Dr. Leon Cizelj, Odsek za reaktorsko tehniko IJS

V rubriki zManost na Valu 202 gostuje dr. Leon Cizelj, vodja Odseka za reaktorsko tehniko na IJS. Na reaktorju na obrobju Ljubljane, kjer deluje odsek, so ta teden odprli nov eksperimentalni laboratorij. Potem ko so do zdaj predvsem računalniško modelirali fizikalne pojave in procese s področja jedrske tehnike, bodo lahko zdaj izvajali dejanske meritve mehanike tekočin ter opazovali prenos toplote in snovi. Poenostavljeno rečeno, zanimalo jih bo, kako je tik prej, preden se lahko razvije jedrska katastrofa, in kako jo še pravi hip ustaviti in obvladati.

ZAPIS #1: So raziskave na področju jedrske fisije sploh še potrebne?

Veliko ljudi, med njimi tudi kar nekaj takšnih, ki imajo veliko moč odločanja, mi je že postavilo naslednje vprašanje: »Ali so raziskave na področju jedrske fisije sploh še potrebne? Le kaj neki raziskujete? Le kaj lahko tovrstne raziskave sploh še prispevajo? Saj so takšne tehnologije komercialno dostopne že več kot 50 let.«

V naslednjih dneh bom poskusil nanizati nekaj zelo različnih odgovorov na to morda nekoliko provokativno, a vseeno relevantno vprašanje. Začnimo v Združenih Arabskih Emiratih. Državi, ki se je v jedrsko prihodnost podala praktično brez domačih strokovnjakov in je tehnologijo ter strokovnjake zanjo enostavno uvozila.
Spomladi 2017 so me poklicali kolegi iz IAEA (International Atomic Energy Agency) in povabili na delavnico o vzpostavitvi raziskovalne infrastrukture v podporo jedrske energetike v Združenih arabskih emiratih. Nemudoma sem pristal. Težko bi namreč dobil boljšo priložnost za sooblikovanje dobrega odgovora na vprašanje »Ali so raziskave na področju jedrske fisije sploh še potrebne?«.

V nekaterih razvitih jedrskih državah, žal tudi v Sloveniji, so se namreč odločevalci jedrski raziskovalni infrastrukturi in raziskavam že skoraj povsem prenehali posvečati. In pomemben del mojega poklicnega delovanja je ugotoviti, zakaj, in seveda tudi prispevati k spremembi na bolje.

Najprej nekaj osnovnih podatkov o jedrski energetiki v Združenih arabskih emiratih. Odločitev o uporabi jedrske energije so sprejeli leta 2008. Štiri enote jedrske elektrarne Barakah je podjetje ENEC naročilo v Koreji (KEPCO, APR 1400). Prvo in drugo enoto so dokončali leta 2018, a zaradi pomanjkanja usposobljenih operaterjev in vzdrževalcev še ne obratujeta. Pogodba s Korejci je predvidevala tudi vzpostavitev domače infrastrukture za jedrsko varnost, še posebej univerzitetnih programov za jedrsko tehniko. Postavljanje univerzitetnih programov je torej potekalo hkrati z gradnjo enot. Danes na jedrskem področju delujejo Khalifa University, Abu Dhabi Polytechnic in Sharjah University. Hkrati z gradnjo elektrarne je potekalo tudi vzpostavljanje kompetentnega upravnega organa. Federal Authority for Nuclear Regulation (FANR) danes šteje nekaj več kot 200 strokovnjakov. Le manjši del med njimi je državljanov Združenih arabskih emiratov. Za gradnjo jedrskih elektrarn in nadzor nad gradnjo so torej poskrbeli predvsem »uvoženi« jedrski strokovnjaki.

In sedaj nazaj k delavnici. Visoki predstavniki FANR in ENEC so na otvoritvi delavnice poudarili veliko potrebo po ustanovitvi domačega in mednarodno vpetega jedrskega raziskovalnega inštituta. Brez tovrstnega inštituta si namreč ne znajo predstavljati dolgoročno varnega delovanja jedrskih elektrarn, niti uspešnega nadzora nad varnostjo teh elektrarn. Nedvoumno je bila izkazana tudi skrb vodstva države, da morajo v prihodnje pri zadevah jedrske varnosti občutno bolj kot do sedaj sodelovati in prevzemati odgovornost domači kadri. Tudi usposabljanje teh kadrov vidijo kot eno izmed ključnih nalog novega inštituta.

Delavnica je v meni utrdila prepričanje, da dolgoročno varno obratovanje in nadzorovanje jedrskih elektrarn brez domačih jedrskih raziskav v bogatih Združenih arabskih emiratih, navajenih »uvoženih« strokovnjakov, ni mogoče. Kaj pa v vsaj v primerjavi z Združenimi Arabskimi Emirati razmeroma revni Sloveniji? O tem pa več v naslednjih dneh.

Odsek za reaktorsko tehniko

foto: r4, IJS

ZAPIS #2: In zdaj odgovor …

Takole smo odgovora na vprašanji “Ali so raziskave na področju jedrske fisije sploh še potrebne? Le kaj neki raziskujete?” s sodelavci Odseka za reaktorsko tehniko videli leta 2013:

 

Nekaj vizualno zanimivih rezultatov naših raziskav si lahko ogledate na našem Youtube kanalu.

ZAPIS #3: O dejstvih in užaljenosti, ki jo včasih prinesejo s sabo

Včeraj se nisem oglasil. Razlog je v tem, da sem praktično cel dan preživel na debati o stanju in prihodnosti jedrskih raziskav v Sloveniji.

Na Institutu »Jožef Stefan«, kjer opravimo večino (95% ali več) tovrstnih raziskav iz javnih sredstev, torej tudi z javnimi rezultati, smo pregled stanja, glavna tveganja in nujne korake za naprej pripravili na dveh straneh. Dokument je bolj radovednim dosegljiv tukaj. Še bolj radovednim pa priporočam nekaj predstavitev, ki sem jih pripravil v zadnjih nekaj letih.

Dokument je med veliko udeleženci (verjamete ali pa tudi ne, okoli 40. Z besedo: štirideset!) sprožil odobravanje. A nekateri so se počutili tudi užaljene. Mednje sodijo tudi najvišji predstavniki slovenskega upravnega organa, ki pripravlja pravila igre (sprejmejo jih seveda ministri, vlada ali pa državni zbor, odvisno pač od vrste dokumenta) in nadzira varnost jedrskih naprav v Sloveniji.

Užaljenost zaradi dejstev seveda sodi med pogoste človeške reakcije in jo z nekaj empatije lahko vedno razumemo in morda celo sprejmemo. A ko je zaradi dejstev užaljen nekdo, ki v našem – torej tudi mojem – imenu nadzira varnost česarkoli, moram postati zaskrbljen. Vprašati se namreč moram, kako bi tak človek reagiral na tista dejstva, s katerimi bi ga opozorili na kakšno neposredno nevarnost.

Finančna in kadrovska podhranjenost raziskav je namreč dejstvo. Ni novo. In praviloma zanemarjanje znanosti ne predstavlja neposredne grožnje, ampak grožnjo na dolgi rok. In prav zato si, vsaj potihoma, želim, da je bila užaljenost znak zavedanja problema in razočaranja nad rezultati lastnega dela tistih, ki so bili užaljeni.

Jaz sem medtem na poti v Tsukubo na Japonskem. Več o tem, kaj bom počel tam, pa jutri in pojutrišnjem.

ZAPIS #4: Tekmovalnost, komunikacija in sodelovanje v znanosti

Tsukuba je japonsko mesto znanosti. Japonci namreč verjamejo, da je znanost zelo pomembna za njihovo prihodnost. Verjamejo tudi, da je dobro, če raziskovalci različnih specialnosti med sabo komunicirajo in sodelujejo. To je seveda lažje, če živijo in delajo blizu skupaj. Podobno razmišljajo tudi v Koreji, kjer je mesto znanosti postal Daejeon. Seveda pa znanosti Japonci in Korejci ne zapirajo v geto. Pomembne znanstvene institucije namreč najdete v vseh večjih mestih.

V Tsukubi sem na dvodnevnem srečanju organizatorjev 27. konference International Conference on Nuclear Engineering. ICONE27 je ena izmed največjih znanstvenih konferenc na področju jedrske tehnike in praktično edina, ki jo izmenoma organizirajo znanstvena združenja iz ZDA, Japonske in Kitajske. Tudi konference so namenjene predvsem medsebojni komunikaciji in iskanju priložnosti za sodelovanje.

Sodelovanje, komunikacija in tekmovalnost v raziskavah danes namreč potekajo globalno. Zapiranje v meje držav ali morda celo dolin, ki je dostikrat značilno za poslovni svet, bi v današnjem raziskovalnem svetu pomenilo zavestno uničevanje domače znanosti.

Konferenca ICONE pritegne od 700 do 1000 udeležencev iz vsega sveta in se vsako leto seli med kontinenti. Leta 2016 smo bili v Charlotte (Severna Karolina, ZDA), 2017 v Šanghaju (Kitajska) in 2018 v Londonu (Velika Britanija). Maja 2019 se bomo dobili v Tsukubi na ICONE27. Pričakujemo kakšnih 800 referatov. Med temi bo svoje delo predstavilo tudi 120 izbranih študentov, ki jim bodo organizatorji udeležbo na konferenci ter pot in bivanje v Tsukubi omogočili brezplačno. Izberemo tiste, ki so napisali najboljše prispevke. Organizaciji in izvedbi ICONE 27 sopredsedujemo prof Koji Okamoto (Tokyo University), dr. Zengguang Lei (Chief Engineer, China National Nuclear Corporation) in moja malenkost. Leta 2019 namreč vodim ekipo organizatorjev iz ZDA. Tudi financiranje mojega sodelovanja zato prihaja iz ZDA.

V zadnjih nekaj letih na ICONE močno prevladujejo (tudi do 70%) udeleženci iz Kitajske. Mnogi med njimi so zelo mladi: aktivna udeležba na mednarodni konferenci je namreč postala že skoraj obvezna za kitajske študente magistrske stopnje. Na ta način lahko že zelo zgodaj začnejo tkati zelo pomembne osebne in strokovne povezave, ki se bodo kasneje v življenju izkazale za zelo koristne.

Med udeleženci sestanka je tudi dolgoletni prijatelj Kiminobu. V letih 1993 in 1994 sva šest mesecev delila pisarno v jedrskem raziskovalnem centru Karlsruhe v Nemčiji. Danes vodi del razvoja pri japonskem proizvajalcu jedrskih reaktorjev Mitsubishi Heavy Industries.