Evrotip

Indonezija – harmonija v raznolikosti

Evrotip v deželi tisočerih otokov

Indonezija
foto: flickr
foto: flickr

foto: flickr

Med 17.508 in 18.306 otokov ima Indonezija, odvisno katero raziskovalno agencijo vprašate. A to pravzaprav sploh ni pomembno, tisoč otokov gor ali dol … 922 je stalno naseljenih, vsak pa ima svoje kulturne posebnosti.

Zato ni presenetljivo, da je slogan Indonezije “harmonija v raznolikosti”.

Tradicija je, še posebej v moji regiji, da nimamo priimkov. Vsa imena so mi dodelili starši in vsako ima svoj pomen. Vsak starš seveda želi najboljše za svoje otroke in tudi moji starši so imeli to v mislih. Naj razložim pomen mojega imena … Sulestio pomeni lep, čati oziroma tik je drevo, ki ima zelo močan, trden les, Ismojo pa je ime modreca. Moje polno ime tako pomeni lep, pameten, močan moški.

Lep, pameten in močan Sulistio Djati Ismojo je nedavno zaključil delo svetovalca za kulturne zadeve na dunajski ambasadi. Preden je zapustil Evropo mu je Evrotip zadal nič kaj lahko nalogo. Opisati indonezijsko kulturo. V državi, kjer živi več kot 300 različnih etničnih skupin,  vsaka s svojim jezikom in kulturo,  bi težko govorili o enotni kulturi, ne pa tudi o enotnosti oziroma harmoniji …

Že dolgo časa živimo in sledimo motu ‘harmonija v raznolikosti’, to je tisto kar nas vse povezuje v celoto. Naša tradicija, kultura je že od nekdaj, da živimo skupaj z raznolikostjo. Indonezijo sestavlja več kot 300 različnih etničnih skupin, ki imajo raznoliko tradicijo in kulturne običaje, a vseeno lahko živimo skupaj v harmoniji, če drug drugega spoštujemo. In prav spoštovanje je po mojem mnenju ključna vrednota Indonezije. Tudi v času sprememb, v času globalizacije, ohranjamo to spoštovanje in razumevanje različnosti.

Ko se je Indonezija otresla Nizozemske nadvlade v 40. letih preteklega stoletja, so počasi pričeli prihajati novi zavojevalci – turisti, poslovneži in iskalci novega sanjskega življenja. V že tako pestro kulturno okolje so začele prihajati nove, a  Sulistio Djati Ismojo, se ne boji, da bi prevladale.

Mislim, da bomo kljub globalizaciji, zaradi volje po ohranitvi tradicije, uspeli ohraniti našo kulturo. Seveda ne morem zanikati sprememb, predvsem  pri mlajši generaciji. Najbolj je to očitno pri plesu, plešejo predvsem zahodnjaške plese na zahodnjaško glasbo, disko in rap. A kljub temu še vedno ohranjajo svojo tradicijo, tradicionalne plese.

Vsak ples ima svoj pomen, ki se večinoma navezuje na indonezijski vsakdanjik – ples saman, denimo, prikazuje kako častijo boga. Prihaja iz pokrajine Aceh in odraža njihovo življenje, njihovo čaščenje Alaha.

Ples je v tujini znan tudi pod imenom Tisoč rok, saj osem do dvanajst nastopajočih v vrsti kleči na tleh in svoje roke uporablja tako za ples kot za glasbilo, besedila pesmi pa so hvalnice Alahu in molitve. Več kot 85 odstotkov Indonezijcev je muslimanov in vera se odraža tudi v na krožnikih …

Vsaka etnična skupina, vsaka regija, vsaka provinca v Indoneziji ima svojo hrano, ki ima seveda tudi svoj pomen. V naši tradiciji imamo rumen riž, ki ga oblikujemo v goro oziroma piramido, ko ga postrežemo. Ima velik pomen v naši tradiciji, pri naših obredih. Postrežemo ga z določenimi prilogami, ki odsevajo naše bogate naravne danosti. Sam riž, ki se dviga iz krožnika, pa ponazarja tudi naše čaščenje boga.

Indonezijsko kulturo je tako nemogoče strniti v nekajminutno radijsko oddajo. Dežela tisočerih otokov ponuja vsaj toliko različnih kulturnih zanimivosti, ki se prepletajo v čudovito raznoliko harmonijo.