Iskanje
Izolska maskota, ikona, legenda Drago Mislej Mef bo jeseni praznoval tričetrt stoletja – a nikar ne mislite, da kaže svoja leta. Ne po videzu ne po razmišljanju ne po obnašanju mu jih nihče ne bi pripisal. Večni novinar, neusahljivi besedilopisec, aktivni kulturnik in še marsikaj zraven – ni človek, ki bi ga lahko ujelo dolgočasje. Če ne gre drugače, bo pa domačo Ljubljansko ulico v Izoli - prepredel z vrvjo, na kateri plapolajo vse zastave sveta - in bo tako zelo ozka uličica nenadoma postala široka in svetovljanska. Ali pa se bo domislil Knjižnice pod glicinijo, kjer lahko vsak kaj čitljivega prinese ali odnese. Prav tam, kar na omenjeni ulici, med obiskovalci bifeja in sprehajalci, ga je Damjan Zorc povabil na pogovor.
Somaliland je razglasil neodvisnost od Somalije leta 1991, a ga do danes ni priznala še nobena država. Izjemna glasbenica in strastna borka za ohranjanje kulturne identitete Sahra Halgan je prepričana, da bi jo morali priznati. V osemdesetih je v vojni za osamosvojitev Somalilanda kot medicinska sestra s pesmijo spodbujala bojevnike proti diktaturi in si prislužila nadimek Hagan, ki pomeni »borka«. Verskim skrajnežem to ni bilo všeč. Sahra ne bi smela peti, ker je ženska. Borka s pesmijo, se ni ustavila, ko so ji govorili, da je greh, da moški in ženske skupaj plešejo na njeno glasbo in so prekinjali njene koncerte. Prepričana je, da je glasba dobra za ljudi, saj lahko odpira um in prinaša srečo.
V Sloveniji je ta teden gostovala znanstvenica Anne L’Huillier, prejemnica Nobelove nagrade za fiziko leta 2023. Njeno pionirsko delo je močno zaznamovalo področje tako imenovane atosekundne fizike, to je veja znanosti, ki se ukvarja z opazovanjem dogajanja v naravi na časovni lestvici, ki je tako kratka, da jo skoraj ne moremo doumeti, s tem pa je odprlo nova obzorja v razumevanju gibanja elektronov v atomih in molekulah. Z Anne L’Huillier smo se pogovarjali o njeni znanstveni poti, izzivih, s katerimi se je soočala kot ženska v znanosti, ter o prihodnosti raziskav v fiziki. Več pa tudi o zanimivih anekdotah, ki ji jih je prinesla Nobelova nagrada.
Petrinja je mesto na Hrvaškem. Stoji ob reki Kolpi, tik pred njenim izlivom v Savo. Na širšem območju zgodovinsko-geografske pokrajine Banovina živijo tako Hrvati kot Srbi. Medetnično sobivanje je bilo zaradi politike vedno burno, ob razpadu Jugoslavije je bilo mesto porušeno, ljudje izgnani. Premnogi so v vojni umrli. Ob božiču leta 2020 je Petrinja doživela močan potres. Mesto je bilo ponovno porušeno. Tektonske razpoke so se križale z razpokami miru. Kako živijo pet let pozneje? Kakšni so odnosi med ljudmi? Kako Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost, prihodnost brez kontejnerjev?
Tokrat zahajamo v bolj gradbene ali pa strojniške vode. Poslušalki Lano in Majo zanima vse v zvezi z žerjavi. Takole sta napisali: “Kako tako gromozanski žerjav pripeljejo na gradbišče in kako ga razstavijo, ko je gradnja končana? Kako zgleda delo žerjavista? Kako pride na vrh in kaj se zgodi, če mora na stranišče?"
Medtem ko ljudje v Ukrajini in Gazi množično umirajo, celo stradajo, imamo doma privilegij razpravljati o morebitnem prostovoljnem končanju življenja, čeprav raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da smo Slovenci v glavnem z življenjem zadovoljni. Kako bi ne bili, ko pa se imamo med razpadanjem sveta in vojnami v naši soseščini čas prerekat, ali je pobijanje in načrtno stradanje Palestincev genocid ali ne. Res živimo v privilegiranem okolju, saj si za odločitev o kakšnem privilegiju, denimo pokojninah vrhunskih umetnikov, v tem poblaznelem svetu utegnemo vzeti še čas za referendum. Za povrh pa zganjamo še medijski »rompompom« o drugih sortah privilegijev.
