The Good, The Bad & The Queen – Merrie Land

Vsi težijo z brexitom, a nihče lepše od Damona Albarna

Ena najbolj butastih floskul v slovarju kritiških cenilcev filmov in glasbenih albumov je tista, ki pravi, da je izbrano delo dolgo pričakovano. Kaj bi bila njena nasprotnica, kratko pričakovano? Prava in najbolj logična je seveda nepričakovano. Ni pa izključena še bolj negativistična, taka, ki poudarja, da smo se otepali že zamisli o tem, da bi taka popumetnina sploh obstajala. Merrie Land je po nekem čudaškem naključju res lahko označena tudi kot nebodigatreba.

A je drugi in nemara res zadnji album zasedbe The Good, The Bad & The Queen po novem – ravno nasprotno – zelo bodigatreba. Pa ne le tak. Njegova eksistenca niha med obema skrajnima pričakovanjema oziroma najavama. Dolgem zato, ker je superband potreboval kar enajst let, da se je spet zdramil. In kratkim, ker je moral nastati v malodane omejenem, kratkem časovnem obdobju. Damonu Albarnu in njegovi druščini je uspelo nad pričakovanji. A, tu smo! Merrie Land je kratko pričakovan nadalbum. Ta bo prava, ta!

Cederama prekrasno odo demokratičnemu zapletu z ljubkovalnim imenom brexit morda streže v skrajnem, v zadnjem trenutku. Morda pa res.