Za dodatnih petnajst šol debelih otrok in cele generacije gibalno manj sposobnih

Opis epizode

Na Valu 202 smo med redkimi mediji, ki že od prvega vala epidemije nenehno opozarjajo na hude posledice ukrepov ob epidemiji na psihično in fizično zdravje otrok. Kar so bila prej samo opozorila redkih posameznikov, zdaj vse bolj potrjujejo ugotovitve prej zadržanih ali povsem molčečih strokovnjakov in podatki. Med redkimi, ki so odločno zastavili glas za dobrobit mladih, so bili jeseni 2020 strokovnjaki na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer že desetletja v okviru programa Slofit vodijo t. i. športno-vzgojni karton, ki natančno meri in kaže, kako se v desetletjih spreminjajo gibalne sposobnosti generacij pa tudi teža naših otrok in mladostnikov. Že prvi rezultati pred slabima dvema letoma so kazali na katastrofo, a so se pristojni najbolj obregnili ob zanesljivost metodologije, nato pa je šolski sistem še mesece vse prej kot spodbujal vadbo in gibanje. Porazni rezultati so bili neizbežni, nedvomno bodo dolgoročno škodljivi, pri nekaterih mladih tudi trajno nepopravljivih. Kje smo zdaj in kaj je sploh še mogoče narediti?

Ukrepov za popravo škode ni bilo, molčala sta tako ministrstvo kot večina strokovne javnosti, močno so zmanjšana tudi sredstva. Otroci so žrtev ukrepov, a nimajo zagovornika in očitno jih razumemo le še kot strošek

"Pridelali smo za kakšnih 15 povprečnih šol otrok, ki imajo na novo razvito debelost, kar 37 odstotkov več otrok ima porast teže glede na število debelih leta 2019. Zveni grozljivo, a otroci so se v času korone ustavili oz. smo jih ustavili. Postali so žrtev ukrepov in v imenu gospodarstva in vsega preostalega postavili na stran," je jasen vodja programa Slofit, izr. prof. dr. Gregor Starc.

"Gibalna učinkovitost otrok je v letu 2020 padla za 17 odstotkov. Če vam povem, da nam je pred tem v desetih letih uspelo izboljšati gibalno sposobnost za deset odstotkov, potem veste, kako velika stvar se je zgodila. V enem letu smo padli za več, kot smo napredovali v desetletju. Če ne bomo ukrepali, vsi ti otroci nimajo več časa, da bi se stvar popravila. In do zdaj nismo naredili ničesar!"

V poklicnih šolah je stanje zagotovo še bolj katastrofalno, a podatkov ne dobivamo

Medtem ko podatki o osnovnošolcih v sistem nemoteno pritekajo že polna štiri desetletja, za srednje šole, predvsem zaradi odločitev nekaterih ravnateljev, nimamo celovitih podatkov. A predvsem v poklicnih šolah, sploh v dveletnih in triletnih programih, je stanje zagotovo neprimerljivo slabše kot v gimnazijah: "Razslojili smo se, poteka negativna selekcija in glede na to, da je bilo stanje v poklicnih programih že pred korono na katastrofalno nizki ravni, glede na to, da so bili fantje na ravni, ki ni dosegala gimnazijk, je tudi zdaj položaj zelo verjetno katastrofalen. Ti otroci, ki bodo morali opravljati fizična dela, bodo strašansko neučinkoviti, verjetno bo veliko bolniških odsotnosti in njihova delovna učinkovitost bo na zares nizki ravni, dodana vrednost njihovega dela pa nikakršna."

Slabši šolski uspeh zaradi pridobljene počasnosti?

A tudi za otroke, ki ne bodo delali pretežno fizično, je gibanje pomembno za kognitiven razvoj in za učinkovitejše učenje: "Gibanje je osnova kognitivnega razvoja, mišice same proizvajajo snovi, ki povzročajo rast možganov, ožiljenje, razvoj nevronov in če upadejo gibalne sposobnosti, je to velik znak, da je kognitivni razvoj na udaru. Vidimo, da so počasnejši, vidimo, da počasneje berejo, pišejo, razumejo. Zato predvidevam, da bodo že letos učni uspehi na precej nižji ravni kot lani tudi zato, ker učencem ne bo uspelo rešiti testov do konca. Pozivam učitelje, naj pogledajo, ali so ocene slabše zato, ker otroci ne znajo, ali zato, ker jim zmanjka časa. Predvidevam, da predvsem slednje."

Veliko otrok se ni vrnilo na treninge

Ne le, da so se zaradi omejitev in šolanja na domu gibali manj v šolah, tudi rekreacija in treningi v klubih in društvih niso na predkoronski ravni: "Veliko otrok se ni vrnilo na treninge. Že prej ni treniralo veliko otrok staršev, ki tega niso zmogli plačati. Veliko otrok se ni vrnilo, ker so našli nov način življenja, ki je sedeč, kar je veliko bolj udobno. Nimamo sicer podatkov, a imamo precej slabe obete, tudi zaradi 'socialnih škarij', ko so se starši zaradi epidemije znašli v finančni in socialni stiski in so morali odpovedati treninge."

Na pobudo iz leta 2020, ko so na Slofitu pozvali tudi k subvencioniranju športnih dejavnosti po zgledu subvencioniranja prehrane otrok, ni bilo odziva: "Nobenega odziva nismo dobili, ministrstvo (MIZŠ) je molčalo, sprejet ni bil niti en ukrep, ki bi vsaj problematiziral kar koli od tega, tudi na Odboru za izobraževanje v državnem zboru so gladko zavrnili kakršne koli ukrepe na tem področju, tako da imamo zelo slab občutek in se nam zdi, da smo otroke izdali."

Manj denarja in oglušujoč strokovni molk

Nespodbuden je tudi podatek, da je tudi za Letni program športa iz leta v leto namenjenega manj denarja: leta 2020 ga je bilo 1,3 milijona, letos le še nekaj manj kot 0,5 milijona evrov: "Ta rek, da so otroci naše največje bogastvo, ne velja več. Mi vanje nismo pripravljeni vlagati, postali so nam strošek. Najbolj hudo je, da je to postalo samoumevno. Otroci nimajo nikogar, niti enega zagovornika na državni ravni, ne morejo stavkati, nimajo protestov. In ker so tiho in nimajo glasu, se nihče ne briga zanje, starši pa tudi očitno samo čakamo nekega novega mesijo, da bo potegnil vlak naprej."

Vse to se je lahko zgodilo tudi zaradi strokovnega molka strokovnjakov in znanstvenikov. Sodelavci Slofita oz. ljubljanske Fakultete za šport so bili med redkimi, ki so že po prvem valu na ta problem opozorili ostro, odločno in brez sprenevedanja: "Bili smo prvi, ki smo začeli opozarjati na to, in bilo nam je precej neprijetno, ko se ostale stroke niso nič odzvale. Ko so nekateri govorili celo nasprotno. Ne vem, kaj je bil vzrok, ali so se ljudje bali spregovoriti ali je šlo za to, da nimajo podatkov, kot jih imamo mi, in so bili raje tiho. Nekateri so bili tiho zaradi političnih ali drugih razlogov, nekatere je bilo strah, saj so čutili pritiske. Tudi mi smo jih čutili."

Edina rešitev je čim prej (vsaj) uro športa na dan

"Takoj bi bilo treba znova oživiti program Zdrav življenjski slog, zagotoviti sredstva za vadbene skupine v šolah, ki bodo zagotavljale uro športa na dan. To je prva stopnica do tega, da se zagotovi sistemsko ura športa na dan. Na ta način bi naredili največjo korist za šolski sistem in na ta način bi se izboljšala uspešnost otrok pri vseh predmetih, ne le pri gibalnem razvoju."

Izjemna dragocenost športno-vzgojnega kartona