Iskanje
5 min • 10. 04. 2025
Padci na delniških trgih, ki so sledili napovedi uvedbe tako imenovanih recipročnih ameriških carin, so nagnali veliko strahu v kosti trgovcev s prihodnostjo. Natanko to namreč delniški trgi so: odraz prihodnosti oziroma prihodnjih dobičkov, ki jih ustvarjajo delniške družbe. A kaj je tisto, kar je v le dveh dneh spremenilo pogled na vrednost ameriških delniških družb, ki so v povprečju skupaj izgubile več kot desetino vrednosti? To je bila presenetljiva lahkotnost napovedi dviga carinskih stopenj na uvoz blaga iz glavnih trgovinskih partneric Združenih držav. Uvedba določene stopnje carine je bila sicer pričakovana že pred dnevom tako imenovane osvoboditve, kot ga je ameriški predsednik pompozno imenoval. Nikakor pa ni bil pričakovan lahkoten oziroma hevrističen način določitve carinskih stopenj. Ameriški predsednik je namreč še v marcu naznanil, da bodo Združene države skrbno in strokovno preučile vse razloge, zaradi katerih imajo neuravnoteženo blagovno menjavo, oziroma z drugimi besedami, iz nekaterih držav več uvažajo, kot tja izvažajo. Ta pogled je že sam po sebi skregan z ekonomsko logiko, saj bogate države po navadi več blaga uvažajo. To odraža tako blaginjo prebivalstva kot dejstvo, da se zato proizvodnja v taki državi ne izplača. Tako prav ameriške multinacionalke že vrsto let selijo enostavnejšo proizvodnjo v azijske države, kjer so ustvarjale dobičke s tem, da so blago proizvedle z nizkimi stroški, medtem ko so ohranjale faze z visoko dodano vrednostjo v Združenih državah. Ameriška podjetja so tako še vedno oblikovala in razvijala proizvode doma, proces proizvodnje pa prepustila državam, ki so to naredile z nizkimi stroški in visoko kakovostjo izdelave. Razumljivo je to v času prispevalo k temu, da so Združene države imele vse večji primanjkljaj pri blagu, vendar na drugi strani presežek s svetom pri storitvah. Podjetja iz tujih držav so še vedno veliko investirala v Združene države, kupovala ameriške delnice in obveznice ter tako financirala primanjkljaj v tekoči bilanci. S tem dogovorom je bil po moji oceni zadovoljen ves svet, vendar ni gospodarstvo edino, ki določa pravila igre. Predsednik Trump je že pred izvolitvijo zatrjeval, da je uvedba carin po njegovem mnenju pravičen ukrep, ki bo Združenim državam povrnil svetovni ugled in številna izgubljena delovna mesta v industriji. Taka predvolilna obljuba je naletela na posluh predvsem pri volivcih v zveznih državah, v katerih je bilo v preteklosti ukinjenih veliko delovnih mest v industriji. Ob tem pa je treba poudariti, da ostaja stopnja brezposelnosti v Združenih državah zgodovinsko ena najnižjih in je veliko vprašanje, od kod bi država sploh dobila toliko ljudi, ki bi danes opravljali enostavna dela v industriji. Z uvedbo carin je Trumpov končni cilj prav to: povečati proizvodnjo v Združenih državah, tudi ob dejstvu, da za to ni jasne ekonomike, ne znanja, ne razpoložljive delovne sile. Eden izmed prvih ukrepov aktualnega predsednika je bil tudi pregon nezakonitih migrantov, na katerih temelji poceni delovna sila na podeželju in v ameriških tovarnah. Kakšna je torej sploh povezava med carinami in dobički? Carine pomenijo, da bo uvoznik moral plačati več za uvožen proizvod, izdelan v tujini, in bo sčasoma to razliko v ceni prenesel na potrošnika. Obenem je to spodbuda domači proizvodnji, katere strošek proizvodnje je danes višji. Zaradi razlike v končni uvozni ceni izdelka zaradi uvedbe carin se bo razlika z domačo proizvodnjo znižala, to pa naj bi tudi spodbudilo odpiranje novih obratov v Združenih državah. Na tem mestu pa se sanjarjenje ameriškega predsednika ustavi, ker se industrija ne more preseliti na kratek rok, saj so s tem povezani veliki fiksni stroški.
Prav tako Združene države nimajo zadosti ljudi s kompetencami, da bi delali v ameriški industriji, za plače, ki bi bile nizke, ker odražajo proizvodnjo izdelkov z nizko dodano vrednostjo. Proizvodnja z visoko dodano vrednostjo je namreč v Združenih državah že zdaj močna, če izpostavimo le farmacijo in vojaško industrijo.
Finančni trgi so pretekli petek dodatno upadli tudi zaradi kitajske napovedi o uvedbi proticarin. Zato bodo ameriški proizvodi dražji na Kitajskem in bodo verjetno evropski proizvodi bolj zaželeni v očeh kitajskih kupcev.
Ekonomska politika, ki jo Trump izvaja, je po mnenju nas, večine ekonomistov, destruktivna. Vseeno pa si nekako ne znam predstavljati, da ne bi Trump v prihodnje vseeno pokazal malo več pragmatizma ter ocenil tudi stroškov, ki jih bo s svojo napovedjo povzročil velikim ameriškim multinacionalkam, kot so Tesla, Nike in Apple. Vsekakor je pred nami še zelo razburljivo obdobje, vendar nanj ne smemo gledati čustveno, ker je do določene mere vse skupaj teatralno in namenjeno dialogu Trumpa z ameriškimi volivci. Prav tako lahko ameriške multinacionalke vpliv carin omilijo z nižjimi uvoznimi cenami. Moč finančnih trgov običajno na koncu zmaga, zato verjamem, da bodo današnji vlagatelji čez nekaj let za to tveganje nadpovprečno poplačani.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Padci na delniških trgih, ki so sledili napovedi uvedbe tako imenovanih recipročnih ameriških carin, so nagnali veliko strahu v kosti trgovcev s prihodnostjo. Natanko to namreč delniški trgi so: odraz prihodnosti oziroma prihodnjih dobičkov, ki jih ustvarjajo delniške družbe. A kaj je tisto, kar je v le dveh dneh spremenilo pogled na vrednost ameriških delniških družb, ki so v povprečju skupaj izgubile več kot desetino vrednosti? To je bila presenetljiva lahkotnost napovedi dviga carinskih stopenj na uvoz blaga iz glavnih trgovinskih partneric Združenih držav. Uvedba določene stopnje carine je bila sicer pričakovana že pred dnevom tako imenovane osvoboditve, kot ga je ameriški predsednik pompozno imenoval. Nikakor pa ni bil pričakovan lahkoten oziroma hevrističen način določitve carinskih stopenj. Ameriški predsednik je namreč še v marcu naznanil, da bodo Združene države skrbno in strokovno preučile vse razloge, zaradi katerih imajo neuravnoteženo blagovno menjavo, oziroma z drugimi besedami, iz nekaterih držav več uvažajo, kot tja izvažajo. Ta pogled je že sam po sebi skregan z ekonomsko logiko, saj bogate države po navadi več blaga uvažajo. To odraža tako blaginjo prebivalstva kot dejstvo, da se zato proizvodnja v taki državi ne izplača. Tako prav ameriške multinacionalke že vrsto let selijo enostavnejšo proizvodnjo v azijske države, kjer so ustvarjale dobičke s tem, da so blago proizvedle z nizkimi stroški, medtem ko so ohranjale faze z visoko dodano vrednostjo v Združenih državah. Ameriška podjetja so tako še vedno oblikovala in razvijala proizvode doma, proces proizvodnje pa prepustila državam, ki so to naredile z nizkimi stroški in visoko kakovostjo izdelave. Razumljivo je to v času prispevalo k temu, da so Združene države imele vse večji primanjkljaj pri blagu, vendar na drugi strani presežek s svetom pri storitvah. Podjetja iz tujih držav so še vedno veliko investirala v Združene države, kupovala ameriške delnice in obveznice ter tako financirala primanjkljaj v tekoči bilanci. S tem dogovorom je bil po moji oceni zadovoljen ves svet, vendar ni gospodarstvo edino, ki določa pravila igre. Predsednik Trump je že pred izvolitvijo zatrjeval, da je uvedba carin po njegovem mnenju pravičen ukrep, ki bo Združenim državam povrnil svetovni ugled in številna izgubljena delovna mesta v industriji. Taka predvolilna obljuba je naletela na posluh predvsem pri volivcih v zveznih državah, v katerih je bilo v preteklosti ukinjenih veliko delovnih mest v industriji. Ob tem pa je treba poudariti, da ostaja stopnja brezposelnosti v Združenih državah zgodovinsko ena najnižjih in je veliko vprašanje, od kod bi država sploh dobila toliko ljudi, ki bi danes opravljali enostavna dela v industriji. Z uvedbo carin je Trumpov končni cilj prav to: povečati proizvodnjo v Združenih državah, tudi ob dejstvu, da za to ni jasne ekonomike, ne znanja, ne razpoložljive delovne sile. Eden izmed prvih ukrepov aktualnega predsednika je bil tudi pregon nezakonitih migrantov, na katerih temelji poceni delovna sila na podeželju in v ameriških tovarnah. Kakšna je torej sploh povezava med carinami in dobički? Carine pomenijo, da bo uvoznik moral plačati več za uvožen proizvod, izdelan v tujini, in bo sčasoma to razliko v ceni prenesel na potrošnika. Obenem je to spodbuda domači proizvodnji, katere strošek proizvodnje je danes višji. Zaradi razlike v končni uvozni ceni izdelka zaradi uvedbe carin se bo razlika z domačo proizvodnjo znižala, to pa naj bi tudi spodbudilo odpiranje novih obratov v Združenih državah. Na tem mestu pa se sanjarjenje ameriškega predsednika ustavi, ker se industrija ne more preseliti na kratek rok, saj so s tem povezani veliki fiksni stroški.
Prav tako Združene države nimajo zadosti ljudi s kompetencami, da bi delali v ameriški industriji, za plače, ki bi bile nizke, ker odražajo proizvodnjo izdelkov z nizko dodano vrednostjo. Proizvodnja z visoko dodano vrednostjo je namreč v Združenih državah že zdaj močna, če izpostavimo le farmacijo in vojaško industrijo.
Finančni trgi so pretekli petek dodatno upadli tudi zaradi kitajske napovedi o uvedbi proticarin. Zato bodo ameriški proizvodi dražji na Kitajskem in bodo verjetno evropski proizvodi bolj zaželeni v očeh kitajskih kupcev.
Ekonomska politika, ki jo Trump izvaja, je po mnenju nas, večine ekonomistov, destruktivna. Vseeno pa si nekako ne znam predstavljati, da ne bi Trump v prihodnje vseeno pokazal malo več pragmatizma ter ocenil tudi stroškov, ki jih bo s svojo napovedjo povzročil velikim ameriškim multinacionalkam, kot so Tesla, Nike in Apple. Vsekakor je pred nami še zelo razburljivo obdobje, vendar nanj ne smemo gledati čustveno, ker je do določene mere vse skupaj teatralno in namenjeno dialogu Trumpa z ameriškimi volivci. Prav tako lahko ameriške multinacionalke vpliv carin omilijo z nižjimi uvoznimi cenami. Moč finančnih trgov običajno na koncu zmaga, zato verjamem, da bodo današnji vlagatelji čez nekaj let za to tveganje nadpovprečno poplačani.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.
3 min • 19. 06. 2025
Slovenska gospodinjstva, ki jih je približno 600 tisoč, imajo skupaj za kakšnih 230 milijard evrov premoženja. To za triinpolkrat presega letni bruto domači proizvod, 107 tisoč evrov premoženja na prebivalca. Na prvi pogled je to zelo veliko, vendar je povprečno evropsko gospodinjstvo še premožnejše, saj ima v lasti premoženje, ki obsega petkrat toliko kot evropski bruto domači proizvod.
5 min • 12. 06. 2025
8. maja smo s Trga svetega Petra v Vatikanu lahko slišali znamenite besede: „Habemus Papam!“ (Imamo papeža!) Novi papež je postal Američan Robert Francis Prevost, ki je prevzel ime Leon XIV. A kot nekoga, ki se že vrsto let ukvarja s preučevanjem spolno specifičnega nasilja in s posebno pozornostjo že leta spremljam tudi primere spolnih zlorab v Katoliški cerkvi, me ob izvolitvi novega papeža ne zanima toliko njegova teološka usmeritev, temveč predvsem vprašanje, kakšno politiko bo vodil na področju boja proti spolnemu nasilju in zlorabam znotraj RKC. Ali bodo njegov pontifikat pospremile ne samo besede, ampak tudi bolj konkretna dejanja. Njegovi predhodniki se z njimi žal ne morejo pohvaliti. Ko je leta 2013 papež Frančišek nastopil pontifikat, je obljubil “odločen boj” proti spolnim zlorabam v RKC. Obljubil je, da bo Cerkev “še močneje” ukrepala proti tovrstnim zločinom, in se osebno opravičil za zlorabe, ki so jih zagrešili duhovniki. V te besede je bilo vloženega veliko upanja – zlasti žrtve spolnih zlorab znotraj RKC so prvič verjele, da bodo pod njegovim pontifikatom dosegle težko pričakovano pravico. Če ne v materialnem smislu, pa vsaj v simbolnem – s konkretnimi dejanji, ki bi jasno sankcionirala povzročitelje in dala nedvoumen signal ničelne tolerance. Vendar pa, kot smo lahko spremljali delo papeža Frančiška več kot desetletje in kot opozarjajo raziskovalci tega področja ter preiskovalni novinarji, besedam niso sledile resne spremembe in konkretna dejanja. Leta 2019 je papež Frančišek sicer sklical srečanje o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih oseb znotraj RKC v Vatikanu, a dogodek je ostal predvsem simboličen. Leta 2021 je odprl možnost kazenskega pregona škofov, ki so zlorabe prikrivali – vendar v praksi skoraj ni bilo konkretnih sankcij. Zloglasni primer nekdanjega kardinala Theodora McCarricka je res pripeljal do njegove odstavitve, a šele pod pritiskom javnosti in dolgo potem, ko so bile zlorabe že dobro dokumentirane. Papež je leta 2022 uvedel novo zakonodajo (Vos estis lux mundi), ki naj bi olajšala prijavljanje zlorab, vendar po ocenah žrtev, aktivistov in dobrih poznavalcev sistema RKC sistem še vedno ostaja netransparenten, odgovornost pa razpršena in pogosto nedosegljiva. Nekateri preiskovalni novinarji in poznavalci kanonskega prava opozarjajo, da je papež Frančišek imel tudi eno ključnih vlog pri pometanju pod preprogo enega večjih škandalov spolnih zlorab znotraj RKC – primera zlorab, ki jih je zagrešil jezuit Marko Ivan Rupnik. Obtožbe o njegovih zlorabah niso zgolj špekulacije, kot bi nekateri želeli prikazati, temveč temeljijo na številnih, usklajenih in podrobnih pričevanjih žrtev, pa tudi prič, ki so Rupnika osebno poznale. Te izjave so bile prepoznane kot verodostojne ne le v širši javnosti, temveč tudi znotraj določenih delov klera in drugih predstavnikov Cerkve, ki so jih odkrito podprli in jim verjamejo. Skladno s tem in zaradi teh obtožb, ki so jih ocenili za verodostojne, je Rimsko vodstvo Družbe Jezusove oz jezuitskega reda leta 2023 Marka Rupnika z dekretom izključila iz njihovega reda. Jezuitska skupnost je tudi javno izrazila podporo žrtvam, in vero v iskrenost njihovih pričevanj. Prav tako pa ne gre spregledati, da je že pred javnimi obtožbami pater Ivan Rupnik dobil eno najstrožjih kazni znotraj Cerkve. Vatikan je slovenskega jezuita že leta 2019 začasno ekskomuniciral, torej izobčil iz Cerkve, ker je žensko, s katero je imel spolne odnose, odvezal greha. To dejanje, znano kot absolutio complicis, je strogo prepovedano in prinaša ekskomunikacijo. A ekskomunikacija je bila v nekaj dneh preklicana. Kasneje, ko je ta inforamcija prišla v javnost, so se začela pojavljati ugibanja, zakaj je do tega prišlo in kdo je ekskomunikacijo preklical. Dobro obveščeni viri in poznavalci kanonskega prava so si enotni, da je edina oseba, ki je imela po cerkvenem pravu oblast, da to stori, papež Frančišek osebno. To dejstvo – da je bil Rupnik izobčen in nato hitro rehabilitiran – je ključni element kritik, da je bilo v tem primeru uporabljeno dvojno merilo: uradno stroga ničelna toleranca do spolnih zlorab, v praksi pa sistem zaščite. Dejstvo, da je Rupnik svoja dejanja lahko izvajal več desetletij, tiči prav v tem, da je bil ves čas zaščiten – in še danes ostaja zaščiten – od najvišjih cerkvenih krogov. Nihče ga do danes ni jasno in odločno ustavil. Ta okoliščina osvetljuje širšo dinamiko primera in kaže na sistemsko naravo zatajevanja, ki je zlorabe omogočila in jih dolgo ohranjala v senci. Primer Marka Ivana Rupnika je pri tem le eden izmed bolj odmevnih – a nikakor ne osamljenih. Iz do sedaj znanih podatkov je mogoče zaključiti, da tovrstni škandali niso samo individualni ekscesi, ampak plod globoko zakoreninjene sistemske zlorabe. Storilci za nasilna dejanja uporabljajo zlorabo duhovnosti, Cerkev pa v ozadju vodi notranje boje za moč in utišanje žrtev, z namenom varovanja ugleda institucije. Vprašanje, ki se zato zastavlja ob izvolitvi novega papeža, je, ali bo novi pontifikat prinesel le nove besede ali končno tudi zavezujoče, učinkovite in javno transparentne ukrepe – katerih cilj bo razkrivanje resnice in ne ščitenje ugleda institucije s prekrivanjem vsega, kar bi lahko njen ugled okrnilo. A žal tudi papež Leon XIV. svoj pontifikat začenja z nahrbtnikom očitkov o dvojnih merilih, ko gre za vprašanja spolnih zlorab. A kljub vsemu ostaja vsaj iskrica upanja – da se bo Katoliška cerkev končno zavedla razsežnosti teh zločinov in prevzela odgovornost, tudi z javnim priznanjem svojih napak, brez pometanja pod preprogo in brez neomejenega ščitenja institucije na račun diskreditacije žrtev. Boj proti spolnim zlorabam v Cerkvi ni boj proti veri ali proti Cerkvi sami – je boj za pravico, za dostojanstvo in za resnico, ki mora biti močnejša od vsake ideologije, vsakega prepričanja in vsakega varovanja ugleda.
7 min • 05. 06. 2025
Zgodilo se je pred tremi leti. Prejeli smo paničen klic očividcev, da je s strehe padel mlajši moški. Lokacija – Smuka. Precej oddaljena vas. Petnajst minut nujne vožnje iz Kočevja. Ob prihodu na kraj dogodka je poškodovanec, ki je bil pri zavesti, ležal na hrbtu. Pogledam streho in ocenim, da je višina najmanj osem metrov, to pomeni, da so na telo delovale izjemne sile. Ob poškodovancu sta bila poleg preostalih očividcev tudi oče in brat, ki sta bila prestrašena in zaskrbljena. Večjih zunanjih krvavitev ni bilo opaziti. Nemudoma smo aktivirali helikoptersko ekipo nujne medicinske pomoči. Naredil sem hitro oceno osnovnih vitalnih funkcij. Dihanje je bilo rahlo pospešeno, srčni utrip v mejah normale in dobro tipljiv. Izstopal je le kapilarni povratek, ki je trajal med štiri in pet sekund, to pa je lahko prvi znak šoka. Opravil sem hitri travmatološki pregled in opazil modrico na desni spodnji strani prsnega koša. Ta predel je bil občutljiv in boleč na dotik. Očividci so povedali, da naj bi med padcem prav s tem delom telesa zadel v voziček, ki je bil pokončno postavljen ob hiši. Začeli smo oskrbo. Poleg kisika smo vzpostavili veliki intravenski liniji, to je pogoj, da lahko poškodovancu nadomeščamo izgubljeno tekočino. Prejel je traneksamično kislino, ki je v prvi uri nujna in dokazano zmanjšuje notranjo krvavitev. Sledila sta imobilizacija celotnega telesa in odvoz na predvideno lokacijo za predajo pacienta helikopterski ekipi. Siniša je bil v manj kot uri v reanimacijskem prostoru Univerzitetnega kliničnega centra. Stanje poškodovanca se je takoj po prihodu nenadoma poslabšalo. Prišlo je do nenadnega padca krvnega tlaka, trebuh je narastel. Nemudoma so ga odpeljali v operacijsko dvorano. Siniša je utrpel hudo poškodbo jeter, ki je povezana s 60- do 70-odstotno verjetnostjo smrti, predvsem zaradi hude krvavitve. V takih primerih je treba hitro zagotoviti veliko količino krvi, in sicer v nekaj minutah, da možgani dobijo dovolj kisika. Za njegovo življenje so je bojeval multidisciplinaren tim zdravnikov – anesteziologov, kirurgov, intenzivistov, interventnih radiologov, medicinskih sester in fizioterapevtov, ki so vsak po svoje prispevali svoj delež. Zaradi zahtevnosti oskrbe so nekateri prišli na pomoč tudi v svojem prostem času. Za zdravljenje bolnikov pri operativnih posegih je običajno potrebnih pet do deset enot krvi. Za njegovo reševanje in zdravljenje pa so v 24 urah potrebovali skoraj 200 enot krvi oziroma 100 litrov, za to pa je kri moralo darovati 200 krvodajalcev. To je bil rekord slovenske transfuzijske medicine. Siniša se je po hudih zapletih in dolgotrajnem zdravljenju prebudil. Danes je živ in zdrav. Živi normalno življenje. Po zaslugi celotne verige pomoči, ki je bila v danem trenutku na voljo, predvsem pa zaradi krvodajalcev, ki so s svojim dejanjem ključni člen v verigi preživetja. Četrtega junija zaznamujemo dan slovenskega krvodajalstva. Siniševa zgodba naj nam bo opomnik, da je darovanje krvi najmanj, kar lahko prispevamo za sočloveka. V življenju vsak dan sprejemamo veliko odločitev. Nekatere so nepomembne, druge lahko rešijo življenje. Tistih dvesto krvodajalcev ni vedelo, da bodo ravno njihove kaplje krvi pomenile razliko med tem, ali družina izgubi sina in brata ali pa ga dobi nazaj.
3 min • 29. 05. 2025
Francoski pisec Xavier de Maistre je bil konec osemnajstega stoletja zaradi prepovedanega dvoboja 42 dni v hišnem priporu. Ker takrat še ni bilo Instagrama in Tiktoka, ni mogel ravno viseti na telefonu, zato je napisal knjigo z naslovom Popotovanje po moji sobi – premislek o knjigah, ki so sestavljale njegovo domačo knjižnico, in kosih pohištva: postelji, naslanjaču, pisalni mizi in tako naprej. Za neko drugo pisalno mizo, v čisto drugem stoletju, smo tudi mi, udeleženci pisateljske delavnice, ki so jo nedavno priredili v prostorih LUDe knjigarne na Trubarjevi, po navdihu prej omenjene knjige pisali o popotovanju po interierju knjigarne; predmeti, knjige, lončnice, pokvarjen radio in gramofonska plošča naj bi bili vizualni utrinki naše postojanke. Ampak skoraj vsak kotiček te knjigarne poznam kot svoj žep, sem pomislila kot nekdanja prodajalka v točno tej knjigarni; le kaj naj novega opazim? In potem, kot da bi kdo pritisnil na gumb, so me preplavili občutki.
5 min • 22. 05. 2025
