Malo čudno je, da v tednu, ko praznujemo delo, nihče ne dela. Vsi pa prepevamo; v naslednjem tednu, ko praznujemo Evrovizijo, pa vsi delamo in nihče ne poje.
Evrovizijski teden bi si že zdavnaj zaslužil status praznika in počitnic, ampak si ga ne, ker televizije ljudje še vedno ne jemljemo dovolj resno. Evrovizija je čas, ko se vsi delamo, da festivala ne gledamo in ko ga na koncu koncev gledamo vsi. Zato bi bilo primerno ime morebitnega evrovizijskega praznika: "Nacionalni dan sprenevedanja in pretvarjanja!" Ampak žal je ime zasedeno, ker že praznujemo 26. december.
Do zdaj ste slišali že vse mogoče analize Evrovizije. Glasbene, finančne, politične, umetniške in kar je podobnih modrovanj. V naši oddaji pa boste slišali prvo analizo Evrovizije, ki se osredotoča na simbole, metafore, podpomene, skrite pomene in vrinjene stavke.
Osnovno vprašanje je, kdaj se je preneseni pomen Evrovizije – se pravi, kdaj je skočila iz okvirjev glasbenega festivala – tudi dejansko začel. Na srečo je vsak migljaj na Evroviziji natančno datiran, tako da današnji raziskovalci točno vedo, kdaj je bilo leto, oziroma trenutek, oziroma intonacija nič.
Bilo je to v Zagrebu leta 1990, ko je Italijan pel delno v angleščini, s slovenskimi spremljevalnimi vokali o Evropi, ki se je imela združiti čez dve leti od tistega trenutka.
Kot govori urbana legenda, je pokojni mojster Tadej Hrušovar, vodja ansambla Pepel in kri, kar na festivalu samem uredil aranžma pesmi Insieme, da je iz katastrofe postala zmagovalna skladba – kar nam na simbolni ravni pove ogromno. "Slovenci smo leta 1990 vstali iz Pepela in krvi, da smo anonimno pomagali angleško govorečim Italijanom sestaviti Evropo iz leta 1992 – a so potem Italijani potrebovali več kot desetletje, da so vrnili uslugo."
Evrovizija nam na najlepši možen način pove, kaj pomeni Evropa kot geografski pojem. Sicer se evrovizijski teritorij ne sklada vedno z učbeniki geografija za šeste razrede osnovnih šol, ampak ko kot Evropo razumemo nekatere na pol azijske, ali celo na pol afriške države, dobimo gledalci občutek imperialistične naslade, kot so ga doživljali naši predniki v časih največje evropske ekspanzije. S tem sentimentom je mogoče pojasniti tudi udeležbo Avstralije, ki ni nič drugega, kot Evropa na daljših počitnicah; več težav pa imamo z Izraelom. Pa ne samo letos. Nikoli ni pojasnjeno, ali je evrovizijsko prepevanje dalo idejo nogometu in košarki, ki prav tako razumeta Izrael kot del Evrope, ali pa so žogobrci dali idejo pevcem. Pa še o nečem govorita letošnji Izrael in letošnja ne-Rusija … Na dnevno politični ravni je selekcioniranje udeležbe držav, ki so v vojni, lahko razumljeno samo kot podpora določeni strani v konfliktu, na simbolni ravni pa pomeni, da je meč vedno močnejši od peresa. Stabilni bančni sistem pa močnejši od obeh.
Evrovizija nam simbolno pojasnjuje tudi enega največjih konfliktov v zahodni civilizaciji. Ki je seveda tisti o teoriji spolov. Konflikt, ki v svojih skrajnih posledicah omogoča napajanje skrajnih idej na naši priljubljeni celini, se je na Evroviziji že zdavnaj izpel. Na Evroviziji je skupnost LGBT, ki je dolgo evrovizijskih let bivala samo zato, ker je režiser po pomoti izbral napačen kader, danes sestavni, ali pa celo temeljni kamen vsega dogajanja. Kar je v realnosti jedro civilizacijskega konflikta, je na festivalu dejstvo in futurologom prepuščamo oceno, ali Evrovizija nakazuje smeri razvoja, ali pa nakazuje somrak civilizacije.
Evrovizija na simbolni ravni pomeni tudi zmago in najvišjo razvojno obliko kiča. Ta se je transformiral v radoživo umetniško formo, proti kateri se zdi umetnost Andyja Warhola kot sestavljanka iz lego kock. To, kar se začne s turbo folk jamranjem v vaši lokalni športni dvorani, ki je nabita do zadnjega kotička, doživi svoj vrhunec v evrovizijskem tednu.
In seveda; simbolno je evrovizijsko glasovanje tako kot evropske volitve pred evropskimi volitvami. Na evropskih volitvah, če je udeležba recimo polovična, glasuje 200 milijonov ljudi, na Evroviziji pa je glasovanje ljudi v finalu upoštevano polovično, v polfinalu pa v celoti. S tem, da je glasovanje za Evropski parlament zastonj, glasovanje na Evroviziji pa je treba plačati. Torej je povsem jasno, da je demokratični napor prebivalstva pri Evroviziji mnogo večji. Pa še nekaj. Absolutno pravično glasovanje na Evroviziji bi bilo, ko bi v Evropi obstajale samo enonacionalne države, ki so bile sanje evropskih razsvetljencev in pozneje evropskih diktatorjev. Realnost pa je, da imamo večnacionalne države z množicami čakajočih pred mejami, kar pa so sanje telekomunikacijskih operaterjev. To, kar se je začelo kot Voltairova ideja, se je končalo kot zmaga predsednika uprave lokalnega Telekoma.
In kako končati drugače, kot z ilegalno in prevratniško zapetim verzom spremljevalnih vokalov iz leta 1990. Analitično pogledano, so bili tistega dne Tadej Hrušovar, Zvezdana Sterle, Ditka Haberl, Oliver Antauer in Miran Rudan večji osamosvojitelji od Janeza Janše in Igorja Bavčarja.
"Svobodni gremo naprej,
to niso sanje, ker ne bomo več sami.
Enotni gremo naprej,
roke podajmo si, ves svet bo z nami."