primeru rešitve ne poznamo, vendar poskusimo mnogo stvari in na koncu nam le uspe. Naslednjič moramo v enaki situaciji narediti že manj poskusov. To učenje je najbolj učinkovito, ko delamo napake. Zelo učinkovito in tudi zelo pogosto je učenje s posnemanjem. Gledamo, kako želeno opravilo opravlja nekdo, ki ga zna bolje od nas, in ga poskusimo potem opraviti tudi sami. Učenje s posnemanjem je najbolj pogost način učenja malčkov in otrok. Tako se  naučimo izražanja čustev, govora, večine hišnih opravil, gibalnih veščin, naučimo se obnašanja v družbi. V šoli spodbujamo besedno učenje. Nekaj samo preberemo ali o nečem slišimo in si to zapomnimo. Kljub temu da zadeve sami nismo videli ali je preizkusili, o njej lahko razpravljamo.

Teoretično lahko vidike učenje opredelimo s štirih različnih perspektiv: behavioristične, ki opisuje predvsem vedenje ob učenju (npr. Pavlov, Skinner, Watson, Tolman), kognitivne, ki procese med učenjem razume kot duševne (mentalne) in zgolj nevrološko opredeljene procese (npr. Koffka in Kohler (Gestalt), Hebb, Piaget, Freud), humanistične, kjer pomembno vlogo ob učenju igrajo emocije in čustva (npr. Maslow, Rogers), ter socialne, ki upoštevajo človeka kot družbeno bitje, ki se najbolje uči v skupini (npr. Vygotsky, Bandura).

Ravno otroštvo velikokrat razumemo kot obdobje intenzivnega učenja. V razvoju možganov namreč poznamo časovna obdobja, ki omogočajo v tistem času najbolj optimalen razvoj določenega področja možganov. Imenujemo jih kritična obdobja. Kar se naučimo v tistem času, se naučimo hitreje in bolj temeljito kot v kakšnem drugem obdobju. Žal to pomeni tudi, da zamujeno obdobje težje kasneje nadomestimo. Zato je izjemno pomembo, kaj z otroki počnemo, saj bomo pozneje te primanjkljaje izredno težko nadomestili. V kritičnem obdobju je izredno pomemben vpliv okolja: zdravo in čisto okolje, kakovostna in količinsko zadostna prehrana, priložnosti za usvajanje veščin in prijazno, ljubeče okolje z ljudmi, ki nas imajo radi in zmorejo poskrbeti za nas. Vse to omogoča otrokom optimalno uresničitev vrojenega poteciala.

Za učenje je, zlasti za otroke, pomemben zgled. Raziskave so pokazale, da znajo otroci pri dveh letih tudi do 300 besed več od svojih vrstnikov, če se starši z njimi pogovarjajo bolj intenzivno. Branje na glas spodbuja razvoj otrokovih možganov. Otrokova sposobnost učenja se ob vzpodbudnem okolju lahko poveča tudi za četrtino.

Zato so za otroka izjemno pomembni odrasli, ki so otroku zgled in ki jim je mar. Odrasli, ki zmorejo otroku približati čudoviti svet, naravo in mu pomagajo odkriti, kaj je prinesel na svet. Zato je biti učitelj nekaj najlepšega na svetu.

Tule bom končala. In vas povabila na nadaljne raziskovanje, če želite. Tule je nekaj povezav, nekaj pa jih boste gotovo poiskali tudi sami. Pa srečno na poti učenja in preizpraševanja lastnih znanj in vedenj. In ne pozabite na kritični um. In toplo srce!

BREGANT, Tina. Razvoj, rast in zorenje možganov. Psihološka obzorja, 2012, letn. 21, št. 2, str. 51–60. http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2012_2/bregant.pdf.[

BREGANT, Tina. Učenje iz šole za življenje – floskula, mit ali nevrofiziološko dejstvo?. Didakta, mar. 2014, letn. 24, št. 170, str. 11–15.

 

PETEK, 26. 10. 2018: Tina Bregant piše … o najstnikih

Najstništvo je čas velikih tveganj, a hkrati tudi čas neslutenih priložnosti. Obdobje, ki ga sproži naša notranja biološka ura z navalom hormonov ne vpliva zgolj na naše telo, pač pa tudi na možgane. Telesni razvoj je dobro viden. Vsa okolica opazi, da je iz otroka zrasel mladenič ali mladenka. Duševni, čustveni in miselni razvoj ter zorenje možganov pa niso tako očitni oziroma jih opazimo le posredno.

Včasih nas najstniki kar presenetijo, tako iz zasede in ne nujno nam, odraslim, v veselje! (Seveda pa ni naloga otrok ali najstnikov, da so nam v veselje!)

Pri najstnikih gre tako za strukturne spremembe kot tudi za spremembe v načinu delovanja. Anatomsko so možgani najstnika že praktično enako veliki kot pri odraslem. Skupna možganska prostornina že prej, pri 6 letih dosega 95% svoje največje vrednosti. V najstništvu se zgodijo pomembne spremembe v beli možganovini, kar je povezano z mielinizacijo. To je  proces, ko se v možganih nalaga mielin, ki je debela, bela, maščobna ovojnica okoli aksonov, ki jo odlagajo oligodendrociti. Deluje kot izolator in omogoča hitro, kakovostno in časovno usklajeno posredovanje impulzov – torej dobro komunikacijo med živčnimi celicami.  Potem so tu spremembe v sivi možganovini: tako v skorji kot v globokih možganskih jedrih. Prefrontalna skorja, kjer je sedež izvršilnih funkcij in abstraktnega mišljenja, šele zori. Svojo največjo prostornino dosežejo čelni režnji v povprečju pri deklicah pri 9,5, pri dečkih pa pri 10,5 letih, senčnični režnji pri 10 in 11 letih, temenski režnji pri 7,5 in 9 letih. Po obdobju največje vrednosti – vrhunca, se njihova prostornina zmanjšuje. Sinapse propadajo in se obrezujejo, kar omogoča bolj učinkovito delovanje možganov. Za možgane namreč ne velja, da je več tudi bolje. Za možgane velja, da mora biti vsega ravno prav. Določene strukture, obe amigdali (jedri za strah) in hipokampusa (področji za spomin), postanejo večje, pa tudi njihovo delovanje se spremeni. Spremeni se tudi delovanje češarike, ki izloča melatonin, zaradi česar praviloma najstniki hodijo bolj pozno spat in tudi vstajajo kasneje (oziroma si to želijo). Konektivnost in procesiranje informacij se poveča. Z zorenjem se spremeni  razmerje med delovanjem limbičnih in subkortikalnih struktur, vedno bolj v korist delovanja čelnih režnjev.

Zaradi sprememb v delovanju in tudi videzu možganov so tako najstniki v svojem vedenju drugačni od majhnih otrok ali odraslih. Izkušnje sprejemajo in interpretirajo drugače kot mi in naši odrasli, dozoreli možgani. Mladostnik se tako, velikokrat torej upravičeno nerazumljen, zelo rad  obrača k svojim vrstnikom in zglede išče pri njih. Včasih pa mu tudi starši niso ravno za zgled.  V družbi pa, praktično še iz antike, veje nerazumevanje najstništva.

Najstniki so lahko zaradi svoje impulzivnosti, spontanosti in odkritosti, ki so vezane na prefrontalno skorjo, svoje neustrašnosti, vezane na amigdali, in svoje želje po novem in neodkritem pravi navdih nam, odraslim. Najstniki so zaradi delovanja svojih možganov velikokrat kot Indiana Jones in Pika Nogavička.  Pogumni, neustrašni, sprejmejo tveganje, se družijo s sebi enakimi, kršijo pravila družbe in ne upoštevajo avtoritete, so telesno izredno zmogljivi.

Lahko so nam v opomin, kje in kdaj smo izgubili pogum biti mi sami in čemu smo žrtvovali svojo integriteto. Zato so nam najstniki lahko tudi v navdih. (Poleg seveda običajnih muk, ki jih preživljamo starši najstnikov.)

Zato je pri najstnikih izjemno pomembno, da se odrasli osredotočimo na to, kaj on ali ona je, in ne na svoja pričakovanja. Spoznati in sprejeti svoje najstnike točno take, kot so, ni vedno enostavno. Sploh ni nujno, da se v tem sprejemanju z njimi tudi strinjate, toda kot odrasli, odgovorni starši bodite z njimi, poslušajte jih, sprejmite in bodite odkriti. Če vam nekaj ni všeč, to povejte. A bodite toliko vljudni kot ste sicer. Tudi najstniki imajo dostojanstvo. Poleg tega pa ne pozabite, da imajo najstniki čustva, ki jih težje nadzorujejo. Bodite prijazni, spoštljivi, in da – imejte jih še naprej radi samo zato, ker so. Ne zato, ker so pridni v šoli, vas ubogajo in ne zamujajo z večernega koncerta, pač pa zato, ker so. Neprecenljivi, edinstveni najstniki, ki bodo zelo kmalu postali odrasli: enakovredni in enakopravni vam.

Najstništvo ni težava. Je priložnost, da dozorimo v odraslega. Zato potrebujemo zglede, zaupanje in vzpodbudno okolje.

 

ČETRTEK, 25. 10. 2018: Tina Bregant piše … o cerebralni paralizi

O pomenu gibanja in gibalnem razvoju dojenčka sem tule že pisala. Sem pa obljubila še prispevek o otrocih, ki imajo gibalne težave. Prispevek je namenjen osveščanju o cerebralni paralizi, zato je napisan poljudno, ponekod strokovno in da, tudi precej splošno. Če bo koga to zmotilo, se vnaprej opravičujem, vendar sta prostor in čas tu omejena. Če bo pa koga zvabilo, da bo iskal informacije naprej – pa je to samo zaželeno!

Cerebralna paraliza (CP) je namreč kljub napredku medicine še vedno najpogostejša gibalna motnja v otroštvu. Ljudje s cerebralno paralizo imajo težave z gibanjem, vzdrževanjem ravnotežja, položaja telesa in drže ter koordinacijo gibov. Tričetrtine (od 75 do 85 odstotkov) otrok s CP ima spastično obliko CP, kar pomeni, da so njihove mišice “trde” ali “zategnjene”; gibanje ni voljno in gladko, ampak trdo, zakrčeno. Nekateri otroci pa so bolj “mehki”, rečemo jim hipotoni; drugi imajo lahko težave z veliko-amplitudnimi, nepredvidljivimi gibi ali pa težave pri koordiranju gibov, kar se kaže npr. z zvijanjem okončin, težavami z ravnotežjem, nestabilno hojo, tresenjem glave, težje razumljivim govorom, težave imajo tudi s požiranjem.

UZ možganov, s katerim prepoznamo morebitno okvaro v novorojenčkovem obdobju.

foto: Tina Bregant

V ospredju so težave s koordinacijo in nadzorom gibanja ter nadzor nad delovanjem mišic. Delovanje mišic vpliva na skeletni sistem, zato lahko pozneje pride do krajšanja mišic in slabše gibljivih, “trdih” sklepov, kar imenujemo kontrakture, ki še dodatno ovirajo gibanje in tudi nego. Kljub vsemu lahko približno polovica otrok s CP hodi (od 50 do 60 odstotkov); za daljše razdalje pa praviloma potrebujejo pripomočke: opornice, voziček in tudi okoljske prilagoditve: npr. klančino, oporo na stopnišču.  Ob gibalni oškodovanosti je pogosto navzoča še kakšna druga težava: epilepsija pri štirih od desetih otrok, težave avtističnega spektra pri enem od desetih. Cerebralna paraliza je v resnici kot dežnik, pod katerega spravimo več različnih stanj, ki so posledica okvare možganov med razvojem: od najtežjih do blagih oblik, ki lahko prizadanejo posameznika na različne načine. To pomeni, da je vsak posameznik s cerebralno paralizo poseben, hkrati pa ima lahko ob gibalnih težavah tudi povsem svojstvene težave.

Ima pa tudi samo sebi lastne prednosti in svoja močna področja! Z ustreznimi strategijami in podporo celotne družbe so lahko otroci s CP in njihove družine pomemben in dragocen del skupnosti. Učijo nas, kaj je v življenju zares pomembno.

Težave, ki jih imajo otroci s CP, so posledica možganske okvare ali poškodbe med razvojem. Okvare možganov praviloma nastanejo že pred rojstvom ali ob rojstvu, lahko pa tudi pozneje, vključno npr. s poškodbo glave v prometni nesreči v obdobju zgodnjega razvoja ali po preboleli okužbi osrednjega živčevja v otroštvu. Ker so znaki CP včasih težko prepoznavni, diagnozo postavimo pozneje, praviloma po dopolnjenem letu ali dveh starosti, ko tudi določimo stopnjo okvare.

Na vozičku.

foto: Jasmin Korbar

Za zdaj vzročnega zdravljenja cerebralne paralize ne poznamo. Kljub visokim obetom zdravljenje z matičnimi celicami še vedno ne daje dovolj dobrih rezultatov, da bi ga lahko pričeli uporabljati, tako da za zdaj zgolj blažimo težave in podpiramo otroke in starše v njihovih zmožnostih. Z zgodnjo intervenco, prepoznavo in nevrofizioterapevtsko obravnavo, vključitvijo delovnih terapevtov, logopedov in psihologov, podporo vzgojiteljev in učiteljev ter tudi ustreznimi, usmerjenimi intervencami zdravnikov, tudi kirurgov, lajšamo težave, izboljšamo nadzor nad gibanjem in priučimo vso družino strategije, ki omogočajo boljšo funkcionalnost.

Nekaj misli mladostnikov, ki so v otroštvu utrpeli pomanjkanje kiska, za otroke, ki se jim zgodi podobno. Povzeto po Bregant T, Derganc M, Neubauer D. Razlike v samopodobi, samospoštovanju in kakovosti življenja med mladostniki, ki so v obdobju novorojenčka utrpeli pomanjkanje kisika, in zdravimi študenti. Anthropos 2012; 1-2 (225-226); 289–301.

»Življenje je samo eno in le enkrat ga živiš.«

»Nič ni tako narobe z vami, da bi morali obupati!«

»Prav nič niste drugačni kot ostali ljudje.«

»Veliko sreče vnaprej!«

»Če si kaj močno želiš početi, pri tem vztrajaj. Če si zelo želiš, ti tudi uspe.«

»Sploh ne vem, kaj se mi je zgodilo kot dojenčku. A kar se je zgodilo, se je v redu zgodilo. Sem kar srečen!«

»Samo vztrajajte!«

»Ne počutite se manjvredne. Razvijte svoje sposobnosti, če le imate to možnost.«

 

Poslušaj tudi:

Reportaža o fotografskih navdušencih v Cirius Kamnik.

 

SREDA, 24. 10. 2018: Tina Bregant piše … o gibanju, gibanju, gibanju …

Kako sem vesela, kadar mi navsezgodaj, še v temi, zgodaj zjutraj, ni potrebno takoj v službo. Kadar imam čas za jutranji tek na Rožniku, ki me prebudi in napolni z energijo. Tudi zaradi srn, ki skorajda udomačeno zjutraj stojijo v praproti. Kakšna škoda, da v naš delovnik ni zajeta tudi jutranja telovadba ali tek. Morda pa bodo delodajalci to v prihodnosti podprli, saj bodo tisti, ki bodo telesno bolj čili, tudi v službo hodili dlje in z večjo energijo? Tako pa vsi samo tožimo, da smo zasedeni. Nimamo časa za sprehod, izlet, jutranji tek. V službo in šolo se peljemo z avtom, od vrat do vrat, ker se nam mudi. Za nas odrasle to z vidika zasedenosti, srčno-žilnih obolenj in kar je metabolnih nadlog, kot so sladkorna bolezen, povišane maščobe v krvi in debelost, gotovo ni dobro. Za naše otroke pa tak življenjski slog nosi posledice vse življenje.

Kot otrok sem preživljala popoldneve na dvorišču in v naravi. Plezali smo po drevesih in celo po nezavarovanih gradbiščih, kar bi bilo danes povsem nesprejemljivo z vidika odgovornosti staršev. Ker nam starši niso neprestano “stali za ritjo”, smo se naučili preceniti tveganje, spoštovati nevarnost in sprejemati odločitve. Zlomljenih nog se ne spomnim; bilo pa je precej odrgnin in modric, vendar nič pretirano bolečega. Danes pa so otroci pod stalnim nadzorom: če ne pod budnim očesom profesionalnega odraslega – vzgojitelja ali učitelja, pa pod nadzorom kamer ali telefona, s katerim starši preverjajo, kjer je otrok. Največja pomankljivost nadzora je po mojem mnenju, poleg odvzema svobode, (ki je zame na vrhu lestvice vrednot, zlasti svoboda duha, zamejena s svobodo in odgovornostjo do drugih, je pri meni najvišje!),  da nam onemogoči delati napake in se iz njih učiti. Okolje, ki ne dovoljuje ali dopušča napak, zlasti kadar gre za sistemske ureditve, pa je sicer izjemno varno, je pa hkrati tudi škodljivo, saj nam prav napake omogočajo optimizirati vedenje in, da, omogočijo tudi inovacije. (O  ustvarjalnosti in inovacijah pa kdaj drugič.)

Iz napak se učimo. Celo boleče izkušnje naši možgani vrednotijo zaradi emocij kot “bolj pomembne” v primerjavi z dogodki, ko je vse “fino”. Po nekaterih raziskavah  5 prijetnih izkušenj v možganih velja enako kot 1 boleča oz. neprijetna. Če napak ni oziroma jih ne dopustimo ali pa se delamo, da jih ne vidimo, podcenjujemo vedenja, ki v napake vodijo:

Skok s  pete stopnice (brez vaje skakanja s prve, druge, tretje …), podcenjujemo nevarnosti droge, alkohola, nezaščitenih spolnih odnosov, hitre vožnje ipd. “Nihče mi ni povedal,” je slab izgovor za to: “Da se nisem naučil, ker so me starši in okolje zavijali v vato!” Otrok ni “kriv” za vedenje staršev ali okolice, nosi pa posledice njihovih odločitev in vedenja. Že vidim, da se muzate tisti, ki ste brali prispevek o asih. Ne, še vedno nisem pristaš travmatskih izkušenj in ne, otrok res ni potrebno posebej utrjevati v slabih izkušnjah. Življenje jih namreč prinese samo od sebe: skregam se s prijateljčkom, ob puljenju s prijateljčkom se moja najljubša igrača raztrešči na koščke, umre družinski kužek, babica zboli, dobim slabo oceno, zbolim sam … Pomembno je samo, da teh izkušenj otroku ne izmaknemo ali skrijemo in da ob tem otrok ni sam v svojih občutkih in razmišljanjih. Torej da ne kupimo nove, identične igračke; da ne rečemo, da je kužek šel drugam; da ne skrivamo babičine bolezni pred otrokom in ob omembi babice začnemo govoriti tišje ali pa sploh ne; da se ne gremo pogajat v šolo za boljšo oceno.

Tina Bregant s hčerko (Foto: osebni arhiv)

foto: Tina Bregant

 

Poleg teh izkušenj so izjemno pomembne telesne izkušnje. Tu nam športna dejavnost ponuja veliko: izlet na visok hrib, ko se je treba malo namučiti in premagati udobje; jutranji tek, ko smo še zaspani, pa vseeno vstanemo, obujemo tekaške čevlje in gremo v hladno jutro; občutek bitja srca, hitrega dihanja, znoja in mišic, ki jih končno občutimo “v akciji”. Otroci so bili včasih neprestano v gibanju, danes pa: kakor da niti časa za prosto gibalno igro nimajo več.

Igranje zunaj, na prostem, ponuja predvsem več gibanja. Premalo gibanja lahko vodi v debelost, nerodnost in nespretnost, ki otroku onemogočajo optimalen razvoj ter ga lahko zaznamujejo v odnosu z drugimi. Zato gibanje spodbujajmo že pri dojenčku in poskrbimo za raznovrstne izzive. Pri izzivih smo pozorni, da so ti  prilagojeni starosti otroka in da je izkušnja ravno prav razburljiva ter da ne presega preveč otrokovih zmožnosti. Za dovolj raznovrstnega gibanja tudi ne potrebujemo nujno posebnega krožka, telovadnice ali dragih pripomočkov.

Dovolj je že izlet v najbližji gozd ali tek na bližnji hrib, zanimiva igra z avtomobilčki, premagovanje ovir v dnevni sobi, nošenje vrečk iz trgovine, plazenje skozi improviziran šotor, guganje in podobne igre, ki manjše otroke naučijo različnih gibalnih spretnosti, ki jim pomagajo tudi v vsakodnevni aktivnosti.

Poleg tega je otrokom potrebno omogočiti prosto igro – torej brez našega vmešavanja in pričakovanj, kako naj se otroci igrajo.

Prosta, svobodna izbira je namreč ključna za krepitev samopodobe, samopotrjevanja in tudi za to, da otrok odkrije, kdo sploh je. Otrok mora dobiti priložnost, da to odkrije sam, sicer je izgubljen, zdolgočasen, potrebuje stalnega »animatorja« in »(z)vodnika, ki edini ve, kaj je zanj najbolje«.  Otrok namreč preko igre, tako proste kot gibalne igre, pridobiva veščine in znanja, ki mu bodo prišla kasneje v življenju prav.

Kar se Janezek nauči, to Janez namreč zna. Če je v otroštvu pridobil zdrave prehranske navade, vzljubil gibanje in bil obdan z ljudmi, ki so ga imeli radi, potem bo lažje premagoval izzive sodobnega življenja: pomanjkanje časa, stalno hitenje, ure sedenja v službi in doma, vožnjo z avtom v oddaljeno službo, nervozo in slabo voljo, ki jo potešijo nekateri s cigaretami in alkoholom. Poleg tega vemo, da zdrav življenjski slog pomeni ne le daljše in bolj kakovostno življenje, pač pa tudi boljši učni  uspeh. Reden tek v gozdu, prosta gibalna igra,  ali  pa brcanje žoge na igrišču ni zgolj »izguba časa« ali »kurjenje kalorij«. Ne le da to izboljša našo telesno kondicijo, pač pa tudi blagodejno vpliva na naše umske sposobnosti. Telesna vadba verjetno spodbudi sproščanje določenih snovi v možganih, ki okrepijo živčne celice in izboljšajo delovanje možganov. Dodatne ure športne vzgoje ali pa vsakodnevna vadba pa po raziskavah pripomorejo k temu, da otroci bolje berejo, pišejo in računajo. Podobno velja za odrasle, kjer iz velike raziskave na Švedskem, v katero je bilo vključenih 1,2 milijona moških, kar je več kot vsi moški v Sloveniji!,  razbrati, da obstaja jasna premočrtna povezava med testoma, ki merita telesno pripravljenost in inteligenčni količnik. Boljša telesna pripravljenost je v raziskavi pomenila tudi višji rezultat na inteligenčnih testih. Telesna dejavnost in zdrav življenjski slog z uravnoteženo, zdravo prehrano pa nam pomagata naše telo in tudi naše možgane ohraniti mladostne in čimbolj zdrave še pozno v starost.  To pa si vendar želimo zase in svoje otroke, kajne?

Tina Bregant s hčerkama.

foto: Tina Bregant

TOREK, 23. 10. 2018: Tina Bregant piše … o gibalnem razvoju pri otroku

V sodobnem času, ko vsi hitimo in se nam vedno mudi, je skoraj neverjetno, da večino časa presedimo. Doma, v službi, celo naši otroci v šolah večino časa presedijo. Vendar pa je velik del naših možganov namenjen gibanju.  Gibanje je za nas eden od osnovnih načinov in pogojev za zaznavanje lastnega telesa, navezovanje stikov z okolico, samozavedanje in samopotrjevanje. Z obvladovanjem telesa in gibanja lahko že dojenčki občutijo ugodje in varnost, pridobivajo izkušnje, oblikujejo osebnost in odnose z drugimi. Gibalni razvoj napreduje po sistematičnih zakonitostih, ki pa se med posamezniki lahko razlikujejo. V razvoju gibanja obstajajo med nami razlike, saj so gibalne sposobnosti, podobno kot umske in senzorne, pod vplivom dednih dejavnikov in vplivom okolja.

Gibanje je bilo v začetku človekovega razvoja ključno za preživetje. Nabiranje hrane, premagovanje razdalj, lov in  borba so v nas izoblikovali osnovne vzorce gibanja. Mednje spadata stoja in hoja. Hoja se zdi samoumevna, dokler nimamo v rokah dojenčka. Kdaj bo shodil? Naj mu pomagamo? Pozabimo, da ima dojenček vrojene potenciale pokončne hoje, ki pa se razvijejo le z bivanjem v človeški skupnosti. Pozabimo, da se hoje ne naučimo prisilno. Pripomočki kot je hojca in držanje za roke ne pripomorejo h kakovostnem vzorcu hoje.

Z vidika razvoja je mnogo bolje, če se otrok nauči hoje spontano, skladno s svojim razvojem. Za razumevanje hoje je dobro poznati naravno razvojno pot dojenčka in mejnike v razvoju živčevja, saj je živčni sistem vključen v vsako obliko gibanja.

Zdrav in donošen novorojenček po rojstvu uravnoteženo leži na hrbtu, okončine lahko dvigne od podlage, značilen je položaj popolne fleksije. Ta je prisotna v vseh legah. Izkazuje tudi številne avtomatizme in refleksne odgovore. Ti so odraz delovanja filogenetsko starih predelov osrednjega živčevja, ki so omogočili v evoluciji preživetje ali zaščitno vlogo za novorojenčka. To so sesalni refleks, ki je nujen za učinkovito hranjenje, prijemalni in Morojev refleks, ki sta omogočala varen oprijem mame in  refleks plazenja. Na hojo spominjajo naslednji refleksi: reakcija prestopanja, reakcija vzravnave in avtomatizem prvinskega stopanja. Somatosenzorična zaznava iz kože hrbtišča stopala povzroči, da novorojenček refleksno dvigne nogo in se tako v zraku prestopi. Presorecepcija v podplatih povzroči, da izegne noge in se zravna v hrbtu. Avtomatizem prvinskega stopanja, ki zaradi presorecepcije v podplatih izzove navidezno hojo, pa dokazuje, da so nevronski krogi za stopanje prisotni že ob rojstvu. Refleksno in ritmično gibanje nastaja na nivoju možganskega debla in hrbtenjače in je filogenetsko najstarejše.

Novorojenček se giblje spontano. Normalen vzorec spontanega gibanja je zvijanje, ki počasi zajame celo telo in nato usahne v nekaj sekundah do minutah. To je celostno gibanje udov, velikih amplitud in počasne, a spremenljive smeri in hitrosti. Gibi se javljajo v spremenljivem zaporedju, so tekoči in kompleksni ter zaradi sočasnih rotacij tudi elegantni. Telo se ob tem zvija in rotira; kasneje se ti drobni, zvijajoči gibi bolj izrazito javijo v zapestjih, gležnjih, kar spominja na ples trebušnih plesalk. Ti gibi so značilni za novorojenčkovo in zgodnje dojenčkovo obdobje in nastajajo najverjetneje v predelu bazalnih ganglijev, ki ga imenujemo palidum. Med 2. in 4. mesecem starosti je najizrazitejše drencanje, ko zlasti distalno rotirajoči gibi vratu, trupa in okončin dajejo vtis nemira. Ti gibi naj bi odražali intenzivno sinaptogenezo, ko se v gibalne vzorce vključujejo tudi filogenetsko mlajši deli možganov, vključno z možgansko skorjo.

V legi na hrbtu ima novorojenček glavico obrnjeno v eno ali drugo smer. To je normalen asimetrični položaj novorojenčka. Pri obratih glavice v eno ali drugo smer vidimo asimetrični tonični vratni refleks, ko se okončine na strani obrnjene glavice iztegnejo, na nasprotni strani pa pokrčijo. Zdrav novorojenček brez težav prekine ta refleks z obratom glavice v drugo smer. Refleks po 3. do 4. mesecu naglo usiha, po 6. mesecu ga normalno ne moremo več izzvati. Nekateri refleksi, kot je sesalni, novorojenčkom omogočajo preživetje, medtem ko nekateri drugi refleksi danes niso več pomembni za preživetje, so pa imeli prilagoditveno vrednost nekoč v evoluciji človeka. Morojev refleks naj bi izviral še iz časov, ko so naši predniki plezali po drevju in so se mladiči morali trdno držati materinega kožuha, da niso padli. Pri novorojenčku izzovemo Morojev refleks  s »padcem« glavice: novorojenčku na hrbtu privzdignemo glavico s pomočjo roke, nato pa roko hitro odmaknemo. Dojenček se zdrzne, zajoka in simetrično zakrili z rokami, kot bi hotel zagrabiti nekaj pred seboj.

Majhne nožice (foto: FeeLoona / Pixabay)

foto: FeeLoona / Pixabay

Po rojstvu neonatalni avtomatizmi hitro usahnejo, praviloma v nekaj mesecih; pričnejo pa se pojavljati specifični gibalni vzorci: veliki gibi zvijanja, ki nato v nekaj tednih postanejo bolj fini gibi v zapestju, gležnjih, ki jih imenujemo drencanje in so podobni gibom trebušne plesalke. Spontani ritmični gibi dojenčka kot so brcanje z nogami, zibanje, mahanje z rokami ipd., niso ciljno usmerjeni, so pa kljub zapletenosti in variabilnosti tako v hitrosti kot amplitudi, gladki in očem všečni. Pri dveh mesecih dojenček zmore za krajši čas zadržati sredinski položaj glave, med 3. in 4. mesecem to že zanesljivo obvlada. Vse štiri okončine drži od podlage in je v tem položaju povsem stabilen. Nogice čedalje bolj dviga, pri 5. mesecu do vertikale, in se prijemlje za kolena, pri 6. mesecih pa raziskuje svoja stopala. Pri 7. mesecih pride z nogicami do ust in lahko sesa prstke na nogah. Med 3. in 4.mesecem se obrača v bočni položaj, med 5. in 7.mesecem obvlada kotaljenje iz trebušne v hrbtno lego, med 6. in 8. mesecem pa se s hrbta prekotali na trebuh. Pri 6. mesecih je otrok zmožen za nekaj trenutkov sedeti sam ali z minimalno oporo. Glavica je v pokončnem položaju. Pri 9. mesecih otrok povsem samostojno sedi, z nogami rahlo upognjenimi v disociaciji, hrbet je zravnan. Z razvojem sedenja se pojavijo tudi prestrezne reakcije, s katerimi dojenček prepreči padec iz sedečega položaja. Iz sedenja otrok prehaja v stransko sedenje, ter v kobacanje po štirih. Pri 8. mesecih je otrok sicer zmožen stati ob opori, a je še vedno s trupom nagnjen nekoliko naprej ob rahli semifleksiji v kolkih – ni še popolne vertikalizacije, zato stoje ne spodbujamo. Raje prepustimo otroku, da sam vstane ob opori in stoji takrat, ko to zmore. Stoječ položaj je pomemben za bodočo hojo, ker se otrok nauči obvladovati svoje telo v pokončnem položaju. V stoji razvija statično ravnotežje. Ko se otrok prične bočno prestopati ob opori, kot rakovica, razvija tudi dinamično ravnotežje. S kobacanjem po štirih in bočnim prestopanjem ob opori se otrok na naraven način nauči pokončne hoje.

Praviloma se v 10. mesecu dojenčki pričnejo prestopati; nekateri se za trenutek že spustijo in samostojno stojijo. Večina malčkov samostojno stoji pri 12. mesecih in shodi v 12. do 13.mesecu. Malčki v tem obdobju zelo radi stojijo in se prestopajo – delajo prve korake. Če že shodijo, je hoja na široki osnovi, z rokami dvignjenimi v t.i. obrambni položaj; koraki so kratki, nezanesljivi. Često se oprimejo roke odraslega in predmetov, ki jih potiskajo pred seboj. Do 15.meseca se učijo prilagajati smeri in ritmu hoje in nato pri 16. do 18. mesecu osvojijo tudi hojo po različnih terenih. Običajno otroci shodijo med 9. in 18. mesecem starosti.

Starši, ki svoje otroke vzpodbujajo k raziskovanju okolja in podajanja v neznano ter prepustijo otroku svobodo v prosti igri in njemu lastnim gibanjem, jim omogočajo, da življenje polno užijejo od grajenja peščenih gradov v otroštvu do uspešnega vodenja podjetja kasneje.

 

PONEDELJEK, 22. 10. 2018: Tina Bregant piše … o čuječnosti

Včeraj sem pisala o romunskih sirotah in skritih asih v rokavu – ACEs. Edino zdravilo za posledice teh dogodkov je ljubezen in ljubeče okolje. Kaj pa zaščitni dejavniki? Ali se morda lahko pred posledicami kako ubranimo? Navsezadnje je življenje smrtno nevarno. Nihče ne more ubežati vsaj kakšni bolezni in naši poslednji spremljevalki – smrti; nikomur ni v življenju le z rožicami poslano. Poznamo preživelce, ki kljub težkim preizkušnjam živijo dobro in so srečni. Le kako to?

Ni težko najti preživelcev med vojnimi  vihrami, ujmami in  naravnimi nesrečami.  Izjemne okoliščine terjajo od posameznikov izjemno ravnanje, če hočejo preživeti. Spomnimo se letalske nesreče leta 1972. Letalo Air Force Flight 571, v kateri je bila rugbiska reprezentanca Urugvaja, je strmoglavilo sredi prostranih, zasneženih vrhov v Andih. V trupu letala, v mrazu in snegu visokogorja, je skoraj dva meseca skupina 16 najbolj zdravih in najbolj odločnih preživela do svoje rešitve. Če so želeli preživeti, so morali jesti meso svojih prijateljev in  družinskih članov, dokler jih nista rešita prijatelja, ki sta odšla po pomoč v dolino. Iz filma “Alive” si še vedno živo predstavljam Nanda: “Sem Nando Parrado in bom preživel.” Ko se odpravi s prijateljema v dolino po pomoč, kar je zanj enako tvegano kot občepeti na gori in čakati na čudež, pa prijateljem zagotovi: “Sem Nando Parrado in vrnil se bom.”  Ko razmišlja na poti čez zasnežene gore, reče Robertu, ki je študent medicine: “Raje hodim proti svoji smrti, kot da ona pride pome!”  Nando je preživelec: želi, hoče in vse naredi, da preživi.

Težje in skorajda nespodobno se zdi primerjati takšne izjemne situacije z našim vsakdanom. Pa vendar, tudi med nami so preživelci. Nekateri, ki so preživeli težko bolezen. Nekateri med njimi še kot otroci. Taki, ki se borijo za preživetje: v vojni, revščini, osami. Pa tudi ljudje, ki delamo v poklicih, kjer se srečujemo vsak dan s težkimi odločitvami: gasilci, policaji, zdravniki in drugi zdravstveni delavci.

Kolikokrat srečamo zdravniki smrt in življenje, ki hodita z roko v roki in nas sprašujeta, ali živimo ali se samo trudimo preživeti.

Stres in izgorelost postajata stalnica v življenju posameznikov, zlasti tistih, ki delamo v poklicih, kjer skrbimo za sočloveka. Stres lahko sicer doleti vsakogar, a vendar izgorijo predvsem tisti, ki z navdušenjem začnejo svojo kariero, imajo visoke cilje in pričakovanja in so poklicu prvotno izredno predani: zdravniki, zdravstveni delavci, učitelji in vzgojitelji. Raziskave ugotavljajo, da je veliko zdravnikov, tudi pediatrov, na poti izgorevanja, pravzaprav se borijo samo še za svoje preživetje in nič več ne uživajo v življenju. Med zdravniki, ki nosijo najvišje breme stresa, so zdravniki, ki delajo na intenzivnih enotah in kirurških oddelkih ter nujni pomoči, vendar pa je pri njih izgorevanja manj. Pri njih so osebnostne lastnosti in verjetno občutek reševanja življenj dovolj nagrajujoči, da izgorevanje ne nastopi tako hitro. Med načini, kako vzpodbuditi zdrav življenjski slog, ki preprečuje izgorelost, se je pri zdravnikih izkazala tehnika čuječnosti in meditacija s čuječnostjo; gotovo pa je eden od pomembnejših dejavnikov tudi učenje empatije do samega sebe.

Čuječnost je poznana več tisoč let kot del meditativne prakse, ki zaradi specifičnega načina usmerjanja pozornosti omogoča osredotočenje na sedanji trenutek in tako umiritev misli in zmanjšanje napetosti. Kot tehnika, podobna meditaciji, je čuječnost navzoča tako v budistični kot v krščanski kontemplativni tradiciji. Čuječnost je vsestransko uporabna, saj integrira vsebine iz kognitivnih, vedenjskih, izkustvenih in psihodinamskih teorij. Najbolje jo je ponotranjiti in ne razumeti le kot tehniko. Kabat-Zinn jo razume kot nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka; lahko jo razumemo tudi kot specifičen način usmerjanja pozornosti, ki se ga lahko priučimo ali pa kot stanje psihološke svobode, ko je pozornost mirna in hkrati prožna, brez navezanosti na predsodke, določene z lastnim zornim kotom. Lahko prepoznamo nekaj značilnosti, ki jih čuječnost zahteva, hkrati pa te lastnosti v nas tudi mojstri: nepresojanje, potrpljenje, neobremenjen oziroma začetniški um, zaupanje, neprizadevanje, sprejemanje in nevezanost oziroma osvobojenost.

Čuječnost kot stanje psihološke svobode, v katerem je pozornost mirna in prožna, brez navezanosti na gledišče, je tudi osvoboditev od predsodkov do samega sebe. Samoopazovanje in razistovetenje šele omogočata odklopitev od nadzorov nad kognicijo in percepcijo.

Najlažje to storimo z umirjanjem z dihanjem. Poskusimo biti prisotni, tukaj in zdaj, s seboj. Osredotočimo  se na sedanjost. Dihamo. Se prepustimo. Sprejemamo sebe, bolečino, stres. Dihamo. Ko opazimo, da nam pozornost odtava, dihanje uporabimo kot sidranje in se ponovno osredotočimo. Tako se odpremo in postanemo čuječi. Šele tako lahko razumemo sebe in občutimo empatijo do sebe samega.

Vrnila se bom na začetek, h zgodbi o preživetju in težkih izkušnjah. Nemogoče razmere zahtevajo nemogoča dejanja. Če ostanemo aktivni, želimo, hočemo in naredimo vse, da preživimo, nam to tudi uspe. Če želimo ob tem tudi živeti, pa moramo ob tem sprejeti tudi same sebe: z žrtvami in nemogočimi vedenji, ki so nam pomagala preživeti, a jih v luči polnega življenja ne potrebujemo več.

Tudi kot zdravniki si lahko dovolimo, da živimo tukaj in zdaj, občutimo in sprejmemo sebe take kot smo. Morda po tem naš beli zaščitni  plašč postane bolj moder.

 

NEDELJA, 21. 10. 2018: Tina Bregant piše … o pomenu ljubečega okolja za otroke 

Dr. Tina Bregant v Vilni.

“Nedelja zvečer je. Priletela sem iz Vilne, s srečanja evropskih pediatrov primarne ravni. Mož in najmlajša hči me pobereta na letališču. Doma me čaka večerja. Ko sedimo skupaj za mizo, klepetamo in razglabljamo, pri čemer sin razglablja o Riemanovi konstanti in še nečem, česar ne razumem (najmlajša se ob tem spakuje, ker v njenem svetu nič in ena nikoli nista enaki), srednja se razživi ob opisu katakomb in prijateljev, najmlajša pa ob karajočem pogledu starejših dveh, ker si je dovolila komentirati njuna mnenja, zavzdihne, da bo itak violinistka in da se je te pripombe ne tičejo.

Pomislim, kako zelo sem srečna. Kar imam rada in me zanima, delam tudi v svojem življenju: v prostem času in tudi službeno. Moje življenje je tudi moj »posel«.

Zanimajo me otroci, njihov razvoj in vplivi nanj. Še vedno, ali pa celo vedno bolj, me navdušujejo možgani in nevroznanost. Še vedno se učim in tudi formalno pridobivam izobrazbo, tako da res živim to, kar pravijo, da je dobro za možgane: vseživljensko učenje, sledenje svojim strastem, v dobri družbi in tudi v še kar dobri telesni kondiciji, v kar me prisilijo otroci in malo tudi mož.

V gimnaziji in na fakulteti sem bila prepričana, da ne bom delala niti z ljudmi, še manj verjetno pa z otroki. Privlačilo me je raziskovalno delo, laboratorij, tudi raziskave na živalih. (Doma imamo danes kljub življenju v mestu, precej živali: kačo, skakače, hrčke, ribe, kuščarje; pa tudi kakšnega »domačega« pajka v kotu). Potem pa sem se srečala z otroki in otroško nevrologijo. Srečanje je bilo precej nenavadno in nepričakovano. V devetdesetih sem bila na študentski izmenjavi v Romuniji, kamor sem šla k profesorju nevrofiziologije. Moja naloga so bile meritve izvabljenih vidnih potencialov pri bolnikih z multiplo sklerozo. (Kasneje smo objavili tri članke.)

Bilo je vroče, toplo poletje s številnimi, cvetočimi sončnicami na poljih, ki so se razprostirala v neskončnost. Kolovratila sem naokoli po Romuniji. Tako sem se srečala s številnimi Romi, pa tudi s sirotami Ceaușescujevega režima. To so bili otroci, za katere družine niso mogle, znale ali želele skrbeti in je zanje po dekretu poskrbela država. Režim namreč ni bil bogat z naravnimi viri: ne diamantov, ne silnih zalog nafte ni v Romuniji; ima pa Romunija ljudi. Zato je diktator, nad katerim je ljudstvo naposled izvršilo smrtno obsodbo na božični dan leta 1989, sklenil, da bo spodbudil pridobitev svojega naravnega bogastva – svojih ljudi. Zato je, kako kratkovidno!, prepovedal vsako obliko kontracepcije. Rojevali so se otroci, za katere starši niso zmogli poskrbeti, je pa zanje skrb prevzela država. Država pa je, kot vemo, zelo samosvoja »mati«. Povečalo se je število zavrženih otrok, sirot, brezdomcev, poraslo je število nezakonitih splavov. Sama sem srečala otroke, ki so bili nastanjeni v »sirotišnicah«.

Možgani in neprijetni vplivi v otroštvu

foto: Tina Bregant

Pri enem otroku se je med tednom zvrstilo do 17 negovalk, sester in drugega osebja. Skrbeli so, da so bili otroci približno nahranjeni, na suhem in toplem. Za kaj več je v instituciji že zmanjkalo sredstev, časa in volje. Prave ljubezni pa prav dosti v takih ustanovah tako ali tako ni. Ti otroci so bili, podobno kot vsi mladički sesalskega sveta, ki nujno potrebujejo skrbno, toplo in odzivno odraslo bitje, prepuščeni sami sebi. Razvili so številne motnje. Marsikdo je sedel nemo v kotu svoje posteljice in bolščal predse, večina je imela težave na področju komunikacije, pomembne govorno-jezikovne zaostanke, intelektualno manjzmožnost, epilepsijo, gibalne težave. Srečanje s temi otroki v instituciji me je pretreslo. Takrat sem prvič zares izkusila pomen človeške topline in stika.

Kako izjemno pomembni smo odrasli v življenju otrok! Noben pripomoček, sredstvo, dobrina, nobena stvar ali reč, nič ni za otroke pomembnejše kot ljubeča oseba, ki ima otroka rada in skrbi zanj.

Topel, odziven odrasel, ki z otrokom vstopa v  medsebojne odnose, ki otroku pomagajo rasti in zoreti. Samo tega ti otroci niso imeli in kljub hrani in minimalni oskrbi niso mogli uresničiti svojih vrojenih potencialov. Karkoli že so prinesli na svet, se ni moglo uresničiti, saj v najzgodnejšem obdobju zanje ni skrbela ljubeča, odzivna oseba.

Tako me od takrat dalje zanimajo otroci. Vem, da je moj moralni imperativ zavezan skrbi za naše potomce. Prihodnost je njihova. Vendar le, če jim to omogočimo in dovolimo. Če otroke prikrajšamo za otroštvo: bodisi zaradi revščine, vojne, težkih pogojev v družini, ko starši ne zmorejo ustrezno poskrbeti za družino bodisi zaradi ločitve, samohranilstva, izgube službe bodisi zaradi lastnih bolezni ali težav, potem moramo mi, kot družba okrepiti starše in poskrbeti za okolje, v katerem bodo starši opolnomočeni in bodo zmogli skrbeti za svoje otroke. Po najboljših močeh, še vedno v skladu z lastno integriteto, a tudi odgovornostjo do sebe, otrok in do družbe.

Dodatno branje:

BREGANT, Tina. Psihosocialna prikrajšanost – težko breme za otroka in odraslega. Proteus : ilustriran časopis za poljudno prirodoznanstvo, maj-jun. 2015, letn. 77, [št.] 9/10, str. 447-454.

BREGANT, Tina. Nasilje nad otroki – trajne spremembe v delovanju njihovih možganov. Isis : glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, avg.-sept. 2016, letn. 25, št. 8/9, str. 40-42.

Še povezava do tujega preglednega članka za angleško govoreče: Trauma-informed care (NCBI – NIH); dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5851387/

Dr. Tina Bregant se je, kot je zapisala zgoraj, v Vilni udeležila srečanja evropskih pediatrov primarne ravni. Tam je med drugim za Val 202 posnela enega od vodilnih svetovnih strokovnjakov za področje pediatrije, izraelskega pediatra argentinskega rodu prof. Manuela Katza z izraelskega ministrstva za zdravje. V spodnjem videu njen sogovornik (pogovor je v izvirniku) našteva pet pomembnih številk v prvih treh letih otrokovega življenja.