Komentar

Strupeno umikanje države za strupene dobičke

Gorazd Rečnik je raziskoval ozadje nesreče v Kemisu in problematiko požarne varnosti

gorazdrecnik-4
foto: Stane Jeršič

Te dni sem se intenzivno ukvarjal s požarno varnostjo in Kemisom. Na tem mestu zapisujem nekaj osebnih opažanj ob tem.

1. Prepletenost kapitala in politike

Verjamem, da je tudi v požarni varnosti ogromno interesov, nenazadnje ne gre za malo denarja. Toda, kaj počne država? Vsebino in nadzor prepušča trgu. Zato, da bi ugodila vlagateljem in zmanjšala administrativne ovire. Za državo je požarna varnost administrativno breme. Ves nadzor je namenjen le temu, kar prenese papir, vsebina pa … lahko je takšna ali drugačna, odvisno od ponudbe in povpraševanja. Če je velik korak v to smer, na primer z ukinitvijo požarnih soglasij, naredila Janševa vlada, ki je bila odkrito neoliberalna, je, če sklepam po izjavah sogovornikov, tudi Cerarjeva vlada, ki se je želela predstavljati tudi kot socialna, imela podoben pogled na odvečne administrativne ovire. Ilustrativen primer tega so navodila ministrstva za infrastrukturo okoljskemu ministrstvu glede mejnih vrednosti hrupa. Tudi KPK je opazila nekritično prisvajanje javnega interesa parcialnih gospodarskih interesov. Gre za podobno logiko kot pri požarni varnosti – kot da bi država za učbenik vzela to, kar v Doktrini šoka diagnosticira Naomi Klein.

Oddaje in raziskovanje Gorazda Rečnika: 

Požarno varnost uravnava trg 1 del

Požarno varnost uravnava trg 2 del

Kemis – bolezni se bodo lahko pojavile šele čez leta

Trgovina z nelegalnimi pesticidi je presegla trgovino z drogami

2. Dobiček se individualizira, posledice kolektivizirajo

Ko je zagorelo v Kemisu, je bila najprej obveščena varnostna služba, katere lastnik se pojavlja na seznamih najbogatejših Slovencev, zaposleni pa za mizerne prihodke privolijo v številne kršitve pravic. Gre za nevarne snovi, tempirano ekološko bombo, toda namesto gasilcev so najprej obveščeni varnostniki (ki imajo sicer za odziv na voljo kar 15 minut). Bi bile posledice manjše, če bi bili prvi obveščeni gasilci? Nekaj minut pri takem požaru predstavlja ogromno. A varnostne službe predstavljajo velik lobi. Vse gre z roko v roki s privatizacijo javnega in kolektivizacijo tega, kar bi moralo biti odgovornost zasebnega.
Zakaj ni bilo na takem objektu maksimalno zagotovljeno za požarno varnost? Ko sem direktorja Kemisa po tem, ko se je pohvalil, koliko bodo vložili v požarno varnost v prihodnje, vprašal, ali je bil torej tolikšen prihranek prej, je rekel, da spet provociram. Zgledovali so se po podobnih objektih v tujini. Odlično, a premalo za to, da se ne bi zgodilo to, kar se je zgodilo.

Gasilci niso imeli niti dovolj dihalnih aparatov za vse, ki bi jih potrebovali v takem požaru. Zakaj tega ni zagotovil Kemis? Bilo bi predrago. Bazeni so bili premajhni in zato se je zgodilo onesnaženje Tojnice in tudi Ljubljanice. Nanut pravi, da so predvidevali tako količino, a ne tako velike. Oksimoron na kvadrat. Kemis želi nadaljevati, vse bo postavil pred izvršeno dejstvo, da je v sanacijo zmetal že preveč denarja in da bi bila gospodarska škoda prevelika, če mu ne bi pustili nadaljevati služenja denarja, država si bo oddahnila, saj ne bo treba iskati druge lokacije, na že od industrije usnja tako ali tako zastrupljeno okolje ter prebivalstvo, ki v njem biva, pa bodo pomislili le takrat, ko bo treba javnost čim bolj izključiti. Seveda ne bo šlo brez ‘greenwashinga’, prepričan sem, da bo Kemis (podobno kot je Lafarge v Zasavju) veliko vložil v razna društva, promoviral zdrav slog življenja ipd.

Tudi pri Kemisu gre za ustvarjanje dobičkov, škodo pa bodo nosili ljudje in okolje. Nihče ne bo mogel dokazati, da je zbolel za rakom prav zaradi Kemisa. Preveč je drugih dejavnikov. Odgovorni pa bodo takrat morda že uživali v zasluženi penziji, morda s pogledom na sončni zahod na kakšni elitni neokrnjeni lokaciji.

3. Kritična javnost kot sovražnik

Poskusi diskreditacije kritične javnosti, ki sem jih v času, ko je bil mikrofon izključen, slišal z nekaterih strani, češ da gre za iste ljudi, ki so proti vsemu, tudi beguncem, se mi zdi deplasiran. Prav tako kot opazke, da ljudje, ki jih najbolj skrbi za svoje zdravje zaradi posledic požara v Kemisu, pokadijo po dve škatli cigaret dnevno. Če kdo misli, da bom, ker sem proti ksenofobiji in bivši kadilec, padel na take argumente, me podcenjuje. Res je, da je civilna družba marsikje zlizana tudi s parcialnimi interesi (primer vetrnic), toda enačenje s ksenofobi se mi zdi podobno kot označevanje za ekoteroriste (kar si je privoščil minister v zadnji vladi in za to ni nosil prav nobenih posledic, kaj šele, da bi odstopil, kar bi morala biti normalna posledica v vsaki normalni državi). Kritična javnost se torej kriminalizira. Ob tem ne razumem, zakaj se res ne kriminalizira tista nekritična javnost, ki zares maha s fašističnimi sporočili.

4. Se ne sme govoriti?

Ko sem pred časom delal oddajo o poročilu kliničnega inštituta za medicino dela, sem želel dobiti tudi odziv gasilcev, ki so sodelovali pri požaru v Kemisu. Telefoni so zvonili v prazno, odziva ni bilo, največ, kar sem dobil, je bilo pojasnilo, da je hierarhija jasna, tako sem ostal brez vseh izjav gasilcev. Zdaj, ko je spregovoril vodja intervencije v Kemisu, je bil odziv zelo oster. Direktor Kemisa ga je praktično označil za lažnivca, ker je izjavil, da je zgorelo 40 odstotkov surovin. Šlo je za lapsus, mislil je na površino. Na fotografijah marsikje res ni mogoče najti javljalnikov požara, tako kot je izjavil. Prav tako kot ne naprav za avtomatsko gašenje. Ocenili so pač, da jih ne potrebujejo. Vprašanje, ali so tu prihranili, pa je po direktorjevem mnenju provokativno. Zakaj se je požar tako razširil, če so vsi sistemi delovali, kot bi morali, je vprašanje, ki si ga zastavljajo gasilci. Kaj je tukaj resnica in kaj laž, je odvisno, ali gledamo s korporativne strani, za katero stojita četica dobro plačanih odvetnikov, država, ki kaže do kapitala hlapčevski odnos, ali pa s človekove strani, ki zaradi te iste korporacije tvega svoje življenje, zdravje, na koncu pa je deležen podlih in nedostojnih napadov. Že ta pristop veliko pove o odnosu podjetja do etike.

5. Res potrebujemo toliko nevarnih odpadkov?

Požar v Kemisu je med drugim pokazal, kako strupen je naš način življenja. Je to res naš način življenja ali je način življenja, ki nam ga vsiljujejo? Koliko manj na primer atrazina bi se izlilo v Tojnico, če bi spremenili kmetijsko paradigmo in bi že pred leti (na primer takrat, ko so se za to odločili naši severni sosedi) naredili več za ekološko kmetovanje? Toda to bi pomenilo manj davkov od določene industrije. Žal kratkoročni pragmatizem oblastnikov dolgoročno pomeni tveganje za okolje in ljudi. Na njih se potem prevalijo zdravstvene in posredno tudi finančne posledice. Argument, da so sami proizvedli te odpadke, drži le do vprašanja, kakšno izbiro so zares imeli. Okvire delovanja postavlja država oziroma (kot je to pri požarni varnosti) kapital.