Globalna vas

Če bi bila Evropa človek, bi bil Dunaj njeno srce

Svoje doživljanje Dunaja Tamara Štajner popisuje tudi v svojem prvem romanu

(c) Andrej Grilc-03435.PHC
Tamara Štajner
foto: Andrej Grilc

Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature o vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo. Živi po filozofiji: "Pot nastane med tem, ko hodiš."

“Bila bi zelo vesela, če bi nekega dne, ko bom reflektirala življenje, lahko rekla, da sem doktorirala iz življenja. Ampak tega ne mislim na samovšečen način, ampak na način, da mi uspe iti čez toliko plasti vsega, kar je mogoče doživeti kot človek, da lahko rečem, da sem si na tak način zgradila neko bogastvo.”

Pred dvema letoma je na neki zabavi spoznala pantomimika, ki je “bil videti kot iz Fellinijevega filma”. Povabil jo je, da ji pokaže nekaj posebnega, in jo odpeljal do zapuščene vile, v kateri je nekoč živela skladateljica Alma Mahler in kjer se je pred približno osemdesetimi leti dobivala dunajska umetniška elita.

“Najbolj smešno je bilo, da sva prišla na vrt s tistim zelo znanim bazenom, ves vrt je bil zaraščen in zaradi teme se ni videlo ničesar, in ta pantomimik je rekel, da bi rad videl, kako globok je bazen in je skočil noter, ampak bazen je bil poln vode. Nikoli ne bom pozabila vrišča, ko je skočil v vodo in nato ves premočen stopil iz bazena.”

Ko je naslednji dan na spletu iskala podatke o vili, je ugotovila, da je na zadnji zabavi, ki jo je Alma Mahler v njej gostila, Almin takratni soprog romanopisec Franz Werfel zaradi alkoholiziranosti padel v točno tisti bazen kot nekaj desetletij pozneje njen kolega pantomimik.