Iskanje
Češka vlada potrdila digitalni davek. V Franciji bodo kljub grožnjam ZDA obdavčili tehnološke velikane. Avstrija sprejela digitalni davek, obeta si 200 milijonov na leto.
Čakanje na izpitno vožnjo je vse daljše in daljše. Čakalne dobe v Ljubljani in na Gorenjskem so presegle štiri mesece, kar kandidatom povzroča tako finančne kot organizacijske stiske. V Vročem mikrofonu se sprašujemo, zakaj se je sistem zagozdil, kako dolge vrste vplivajo na uspešnost kandidatov in zakaj nekateri razmišljajo celo o opustitvi ideje o izpitu. Govorimo s tistimi, ki čakajo, učijo in odločajo.
Začetek poletja. Modro nebo. Odlična družba in tvoja najljubša glasba.
V preteklih dneh je v javnost prišla novica, da si je Virginia Giuffre, ena najvidnejših in najpogumnejših prič proti Jeffreyju Epsteinu, vzela življenje. Bila je ženska, ki je kot nekdanja žrtev spolne trgovine in zlorab javno spregovorila o tem, kako jo je Epstein kot mladoletno rekrutiral, spolno izkoriščal in izročal vplivnim moškim, med drugim tudi britanskemu princu Andrewu. Kljub vsemu, kar je prestala, je našla moč, da je spregovorila. Prvič se je javnosti izpostavila že leta 2011 in postala ena ključnih prič pri razkritju globalne mreže spolnega izkoriščanja. S tem je prekinila tišino, ki je leta varovala zlorabljevalce, in postala simbol upora proti elitam, prepričanim o svoji nedotakljivosti. Njeno pričevanje ni le razgalilo enega najmračnejših sistemov zlorab sodobnega časa, temveč je postalo tudi simbol preživetja in boja za resnico v svetu, v katerem so žrtve pogosto utišane ali diskreditirane. Virginia Giuffre je postala obraz poguma, s katerim je kljubovala strukturam moči, denarja, vpliva in molka. A njena smrt ni samo še ena novica v hrupu vsakdanjih naslovnic, je boleč opomin, da spregovoriti o nasilju ne pomeni nujno doseči pravico. Da pogum, ki ga slavimo, ne pomeni nujno tudi rešitve. In da so zgodbe številnih žrtev še prepogosto zgodbe počasnega zloma, ki se ne začnejo z zlorabo, temveč z odločitvijo, da o njej spregovorijo. Zgodba Virginie Giuffre nas zato opominja, naj se ne zadovoljimo s površinskim občudovanjem njenega poguma, ampak se zazremo v breme, ki ga je ta pogum nosil. Virginia namreč ni bila poražena tisti trenutek, ko je kot najstnica postala žrtev spolnega izkoriščanja. Bila je preživela. Bila je ena redkih, ki so vstale in glasno pokazale s prstom na svoje zlorabljevalce, med katerimi niso bili neznanci, temveč vplivni moški, varovani z bogastvom, političnimi zvezami in institucijami. Na poti, ki naj bi peljala k resnici in pravici, pa jo je čakala druga past: dvom, sodniške analize njene verodostojnosti, sramotenje v medijih, posmeh, psihološki linč, pravne manipulacije. Vsak korak naprej je bil obenem tudi spust v novo obliko bolečine – v svet, v katerem je bila še naprej predmet dvomov, konstantne analize, sodb, razpravljanja, brez pravice do miru. Zgodba Virginie razgalja globoko zablodo sodobne družbe, ki deklarativno spodbuja žrtve, naj spregovorijo. V teoriji žrtvam vzklikamo: “Spregovori!, Zaupaj!, Povej!” Ko pa to storijo, jih pogosto pustimo same. Ali še huje – kaznujemo jih. Z vprašanji, kot so: Zakaj šele zdaj?, Zakaj je šla tja?, Zakaj se ni branila?, Zakaj je govorila, kakor je?, Zakaj se je nasmehnila v kamero?. Kaj kmalu se težišče pozornosti premakne. Žrtev, ki spregovori, najprej doživi val pozornosti, celo občudovanja, za tem pa pride val dvomov. Namesto da bi se vprašanja usmerila k tistim, ki so odgovorni za nasilje, se začnejo postavljati vprašanja o njej: o njenih motivih, o doslednosti njenih izjav, o njenem življenjskem slogu. Pogum, ki ga je pokazala, se zamegli pod težo sumničavosti, kot bi bila sama odgovorna za breme, ki ga nosi. In tako ni več ženska s svojo zgodbo, temveč projekcija tujih dvomov, predsodkov in pričakovanj. Institucije, ki bi morale ščititi, postanejo hladne, se distancirajo. Pravniki razpravljajo, mediji iščejo senzacijo, javnost pozablja. Ko odmevi utihnejo, ostaneš sam – z razgaljenim telesom, ki ga je svet analiziral, razstavil na koščke in pozabil sestaviti nazaj. Z glasom, ki počasi utihne. Z bremenom, ki je pretežko. Tudi tisti, ki delamo z žrtvami, to občutimo. Njihovo breme postane tudi naše. Vidimo odpor institucij, odpoved zaveznikov, sistem, ki pogosteje verjame storilcu kot žrtvi. Pomagamo, a vemo, da je to včasih boj z mlini na veter. Kajti nasilje ni le dejanje posameznika. Je del struktur, ki jih nočemo razstaviti, v globine katerih ne želimo pogledati. Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Današnje dogajanje po svetu je nepošteno, pravi Mariborčanka, ki je med najsilovitejšim bombardiranjem največjega mesta ob Dravi imela devet let. Takrat še deklica se spominja očetove srčnosti, saj je po vojni na pogorišču stanovanjske stavbe, postavil spomenik žrtvam prvega bombardiranja Maribora. Helena Kolarič meni, da je ne glede na politično strujo vsem skupno izkoriščanje delovnega ljudstva. Čeprav je odraščala v vojnem in povojnem času, se je pozneje v življenju počutila varno: "V nevarnosti si lahko vsak trenutek, ampak na to človek ne pomisli. Moraš živeti in delati. Življenje gre naprej; vidiš lepo drevo, ki raste, vidiš ptička na nebu. Kaj pa še hočeš? Če lahko hodiš in to vidiš?" Drevi bomo obeležili 80-letnico podpisa akta o brezpogojni kapitulaciji nacistične Nemčije. V prihodnjih minutah se zato selimo v najbolj bombardirano mesto v Sloveniji in na območju nekdanje Jugoslavije. Sara Zmrzlak se je o spominih na okupacijo, o vojnem in povojnem dogajanju pogovarjala s preživelo – Heleno Kolarič. Leto najhujšega dogajanja je preživela v neposredni bližini mesta, po vojni pa je njena družina na ruševinah večje stanovanjske hiše, "žrtve" prvega bombnega napada 7. januarja leta 1944, zgradila svoje novo življenje in počastila življenja preminulih. Na njenem dvorišču je postavljen edini spomenik žrtvam bombardiranja v mestu.
Med delom na brniškem letališču je spoznal, da ga delo z ljudmi, predvsem turisti, veseli, v tem pa je tudi precej dober. Ne da bi iz tega načrtoval kariero, ga je precej ovinkasta pot pripeljala na Filipine. V pisarni v Manili za tuje goste organizira potovanja po jugovzhodni Aziji. Občasno pa se z večjimi skupinami odpravi tudi na teren. V kratkem bo skupino 75 Brazilcev vodil po Tajvanu.
310 epizod
