Srebrenica

Največji poraženci vojne so družine pogrešanih

Eno izmed ključnih vlog pri iskanju posmrtnih ostankov ubitih v genocidu ima Amor Mašović, član kolegija Inštituta za pogrešane osebe v BIH

Z Amorjem Mašovićem sediva v Sarajevu v 15. nadstropju tipične poslovne zgradbe iz osemdesetih let. Njegova pisarna je polna fasciklov, po stenah so zahvale številnih organizacij in svojcev, ki jim je pomagal najti posmrtne ostanke sorodnikov.

A začneva 20 let po Srebrenici, pri zgodbah o resolucijah in drugih birokratsko-političnih manevrih mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je na zid v Srebrenici s flomastrom napisal ‘UN – United Nothing’. ‘Združeni nič’ torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike Srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri zanikajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij preliva kri.”

Amor Mašović je pred vojno delal kot odvetnik, zdaj se že več kot 20 let ukvarja s pogrešanimi osebami. Tako rekoč ves čas je na terenu, po približnih ocenah v vsej Bosni in Hercegovini še niso našli od 7500 do 8 tisoč pogrešanih ljudi.

“Bojim se, da še nisem doživel najbolj groznega trenutka. Že od leta 1992 se ukvarjam z reševanjem usod pogrešanih ljudi.”

“V nekem trenutku sem pomislil, da je bilo najhuje iz 22-metrske jame potegniti posmrtne ostanke petmesečne dojenčice: strah, ki je vladal med prisotnimi, je bil neopisljiv. Sledilo je – grobo rečeno – veselje, ko smo našli kosti v plastičnih plenicah.”

“Potem sem izvedel, da je v Pionirski ulici v Višegradu zgorela dojenčica, stara le dva dni. Še imena ji starši niso dali, zato se v uradnih dokumentih vodi kot Kurspahić bejbi. Nato smo v Potočarih odkrili grobišče s šestimi okostji. In med njimi je bila deklica, ki je živela le nekaj minut po rojstvu v tovarni akumulatorjev.”

Mašović težke zgodbe seveda odnaša domov, v krute usode mrtvih in bolečino sorodnikov je vključena vsa njegova družina.

“Naše življenje se vrti okoli pogrešanih in grobnic. Moja žena rada pove anekdoto, da je nekoč, ko še ni bilo digitalne fotografije, pregledovala film: najprej so bile slike s sinovega rojstnega dne – torta s svečami, sledilo je nekaj fotografij množičnega grobišča, potem smo šli na izlet. Sin že od svojega devetega leta hodi z mano.”

Pravi, da mu je najteže se pogovarjati s svojci, ki še niso našli svojih sorodnikov. Za to, da je tako globoko v svojem poslanstvu, ima tudi lastne zgodovinske razloge.

“Med drugo svetovno vojno je izginil brat moje babice. Nikoli ga niso našli. Spominjam se, ko smo z družino prihajali na obisk k njej na vas. Vedno je nekam zasanjano zrla skozi okno in gledala po hribu. Moja mama jo je nekoč okarala, kako to, da sploh ne zaklepa vrat. Da jo bodo okradli … Odgovorila je, da izginuli brat Enver nima ključev. Le kako bo prišel domov, ko se vrne?!”

Mašović tako lažje razume včasih tudi nerazumne upe svojcev izginulih.

“Velika tragedija je izgubiti sorodnika v vojni, a je velik privilegij najti njegove ostanke oziroma vedeti, kje so ti. Največji poraženci vojne so družine pogrešanih žrtev.”

Amor Mašović je prepričan, da je odkritje posmrtnih postankov ključno za novo sožitje med narodi. In za spravo.

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja noče imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”

Priporočamo: Podcast, Srebrenica 1995-2015-2035