Iskanje
Slovenska gospodinjstva, ki jih je približno 600 tisoč, imajo skupaj za kakšnih 230 milijard evrov premoženja. To za triinpolkrat presega letni bruto domači proizvod, 107 tisoč evrov premoženja na prebivalca. Na prvi pogled je to zelo veliko, vendar je povprečno evropsko gospodinjstvo še premožnejše, saj ima v lasti premoženje, ki obsega petkrat toliko kot evropski bruto domači proizvod.
Razlog je to, da je glavnina evropskega premoženja v državah, v katerih imajo tržni oziroma kapitalistični sistem uveljavljen dlje kot v Sloveniji. Poleg tega so evropska gospodinjstva bolj zadolžena, to pomeni, da ima povprečno gospodinjstvo tako več premoženja kot tudi dolga, s katerim je financiralo nakupe. Približno dve tretjini premoženja povprečnega posameznika v Sloveniji sestavlja vrednost nepremičnin, ki jih ima v lasti. To pomeni 66 tisoč EUR na prebivalca, skupaj pa za 143 milijard evrov. Pri tem so upoštevane nepremičnine tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Na Hrvaškem imajo namreč slovenska gospodinjstva v lasti približno 110 tisoč enot, katerih skupno vrednost lahko določimo na približno 16 milijard evrov. Druga najpomembnejša naložba gospodinjstev je finančno premoženje. Njegova skupna vrednost je lani znašala 85 milijard evrov, to pomeni kakšnih 40 tisoč evrov na posameznika. Ta znesek se povečuje hitreje kot vrednost nepremičnin, ker so donosi od finančnega premoženja dolgoročno višji od rasti cen stanovanjskih nepremičnin, hkrati pa se povečujejo vplačana sredstva oziroma prihranki. V desetih letih se je finančno premoženje Slovencev povečalo s 43 na 85 milijard evrov, torej se je podvojilo. Tretja najpogostejša oblika premoženja Slovencev so naložbe v plemenite kovine, najpogosteje v zlato, delno pa tudi v srebro, platino in druge plemenite kovine. Na podlagi uradnih podatkov o uvozu in izvozu zlata ocenjujem, da imajo slovenska gospodinjstva v lasti vsaj za štiri milijarde evrov plemenitih kovin, to je 1.900 evrov na posameznika.
Če se osredotočimo le na finančno premoženje Slovencev, vidimo, da je glede na bruto domači proizvod skoraj še enkrat nižje kot v EU-27. Tudi njegova sestava je precej drugačna od povprečne evropske. Največji del premoženja slovenskih gospodinjstev – 29 odstotkov – je neposredno v obliki lastniških deležev podjetij; to je posledica načina privatizacije, pa tudi velikega pomena manjših podjetij in odsotnosti res velikih institucionalnih vlagateljev, kot so pokojninski skladi. Ti v Sloveniji upravljajo manjši obseg sredstev. Večino tega premoženja ima tako v lasti manjši delež gospodinjstev. Ta delež je sicer precej podoben tudi v povprečnem evropskem gospodinjstvu. Drugi najpomembnejši delež v kolaču finančnega premoženja obsegajo depoziti na vpogled, torej denarna sredstva pri bankah, ki jih lahko gospodinjstva takoj dvignejo za kakšen poseben namen – porabo ali naložbo. Njihov delež je 27-odstoten, skoraj še enkrat višji od povprečja v Evropski uniji. To kaže tako na veliko previdnost oziroma preudarnost slovenskih gospodinjstev kot na skrb pred prihodnostjo.
Delež drugih bančnih vlog, ki so pretežno vezane, je pri slovenskih gospodinjstvih 9-odstoten, za četrtino nižji kot v Evropski uniji. Presenetljiv je tudi 9-odstotni delež finančnega premoženja v obliki gotovine; to je trikrat višji delež kot v Evropski uniji. Slovenska gospodinjstva torej bolj kot preostala evropska hranijo del finančnega premoženja v bankovcih. To je verjetno posledica konservativne narave nekoliko starejših gospodinjstev, pa tudi sive ekonomije. Pomembna razlika strukture premoženja povprečnega slovenskega gospodinjstva od strukture evropskega izvira iz precej nižjega deleža zavarovanj in pokojninskih shem ter enot investicijskih skladov. Slovenska gospodinjstva imajo le desetino svojega finančnega premoženja v obliki naložbenih zavarovanj in pokojninskih shem, medtem ko je ta delež v Evropi skoraj dvakrat večji. Pri enotah investicijskih skladov, h katerim pretežno sodijo vzajemni skladi, pa je ta delež v Sloveniji 6-odstoten, pol manjši kot v Evropi.
Zelo zanimiv podatek je tudi, da je stopnja varčevanja slovenskih gospodinjstev osma najvišja v Evropski uniji in povprečen posameznik z dohodki privarčuje pribl. šestino svojega dohodka. Na drugi strani pa so slovenska gospodinjstva peta najmanj zadolžena v Evropi; pri tem povprečni finančni dolg slovenskih gospodinjstev obsega 40 odstotkov povprečnega letnega dohodka. Pri evropskih je ta delež 80-odstoten.
Če potegnemo črto pod temi podatki, lahko sklepamo, da smo zelo varčen narod, vendar svoje premoženje še vedno plemenitimo tako, kot da se pripravljamo na gospodarsko recesijo ali skoraj vojne razmere.
Menim, da je to posledica izkušenj starejših generacij, ki so, ne nazadnje, najmočnejši segment lastnikov premoženja. Z menjavo generacij pričakujem povečevanje finančnega premoženja gospodinjstev, pa tudi dolga, na drugi strani pa vse večji pomen vlaganja v vzajemne sklade, naložbena zavarovanja, pokojninske sheme in neposredno na kapitalski trg. Pobudo za to je dal tudi nedavno sprejeti zakon o individualnih naložbenih računih.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Slovenska gospodinjstva, ki jih je približno 600 tisoč, imajo skupaj za kakšnih 230 milijard evrov premoženja. To za triinpolkrat presega letni bruto domači proizvod, 107 tisoč evrov premoženja na prebivalca. Na prvi pogled je to zelo veliko, vendar je povprečno evropsko gospodinjstvo še premožnejše, saj ima v lasti premoženje, ki obsega petkrat toliko kot evropski bruto domači proizvod.
Razlog je to, da je glavnina evropskega premoženja v državah, v katerih imajo tržni oziroma kapitalistični sistem uveljavljen dlje kot v Sloveniji. Poleg tega so evropska gospodinjstva bolj zadolžena, to pomeni, da ima povprečno gospodinjstvo tako več premoženja kot tudi dolga, s katerim je financiralo nakupe. Približno dve tretjini premoženja povprečnega posameznika v Sloveniji sestavlja vrednost nepremičnin, ki jih ima v lasti. To pomeni 66 tisoč EUR na prebivalca, skupaj pa za 143 milijard evrov. Pri tem so upoštevane nepremičnine tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Na Hrvaškem imajo namreč slovenska gospodinjstva v lasti približno 110 tisoč enot, katerih skupno vrednost lahko določimo na približno 16 milijard evrov. Druga najpomembnejša naložba gospodinjstev je finančno premoženje. Njegova skupna vrednost je lani znašala 85 milijard evrov, to pomeni kakšnih 40 tisoč evrov na posameznika. Ta znesek se povečuje hitreje kot vrednost nepremičnin, ker so donosi od finančnega premoženja dolgoročno višji od rasti cen stanovanjskih nepremičnin, hkrati pa se povečujejo vplačana sredstva oziroma prihranki. V desetih letih se je finančno premoženje Slovencev povečalo s 43 na 85 milijard evrov, torej se je podvojilo. Tretja najpogostejša oblika premoženja Slovencev so naložbe v plemenite kovine, najpogosteje v zlato, delno pa tudi v srebro, platino in druge plemenite kovine. Na podlagi uradnih podatkov o uvozu in izvozu zlata ocenjujem, da imajo slovenska gospodinjstva v lasti vsaj za štiri milijarde evrov plemenitih kovin, to je 1.900 evrov na posameznika.
Če se osredotočimo le na finančno premoženje Slovencev, vidimo, da je glede na bruto domači proizvod skoraj še enkrat nižje kot v EU-27. Tudi njegova sestava je precej drugačna od povprečne evropske. Največji del premoženja slovenskih gospodinjstev – 29 odstotkov – je neposredno v obliki lastniških deležev podjetij; to je posledica načina privatizacije, pa tudi velikega pomena manjših podjetij in odsotnosti res velikih institucionalnih vlagateljev, kot so pokojninski skladi. Ti v Sloveniji upravljajo manjši obseg sredstev. Večino tega premoženja ima tako v lasti manjši delež gospodinjstev. Ta delež je sicer precej podoben tudi v povprečnem evropskem gospodinjstvu. Drugi najpomembnejši delež v kolaču finančnega premoženja obsegajo depoziti na vpogled, torej denarna sredstva pri bankah, ki jih lahko gospodinjstva takoj dvignejo za kakšen poseben namen – porabo ali naložbo. Njihov delež je 27-odstoten, skoraj še enkrat višji od povprečja v Evropski uniji. To kaže tako na veliko previdnost oziroma preudarnost slovenskih gospodinjstev kot na skrb pred prihodnostjo.
Delež drugih bančnih vlog, ki so pretežno vezane, je pri slovenskih gospodinjstvih 9-odstoten, za četrtino nižji kot v Evropski uniji. Presenetljiv je tudi 9-odstotni delež finančnega premoženja v obliki gotovine; to je trikrat višji delež kot v Evropski uniji. Slovenska gospodinjstva torej bolj kot preostala evropska hranijo del finančnega premoženja v bankovcih. To je verjetno posledica konservativne narave nekoliko starejših gospodinjstev, pa tudi sive ekonomije. Pomembna razlika strukture premoženja povprečnega slovenskega gospodinjstva od strukture evropskega izvira iz precej nižjega deleža zavarovanj in pokojninskih shem ter enot investicijskih skladov. Slovenska gospodinjstva imajo le desetino svojega finančnega premoženja v obliki naložbenih zavarovanj in pokojninskih shem, medtem ko je ta delež v Evropi skoraj dvakrat večji. Pri enotah investicijskih skladov, h katerim pretežno sodijo vzajemni skladi, pa je ta delež v Sloveniji 6-odstoten, pol manjši kot v Evropi.
Zelo zanimiv podatek je tudi, da je stopnja varčevanja slovenskih gospodinjstev osma najvišja v Evropski uniji in povprečen posameznik z dohodki privarčuje pribl. šestino svojega dohodka. Na drugi strani pa so slovenska gospodinjstva peta najmanj zadolžena v Evropi; pri tem povprečni finančni dolg slovenskih gospodinjstev obsega 40 odstotkov povprečnega letnega dohodka. Pri evropskih je ta delež 80-odstoten.
Če potegnemo črto pod temi podatki, lahko sklepamo, da smo zelo varčen narod, vendar svoje premoženje še vedno plemenitimo tako, kot da se pripravljamo na gospodarsko recesijo ali skoraj vojne razmere.
Menim, da je to posledica izkušenj starejših generacij, ki so, ne nazadnje, najmočnejši segment lastnikov premoženja. Z menjavo generacij pričakujem povečevanje finančnega premoženja gospodinjstev, pa tudi dolga, na drugi strani pa vse večji pomen vlaganja v vzajemne sklade, naložbena zavarovanja, pokojninske sheme in neposredno na kapitalski trg. Pobudo za to je dal tudi nedavno sprejeti zakon o individualnih naložbenih računih.
Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Poletje in hrepenenje. Ti dve besedi sta v moji zavesti povezani kot obeska na isti ogrlici. Samo poleti se počutim, kot da je lahko življenje za kak dan res popolno, pa ne glede na to, kaj se dogaja. Mestni pločniki v polmraku dišijo drugače, bolj resnično. Nebo nad Slovensko se zvečer obarva v ravno pravšnji odtenek grozdno vijolične. Poleg tega pa sem poletje od nekdaj povezovala s hrepenenjem po nečem popolnem: po popolnem fantu, v katerega se bom zaljubila, popolnem popoldnevu plavanja v popolnem zalivu, ki se ga bom spominjala za vedno, popolnem potovanju v neznano. S tem hrepenenjem povezujem tudi knjige. Oziroma zgodbe.
3 min • 19. 06. 2025
8. maja smo s Trga svetega Petra v Vatikanu lahko slišali znamenite besede: „Habemus Papam!“ (Imamo papeža!) Novi papež je postal Američan Robert Francis Prevost, ki je prevzel ime Leon XIV. A kot nekoga, ki se že vrsto let ukvarja s preučevanjem spolno specifičnega nasilja in s posebno pozornostjo že leta spremljam tudi primere spolnih zlorab v Katoliški cerkvi, me ob izvolitvi novega papeža ne zanima toliko njegova teološka usmeritev, temveč predvsem vprašanje, kakšno politiko bo vodil na področju boja proti spolnemu nasilju in zlorabam znotraj RKC. Ali bodo njegov pontifikat pospremile ne samo besede, ampak tudi bolj konkretna dejanja. Njegovi predhodniki se z njimi žal ne morejo pohvaliti. Ko je leta 2013 papež Frančišek nastopil pontifikat, je obljubil “odločen boj” proti spolnim zlorabam v RKC. Obljubil je, da bo Cerkev “še močneje” ukrepala proti tovrstnim zločinom, in se osebno opravičil za zlorabe, ki so jih zagrešili duhovniki. V te besede je bilo vloženega veliko upanja – zlasti žrtve spolnih zlorab znotraj RKC so prvič verjele, da bodo pod njegovim pontifikatom dosegle težko pričakovano pravico. Če ne v materialnem smislu, pa vsaj v simbolnem – s konkretnimi dejanji, ki bi jasno sankcionirala povzročitelje in dala nedvoumen signal ničelne tolerance. Vendar pa, kot smo lahko spremljali delo papeža Frančiška več kot desetletje in kot opozarjajo raziskovalci tega področja ter preiskovalni novinarji, besedam niso sledile resne spremembe in konkretna dejanja. Leta 2019 je papež Frančišek sicer sklical srečanje o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih oseb znotraj RKC v Vatikanu, a dogodek je ostal predvsem simboličen. Leta 2021 je odprl možnost kazenskega pregona škofov, ki so zlorabe prikrivali – vendar v praksi skoraj ni bilo konkretnih sankcij. Zloglasni primer nekdanjega kardinala Theodora McCarricka je res pripeljal do njegove odstavitve, a šele pod pritiskom javnosti in dolgo potem, ko so bile zlorabe že dobro dokumentirane. Papež je leta 2022 uvedel novo zakonodajo (Vos estis lux mundi), ki naj bi olajšala prijavljanje zlorab, vendar po ocenah žrtev, aktivistov in dobrih poznavalcev sistema RKC sistem še vedno ostaja netransparenten, odgovornost pa razpršena in pogosto nedosegljiva. Nekateri preiskovalni novinarji in poznavalci kanonskega prava opozarjajo, da je papež Frančišek imel tudi eno ključnih vlog pri pometanju pod preprogo enega večjih škandalov spolnih zlorab znotraj RKC – primera zlorab, ki jih je zagrešil jezuit Marko Ivan Rupnik. Obtožbe o njegovih zlorabah niso zgolj špekulacije, kot bi nekateri želeli prikazati, temveč temeljijo na številnih, usklajenih in podrobnih pričevanjih žrtev, pa tudi prič, ki so Rupnika osebno poznale. Te izjave so bile prepoznane kot verodostojne ne le v širši javnosti, temveč tudi znotraj določenih delov klera in drugih predstavnikov Cerkve, ki so jih odkrito podprli in jim verjamejo. Skladno s tem in zaradi teh obtožb, ki so jih ocenili za verodostojne, je Rimsko vodstvo Družbe Jezusove oz jezuitskega reda leta 2023 Marka Rupnika z dekretom izključila iz njihovega reda. Jezuitska skupnost je tudi javno izrazila podporo žrtvam, in vero v iskrenost njihovih pričevanj. Prav tako pa ne gre spregledati, da je že pred javnimi obtožbami pater Ivan Rupnik dobil eno najstrožjih kazni znotraj Cerkve. Vatikan je slovenskega jezuita že leta 2019 začasno ekskomuniciral, torej izobčil iz Cerkve, ker je žensko, s katero je imel spolne odnose, odvezal greha. To dejanje, znano kot absolutio complicis, je strogo prepovedano in prinaša ekskomunikacijo. A ekskomunikacija je bila v nekaj dneh preklicana. Kasneje, ko je ta inforamcija prišla v javnost, so se začela pojavljati ugibanja, zakaj je do tega prišlo in kdo je ekskomunikacijo preklical. Dobro obveščeni viri in poznavalci kanonskega prava so si enotni, da je edina oseba, ki je imela po cerkvenem pravu oblast, da to stori, papež Frančišek osebno. To dejstvo – da je bil Rupnik izobčen in nato hitro rehabilitiran – je ključni element kritik, da je bilo v tem primeru uporabljeno dvojno merilo: uradno stroga ničelna toleranca do spolnih zlorab, v praksi pa sistem zaščite. Dejstvo, da je Rupnik svoja dejanja lahko izvajal več desetletij, tiči prav v tem, da je bil ves čas zaščiten – in še danes ostaja zaščiten – od najvišjih cerkvenih krogov. Nihče ga do danes ni jasno in odločno ustavil. Ta okoliščina osvetljuje širšo dinamiko primera in kaže na sistemsko naravo zatajevanja, ki je zlorabe omogočila in jih dolgo ohranjala v senci. Primer Marka Ivana Rupnika je pri tem le eden izmed bolj odmevnih – a nikakor ne osamljenih. Iz do sedaj znanih podatkov je mogoče zaključiti, da tovrstni škandali niso samo individualni ekscesi, ampak plod globoko zakoreninjene sistemske zlorabe. Storilci za nasilna dejanja uporabljajo zlorabo duhovnosti, Cerkev pa v ozadju vodi notranje boje za moč in utišanje žrtev, z namenom varovanja ugleda institucije. Vprašanje, ki se zato zastavlja ob izvolitvi novega papeža, je, ali bo novi pontifikat prinesel le nove besede ali končno tudi zavezujoče, učinkovite in javno transparentne ukrepe – katerih cilj bo razkrivanje resnice in ne ščitenje ugleda institucije s prekrivanjem vsega, kar bi lahko njen ugled okrnilo. A žal tudi papež Leon XIV. svoj pontifikat začenja z nahrbtnikom očitkov o dvojnih merilih, ko gre za vprašanja spolnih zlorab. A kljub vsemu ostaja vsaj iskrica upanja – da se bo Katoliška cerkev končno zavedla razsežnosti teh zločinov in prevzela odgovornost, tudi z javnim priznanjem svojih napak, brez pometanja pod preprogo in brez neomejenega ščitenja institucije na račun diskreditacije žrtev. Boj proti spolnim zlorabam v Cerkvi ni boj proti veri ali proti Cerkvi sami – je boj za pravico, za dostojanstvo in za resnico, ki mora biti močnejša od vsake ideologije, vsakega prepričanja in vsakega varovanja ugleda.
7 min • 05. 06. 2025
Zgodilo se je pred tremi leti. Prejeli smo paničen klic očividcev, da je s strehe padel mlajši moški. Lokacija – Smuka. Precej oddaljena vas. Petnajst minut nujne vožnje iz Kočevja. Ob prihodu na kraj dogodka je poškodovanec, ki je bil pri zavesti, ležal na hrbtu. Pogledam streho in ocenim, da je višina najmanj osem metrov, to pomeni, da so na telo delovale izjemne sile. Ob poškodovancu sta bila poleg preostalih očividcev tudi oče in brat, ki sta bila prestrašena in zaskrbljena. Večjih zunanjih krvavitev ni bilo opaziti. Nemudoma smo aktivirali helikoptersko ekipo nujne medicinske pomoči. Naredil sem hitro oceno osnovnih vitalnih funkcij. Dihanje je bilo rahlo pospešeno, srčni utrip v mejah normale in dobro tipljiv. Izstopal je le kapilarni povratek, ki je trajal med štiri in pet sekund, to pa je lahko prvi znak šoka. Opravil sem hitri travmatološki pregled in opazil modrico na desni spodnji strani prsnega koša. Ta predel je bil občutljiv in boleč na dotik. Očividci so povedali, da naj bi med padcem prav s tem delom telesa zadel v voziček, ki je bil pokončno postavljen ob hiši. Začeli smo oskrbo. Poleg kisika smo vzpostavili veliki intravenski liniji, to je pogoj, da lahko poškodovancu nadomeščamo izgubljeno tekočino. Prejel je traneksamično kislino, ki je v prvi uri nujna in dokazano zmanjšuje notranjo krvavitev. Sledila sta imobilizacija celotnega telesa in odvoz na predvideno lokacijo za predajo pacienta helikopterski ekipi. Siniša je bil v manj kot uri v reanimacijskem prostoru Univerzitetnega kliničnega centra. Stanje poškodovanca se je takoj po prihodu nenadoma poslabšalo. Prišlo je do nenadnega padca krvnega tlaka, trebuh je narastel. Nemudoma so ga odpeljali v operacijsko dvorano. Siniša je utrpel hudo poškodbo jeter, ki je povezana s 60- do 70-odstotno verjetnostjo smrti, predvsem zaradi hude krvavitve. V takih primerih je treba hitro zagotoviti veliko količino krvi, in sicer v nekaj minutah, da možgani dobijo dovolj kisika. Za njegovo življenje so je bojeval multidisciplinaren tim zdravnikov – anesteziologov, kirurgov, intenzivistov, interventnih radiologov, medicinskih sester in fizioterapevtov, ki so vsak po svoje prispevali svoj delež. Zaradi zahtevnosti oskrbe so nekateri prišli na pomoč tudi v svojem prostem času. Za zdravljenje bolnikov pri operativnih posegih je običajno potrebnih pet do deset enot krvi. Za njegovo reševanje in zdravljenje pa so v 24 urah potrebovali skoraj 200 enot krvi oziroma 100 litrov, za to pa je kri moralo darovati 200 krvodajalcev. To je bil rekord slovenske transfuzijske medicine. Siniša se je po hudih zapletih in dolgotrajnem zdravljenju prebudil. Danes je živ in zdrav. Živi normalno življenje. Po zaslugi celotne verige pomoči, ki je bila v danem trenutku na voljo, predvsem pa zaradi krvodajalcev, ki so s svojim dejanjem ključni člen v verigi preživetja. Četrtega junija zaznamujemo dan slovenskega krvodajalstva. Siniševa zgodba naj nam bo opomnik, da je darovanje krvi najmanj, kar lahko prispevamo za sočloveka. V življenju vsak dan sprejemamo veliko odločitev. Nekatere so nepomembne, druge lahko rešijo življenje. Tistih dvesto krvodajalcev ni vedelo, da bodo ravno njihove kaplje krvi pomenile razliko med tem, ali družina izgubi sina in brata ali pa ga dobi nazaj.
3 min • 29. 05. 2025
Francoski pisec Xavier de Maistre je bil konec osemnajstega stoletja zaradi prepovedanega dvoboja 42 dni v hišnem priporu. Ker takrat še ni bilo Instagrama in Tiktoka, ni mogel ravno viseti na telefonu, zato je napisal knjigo z naslovom Popotovanje po moji sobi – premislek o knjigah, ki so sestavljale njegovo domačo knjižnico, in kosih pohištva: postelji, naslanjaču, pisalni mizi in tako naprej. Za neko drugo pisalno mizo, v čisto drugem stoletju, smo tudi mi, udeleženci pisateljske delavnice, ki so jo nedavno priredili v prostorih LUDe knjigarne na Trubarjevi, po navdihu prej omenjene knjige pisali o popotovanju po interierju knjigarne; predmeti, knjige, lončnice, pokvarjen radio in gramofonska plošča naj bi bili vizualni utrinki naše postojanke. Ampak skoraj vsak kotiček te knjigarne poznam kot svoj žep, sem pomislila kot nekdanja prodajalka v točno tej knjigarni; le kaj naj novega opazim? In potem, kot da bi kdo pritisnil na gumb, so me preplavili občutki.
5 min • 22. 05. 2025
Trgovinske vojne Združenih držav s svetom še ni konec, vendar je sedanja bilanca vpliva na realno gospodarstvo in na finančne trge precej drugačna, kot smo menili pred mesecem dni.
5 min • 15. 05. 2025
