Botrstvo

“Dragi Božiček, upam, da me najdeš, ker sva z mamico izgubili stanovanje …”

Tri mlade mame Alia, Ana in Vanja skupaj s prostovoljci pomagajo pri obdarovanju otrok v stiski, letos prejele že skoraj 800 njihovih pisem

NASLOVKA
Risba, priložena enemu od pisem otrok
foto: Val 202

“Dragi dedek Mraz, kako ste? Verjetno imate že veliko dela z nakupovanjem daril. Jaz bi si rad zaželel nekaj za nas tri. Za bratca, ki ima tri leta, bi si zaželel igračko – traktor s prikolico. Zase bi želel lego kocke. Za mami pa trenirko, ker ima že vse luknjaste. Prosim, prinesi darila raje njima kot meni, da ne bo predrago. Lahko nam pa tudi namesto tega prineseš kaj hrane, bomo zelo veseli. Hvala ti, dedek Mraz, hvala, ker moja mami nima službe in nimamo denarja.”

To je eno od skoraj 800 pisemc, ki bodo te dni šla skozi roke treh mladih mamic Alie, Ane in Vanje, ki so že lani s pomočjo prostovoljcev pomagale na poseben način obdarovati otroke v stiski, čeprav ne one, ne darovalci, otrok osebno niso spoznali. Akcija, ki so jo izpeljale s pomočjo CSD-jev in območnih organizacij ZPMS, je bila res velik organizacijski zalogaj, a je zadovoljstvo ob dejstvu, da so razveselile več kot 500 otrok, res odtehtalo ves trud.

Otroci so poslali več sto pisem z željami: “Prosim, odnesi poplave.”

Povabila k letošnjemu projektu so letos poslale na naslove tistih, ki so bili že lani “vršilci dolžnosti” dobrih mož in na centre za socialno delo ter območne organizacije Zveze prijateljev mladine po vsej Sloveniji. In kmalu so začela prihajati pisemca.

“Dragi dedek Mraz! Kaj si letos želim? Težko bi povedal vse želje … želel bi si, da bi mami dobila službo, ampak tukaj mi najbrž ne moreš pomagati. Zato bom začel pri majhnih željah. Zelo rad imam tuno in tunino pašteto, pa mami vedno pravi, da je predraga. Potreboval bi tudi spodnje hlače številka 12, ker me stare že tiščijo. Upam, da bi mi uresničil vsaj eno stvar, bom zelo vesel. Hvala ti, Božiček!”

Skozi Alijine, Anine in Vanjine roke je te dni šlo že več kot 500 pisemc, izjemno raznolikih, tistih, ki si želijo najosnovnejše.

“Dragi dedek Mraz, prosim za skodelico za čaj. Joško”

Pa pisemca z željami, ki kljub lastni stiski mislijo še bolj na druge.

“Dragi dedek Mraz, kot si opazil, zbiram hrano za živali v zavetišču. Želim si, da bi mi prinesel hrano za njih. Prosim, odnesi poplave.”

Pa taka, ki vsaj na koncu priznajo nekoliko večjo željo.

»Dragi dedek Mraz, želim si poskusiti puding Paula, prosila bi te za tople škornje za na sneg št.35, rada bi tudi kakšen prigrizek čips, smoki, sladkarije. Testenine, omako in parmezan, čokolino, evrokrem. Želela bi si sestavljanko z motivom konja, pajkice in kakšen puloverček. Na koncu pa ti zaupam največjo željo, da si želim kitaro. Hvala ti, tvoja Ana.«

In nenazadnje so prispela tudi pisma, v katerih so otroci iskrene in velike želje napisali v trdni veri, da jih bodo vsaj dobri možje lahko uresničili. Tudi za Vanjo, ki je lani prebrala stotine pisemc, je bilo nekaj zapisanih želja precejšnje presenečenje.

“Moram priznati, da je bil tudi zame to šok. Običajno od revnih pričakujemo, da bodo njihove želje skromne. A sem kmalu dojela, da je to moje razmišljanje popolnoma zmotno. Dobili smo namreč nekaj pisem, v katerih si otroci želijo električne ali klasične kitare, desko za deskanje na snegu, slikarski pribor in podobno. Pisma so me šokirala.

Toda ob opisu, ki so ga socialne delavke priložile pismu otroka, vidiš, da so to otroci, ki denimo živijo z dvema bratoma, brez očeta, ker je umrl, z brezposelno mamo … imajo hude čustveno vedenjske težave. Veliko jih živi v rejniških družinah. In potem so se me pisma zelo močno dotaknila. Pomislila sem, da se morda prav v tem darilu skriva nekaj, s pomočjo česar bo lahko postal tisto, kar sicer ne bi mogel postati. Morda bo fant, ki si je zaželel klasično kitaro, postal super glasbenik? Morda bo fant prav s to snežno desko postal športnik? In tisti, ki si je zaželel slikarsko platno – slikar? In me je to tako ganilo, da mi gre še sedaj na jok, ko o tem govorim,” se Vanji zatrese glas.

DESKA

“Dobiš drugačen pogled, da. Seveda nas vse gane, ko vidimo pisemca, v katerih si otroci zaželijo čokolino, žemljico, alpsko mleko in tunino pašteto, za katero mama vedno reče, da je predraga … ampak če bi dobile 800 pisem z željami po salami, kruhu in mleku, kaj bi to pomenilo? To bi pomenilo, da ti otroci nimajo več sanj! Da morajo dejansko samo preživeti! Dejansko mislimo, da morajo biti želje revnih skromne. Ampak to so želje otrok! Oni stavijo na te tri dobre može, ti so njihova zlata ribica, njihov joker! Razmišljajo, da bodo morda vsaj njim zaupali svoje skrite želje in jih prosil in upal, da bom želeno le dobil,” se v razmišljanju dopolnjujeta Ana in Vanja.

“Dragi dedek Mraz, kako ste? Verjetno imate že veliko dela z nakupovanjem daril. Jaz bi si rad zaželel nekaj za nas tri. Za bratca, ki ima tri leta, bi si zaželel igračko – traktor s prikolico. Zase lego kocke. Za mami pa trenirko, ker ima že vse luknjaste. Prosim, prinesi darila raje njima kot meni, da ne bo predrago. Lahko nam pa tudi namesto tega prineseš kaj hrane, bomo zelo veseli. Hvala ti, dedek Mraz, hvala, ker moja mami nima službe in nimamo denarja.”

“Ganilo me je tudi, kako otroci povezujejo darila s pridnostjo. ‘Dragi dedek Mraz, če misliš, da sem bila dovolj pridna, mi prosim prinesi pižamo, velikost za osem let’ ali pa ‘Prosim, prinesi mi tople copatke, ker je zima pred vrati’. Otroci imajo po šest pižam, ne pa, da si kaj takega želijo za darilo”, razmišlja Vanja.

“Dragi dedek Mraz, želim si tople copate, topel šal in ananas. Številka copat 35. Žan”

In skozi pisemca je mogoče razbrati še kaj o tem, kako otrok živi. Tako se Lejino pismo konča:

“Upam, da me najdeš, ker sva z mamico izgubili stanovanje in sva se morali preseliti v hribe. Moj naslov je sedaj drug …”

Pisemca otrok še prihajajo k trem prostovoljkam, ki skrbijo, da otroci za darovalca ostanejo anonimni, pojasnjuje Ana: “Vsa pisma pridejo k nam trem, me jih označimo in skenirana pošljemo darovalcem. Otroci se včasih podpišejo z imenom in priimkom, napišejo tudi naslov ali telefonsko številko staršev, to seveda vse prekrijemo. Darovalci dobijo le pomembne podatke kot je ime, starost ali velikost oblačil.”

Del pisem z željami otrok:

Kljub temu, pa bo prav vsako od darilc – če ga bodo donatorji le pravilno označili – našlo mesto pod pravo smrečico. “Vsi centri za socialno delo so nam poslali sezname otrok in te sezname imamo mi in oni. Darila bomo označili tako, da bo povsem jasno, katero pripada kateremu otroku. Ni možnosti, da bi prišlo do napake”, trdi Ana, Alia pa doda: “Letos smo se bolje organizirale, daril ne sprejemamo več v domačih garažah, pač pa smo najele skladišče. In ko bodo vsa darila zbrana, nam bodo prijatelji in drugi dobrotniki s kombiji pomagali razvoziti darila po Sloveniji, da jih bodo otroci dobili pravočasno.”

In vso koordinacijo in organizacijo tega najbrž res edinstvenega podviga vodijo tri prostovoljke, sicer zaposlene mame majhnih otrok: “Temu posvečamo čas predvsem ponoči, zato ljudje ne smejo biti začudeni, če dobivajo našo elektronsko pošto ob dveh ali treh ponoči. Ni napaka, res je,” se smeji Alia. “Ampak na koncu to zadovoljstvo, ki ga bomo prinesli otrokom, poplača vse!”

POJASNILO: Družbena omrežja so že poskrbela, da je tistih, ki se želijo pridružiti Ani, Vanji in Alji že dovolj in bodo vsa pisemca dobila koga, ki bo v njih zapisane male ali velike želje skušal izpolniti. Zato naj bo zgodba o njihovem letošnjem podvigu le za vzor. Ob podatkih, da vsako leto revščina zajame nekaj tisoč dodatnih otrok, je zagotovo tudi v vašem okolju veliko takih, ki jih bodo dobri možje tudi letos spregledali.