Iskanje
Carine torej. O tem, kaj pomeni vrnitev carin v naš vsakdan, smo slišali kup teoretičnih analiz, manjka pa praktičnih nasvetov. Ker upoštevati moramo, da je kar nekaj generacij rojenih v srečnih časih svobodne trgovine in carin ne poznajo. Zato pa smo tukaj starejše generacije, ki rade volje predamo svoje bogate izkušnje carinsko nedolžnim. Torej; dokler na bolj poslušanih programih našega radia ne uvedejo carinskih nasvetov, jih danes podelimo v naši, običajno prav tako analitično usmerjeni oddaji. Najprej in na začetku … Carine pomenijo vrnitev k dejavnosti, ki nas je kot narod izoblikovala. Mnogi te dni trdijo, da je bila to kultura; resnica pa je, da je bil skupni imenovalec slovenstva, še pred vzvišeno besedo – kontrabant. Ali tihotapljenje ali šverc. Tega je potem vzel pod pero genialni Levstik ter Krpana privzdignil v ultimativnega literarnega junaka in do dneva današnjega simbol boja proti carinam. A gremo lepo po vrsti. Carine pomenijo, da se bodo kmalu nazaj pojavile meje, z njimi pa cariniki. Cariniki so na meji drugi za policisti. Danes rekord v maličenju slovenščine še ima vprašanje blagajničark: "Kartica, gotovina?" … … S carinami pa prihaja na prvo mesto legendarni: "Je kaj za prijavit'?" Ne glede kako bo to vprašanje žalilo vaš občutek za slovenščino, mora biti odgovor vedno odločen in jasen: "Ne!" To je prvo pravilo izogibanja carinam in čudi, da ga tako slovenska vlada kot evropske institucije pogosteje ne omenjajo kot edini možen odgovor na ameriške carine. Se pravi carinski nasvet številka ena je od nekdaj bil in vedno bo: "Je kaj za prijaviti? Ne!" Seveda imate kaj za prijaviti oziroma za cariniti, in to nas vodi do naslednjih poglavij v carinskih vojnah. Danes še lahko greste v tujo državo, tam nekaj kupite in prinesete domov. Po novem tega več ne bo, saj bo blago na meji ocarinjeno, se pravi dražje. Temu se izognemo tako, da blago skrijemo ali prikrijemo. V primeru tekstila poznamo dve temeljni skupini skrivanja: odoblačenje in nadoblačenje. Prvo pomeni, da oblečemo šest novih majic, prek njih pa staro srajco, drugo pa pomeni, da kupimo novo jakno in se z njo povaljamo po cesti. A tekstilni izdelki so za pretentati carino enostavni … Bolj se zaplete recimo s kavo, ki bo omejena le na kilogram na osebo. Štiri kilogrami za štiri osebe v avtomobilu, ostala kava pa pod sedež. Malo je problematično, ker sodobni avtomobili pod sedeži nimajo več luknje, ki so bile njega dni odlično skrivališče za necarinjeno blago. Kaj pa glede prehrambnih izdelkov. Če vam uspe čez mejo prenesti deset neocarinjenih kilogramov riža, lahko plastično vedro, v katerem je pakiran, potem odlično uporabite za poletno zalivanje vrta, konzerva s coca-colo pa se lahko spremeni v skodelico za svinčnike v študentski sobici. Skratka; izogibanje carinam in poskušati ne postati žrtev carinske vojne je sicer naporno in stresa polno opravilo, a s seboj nosi tudi kar nekaj nostalgije; in zrele generacije se ponovnih bitk z brkatimi možmi v zelenem vsaj malo veselimo. Če ne drugega: prehodi mej z neocarinjenimi dobrinami ojeklenijo značaj moža mnogo bolj, kot to uspeva toliko hvaljenemu vpoklicu v vojsko. Je pa zelo zanimivo, da se ob besnečih carinskih odstotkih, s katerimi se bombardirajo države sveta, nihče ne spomni, od kod je ideja o prostem tržišču sploh prišla. V osnovi so se po padcu berlinskega zidu kapitalisti domislili, da se bodo profiti nekajkrat povečali, če bodo posamezne industrije preselili v področja s ceneno delavno silo. Tako so na zahodu, v Evropi, pa tudi pri nas, propadla cela mesta in cele panoge; blago, ki smo ga do včeraj izdelovali sami, smo začeli kupovati iz cenejšega uvoza, kapitalisti pa so si napolnili žepe. Še pomnite tovariši, kako so hudobni antiglobalisti leta 2001 na škodljiv proces globalizacije in nepravičnih trgovinskih sporazumov pogumno opozorili v Genovi, ali dve leti prej v Seattlu – in če ne drugega, lahko po skoraj četrt stoletja danes resignirano ugotovimo, kako zelo so imeli prav. In danes milijonarji iz leta 2001, ki so med tem postali milijarderji ter v procesu ugotovili, da cenejša delovna sila ni več dovolj poceni, uvajajo protekcionizem nazaj; v upanju, da se bo dalo zaslužiti kakšno milijardo tudi doma, ob tem pa vijejo roke v obupu in skrbi za malega človeka. Hočemo povedati naslednje: carinske vojne ali carinski mir so privilegiji lastnikov kapitala. Vsakdanje, male in neposredne carinske bitke pa so pokora slehernika.
Dobre štiri mesece že vztrajajo protestniki na ulicah Tbilisija. Štirje od petih Gruzijcev podpirajo evropsko perspektivo, vlada pa je lani odločila, da proces približevanja Uniji ustavi oziroma prekine. Vodilni stranki Gruzijske sanje, ki državo usmerja na pot zbliževanja z Rusijo, utrujeni protestniki očitajo, da se je po več kot desetletju na oblasti pri vzvodih moči obdržala s krajo volitev. Zahtevajo demokracijo, pravno državo, delujoče šolstvo in zdravstvo, izpustitev političnih zapornikov. V Vročem mikrofonu z aktivisti, zgodovinarji in novinarji tudi o pomenu dogajanja v Gruziji za Evropo.
Novo poglavje. Novi val. Najboljša glasba mladih!
Ime tedna je postala Staša Rojten, predsednica Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v patronažni dejavnosti pri Zbornici – Zvezi. Kot del edine službe zdravstvenega sistema že 50 let skrbijo za zdravje in dobrobit ljudi v njihovem domačem okolju, s predanostjo, strokovnostjo in srčnostjo vseh izvajalcev pa so pogosto tudi edina vez med pacientom in zdravstvenim sistemom.
Spomnimo na 80-letnico revije Ciciban ter 80-letnico Pike Nogavičke, kar bodo pri Mladinski knjigi obeležili tudi z izidom zbirke stripov, pri Cankarjevi založbi pa bosta izšli prvi knjigi druge sezone zbirke Razmerja.
Zakaj pa ne bi dneva začeli drugače kot s stanjem v kolonah avtomobilov? Kolesarjenje v službo dokazano dobro vpliva na počutje in zdravje vsakega posameznika, hkrati pa odgovarja tudi na številne prometne probleme, ki jih poznamo v slovenskih krajih in mestih. Kampanja Polni zagona tudi letos spodbuja zaposlene in delodajalce, da dajo priložnost kolesarjenju, nagovorijo sodelavce in se ob tem še spremljajo rezultate svojih dejavnosti. V Zeleni luči spoznamo ekipo, ki je projekt vzela resno in iz njega naredila zabavno interno tekmovanje, delodajalca z urejenimi pogoji za kolesarjenje v službo in strokovnjake, ki so preučili pristope h kolesarjenju v tujini.
24 epizod
