Iskanje
Ženska se s kolegoma pelje na vlaku, pomenkujejo se o nedavnem sestanku, žensko pa strašno moti zvok pobca v kupeju, ki po slamici glasno vleče iz praznega plastičnega kozarca in potresava led v njem. Odločno zakoraka proti njemu in na slamico natakne sponko. To je oglas in njegov nauk naj bi bil, da ima problem ženska, ne mladenič.
Hrup je oblika onesnaževanja okolja. Obenem je hrup način poseganja v zasebnost, pa tudi prisvajanja javnega prostora. Premalo resno ga jemljemo, ker ni fizično otipljiv, toda hrup povzroča razdražljivost, utrujenost, motnje v koncentraciji in slabo voljo ter v splošnem slabša kakovost življenja. Človekova najbolj lastna potreba je potreba po miru in tišini, v svetu, v katerem živimo, pa je prav onesnaževanja s hrupom najbrž največ, saj je zakonodaja na tem področju zastarela in polna lukenj.
Na Japonskem vlada v vlakih tišina. Ljudje počnejo svoje stvari, berejo knjige, brskajo po telefonih, a znamenje kultivirane družbe je, da dajo drug drugemu v okolju, v katerem so za nekaj časa prisiljeni sobivati, čim bolj mir. Pri nas vlada na avtobusih diktatura hrupa. Od glasbe, ki jo je izbral šofer, prek glasnih telefonskih konverzacij o najbolj intimnih temah, do hormonalnih onomatopej iz zadnjega dela, ki si ga večinoma prisvojijo naši zlati, permisivno vzgojeni sončki.
Slušalke so izumili v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, vendar je bilo treba počakati še malo, da je človeštvo dobilo tudi take, namenjene poslušanju glasbe. To se je baje zgodilo leta 1895. Zanimivo, a ni, da ta čudoviti izum še vedno ni našel poti do toliko ljudi, ki mobilne telefone nosijo pred seboj in se vanje živalsko derejo ter onesnažujejo okolico s kovinskimi odgovori svojega sogovornika. Naravnost neverjetno, kako so lahko ljudje kdaj podobni primatom. Ali pa ljudje, ki nenehno žvižgajo. Večinoma niti niso posebej dobre volje, žvižganje je znak prisotnosti. Tudi, ko jih ne vidiš, vedno veš, da so tam – ker jih ne moreš preslišati.
Javni prostor načeloma pripada vsem. Človekova ključna potreba je namreč tudi potreba po gibanju in za to potrebuje prostor, ki mora biti na razpolago brezplačno. Ampak se je težko nahajati v njem, če se ti z ene strani na ves glas dere pijana družba, ki iz boom boxa na polno nažiga slab tehno, na drugi pa hišnik iz sosednjega bloka daje duška svojim skrajno specifičnim estetskim kriterijem z novim puhalnikom listja na bencinski pogon. Ne izpusti ne hrup ne absolutna neuporabnost tega patetičnega podaljška penisa ne ustavijo teh modernih eolov, ki bodo jutri, po tem, ko bo ponoči ta pravi Eol opravil svoje in razdjal njihove kupe listja, znova prišli in ponovili vajo.
Ta svet je nor, in nor je tudi od hrupa, namreč tudi zato, ker je to, torej zganjanje hrupa in tovrstno opozarjanje nase, premnogokrat še edino, kar imajo ljudje na razpolago, da opozorijo na lastni obstoj in pomembnost. Bolj glasno, kot je, v večjih škripcih je družba. Dokler je kakofonija zvokov ne raztrešči v nič.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Ženska se s kolegoma pelje na vlaku, pomenkujejo se o nedavnem sestanku, žensko pa strašno moti zvok pobca v kupeju, ki po slamici glasno vleče iz praznega plastičnega kozarca in potresava led v njem. Odločno zakoraka proti njemu in na slamico natakne sponko. To je oglas in njegov nauk naj bi bil, da ima problem ženska, ne mladenič.
Hrup je oblika onesnaževanja okolja. Obenem je hrup način poseganja v zasebnost, pa tudi prisvajanja javnega prostora. Premalo resno ga jemljemo, ker ni fizično otipljiv, toda hrup povzroča razdražljivost, utrujenost, motnje v koncentraciji in slabo voljo ter v splošnem slabša kakovost življenja. Človekova najbolj lastna potreba je potreba po miru in tišini, v svetu, v katerem živimo, pa je prav onesnaževanja s hrupom najbrž največ, saj je zakonodaja na tem področju zastarela in polna lukenj.
Na Japonskem vlada v vlakih tišina. Ljudje počnejo svoje stvari, berejo knjige, brskajo po telefonih, a znamenje kultivirane družbe je, da dajo drug drugemu v okolju, v katerem so za nekaj časa prisiljeni sobivati, čim bolj mir. Pri nas vlada na avtobusih diktatura hrupa. Od glasbe, ki jo je izbral šofer, prek glasnih telefonskih konverzacij o najbolj intimnih temah, do hormonalnih onomatopej iz zadnjega dela, ki si ga večinoma prisvojijo naši zlati, permisivno vzgojeni sončki.
Slušalke so izumili v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, vendar je bilo treba počakati še malo, da je človeštvo dobilo tudi take, namenjene poslušanju glasbe. To se je baje zgodilo leta 1895. Zanimivo, a ni, da ta čudoviti izum še vedno ni našel poti do toliko ljudi, ki mobilne telefone nosijo pred seboj in se vanje živalsko derejo ter onesnažujejo okolico s kovinskimi odgovori svojega sogovornika. Naravnost neverjetno, kako so lahko ljudje kdaj podobni primatom. Ali pa ljudje, ki nenehno žvižgajo. Večinoma niti niso posebej dobre volje, žvižganje je znak prisotnosti. Tudi, ko jih ne vidiš, vedno veš, da so tam – ker jih ne moreš preslišati.
Javni prostor načeloma pripada vsem. Človekova ključna potreba je namreč tudi potreba po gibanju in za to potrebuje prostor, ki mora biti na razpolago brezplačno. Ampak se je težko nahajati v njem, če se ti z ene strani na ves glas dere pijana družba, ki iz boom boxa na polno nažiga slab tehno, na drugi pa hišnik iz sosednjega bloka daje duška svojim skrajno specifičnim estetskim kriterijem z novim puhalnikom listja na bencinski pogon. Ne izpusti ne hrup ne absolutna neuporabnost tega patetičnega podaljška penisa ne ustavijo teh modernih eolov, ki bodo jutri, po tem, ko bo ponoči ta pravi Eol opravil svoje in razdjal njihove kupe listja, znova prišli in ponovili vajo.
Ta svet je nor, in nor je tudi od hrupa, namreč tudi zato, ker je to, torej zganjanje hrupa in tovrstno opozarjanje nase, premnogokrat še edino, kar imajo ljudje na razpolago, da opozorijo na lastni obstoj in pomembnost. Bolj glasno, kot je, v večjih škripcih je družba. Dokler je kakofonija zvokov ne raztrešči v nič.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Leta 1999 je Janez Burger režiral prelomen film, v katerem na koncu mlad moški pripoveduje zgodbo o žogi. Rad bi igral košarko s prijatelji, a izkaže se, ko žogo, ki jo je kupil po akcijski ceni, končno napihne, da ni prava, ampak, kot reče sam, "taka, otroška". Ne le ta zgodba, celotni film V leru je domala popolna metafora; že naslov zadene bistvo.
4 min • 13. 06. 2024
Že pet mesecev neuspešno poteka iskanje manjkajoče_ga člana_ice uprave RTVSLO in posledično je predsednik uprave nedavno odstopil. Čeravno je nacionalka sama po sebi ogromen sistem, je v primerjavi z državo še vedno podobna atomu. Toda: bi bilo mogoče v omenjenih težavah videti odsev problema na vrhu države? Predsednik uprave je na sejah Sveta RTV često jadikoval nad neuspešnim novačenjem kandidatk in kandidatov. Kadra da ni. Nihče noče te funkcije, tega denarja, tega položaja in te moči in oblasti. V to kloako noče stopiti nihče. Ker je to še vedno dovolj majhen sistem, da se od daleč vidi, v kaj človek stopa. Na ravni države je moči in denarja dosti več, zato se za funkcije še vedno vsakič znova poteguje mnoštvo kandidatk in kandidatov za čestitke. Podobno je tudi na ravni EU, tam bo dal vložek, menijo, le še toliko bogatejši izplen. A kakovost ponudbe na volilnih lističih pove mnogo tudi o državi sami. Tako imamo, denimo, na slovenskih lističih – celo kot nosilca liste – tudi cenenega populista, ki poskuša lastno zaplankanost in neznanje zakamuflirati v domoljubje: postavljen pred praktičen preizkus svojega obvladovanja tujih jezikov se je zatekel k pač edinemu, kar pozna, torej k populizmu, in oznanil, da bo v Bruslju uporabljal izključno slovenščino. Seveda Bruslja ubožec ne bo videl, a če bi ga, bi prvi teden umrl od lakote. Toda podobni legalistični modus operandi uporablja, ko zagusti, tudi predsednik opozicije, pa kako neki ga potem ne bi takle arbitrarni elektronček! Janša, ko mu gre za nohte, po pravilu prične navidezno preizpraševati zakonitost, in sicer točno tam, kjer zakonitost ni osnovna situacijska kategorija. V nedavnem intervjuju na N1 ga je voditelj povprašal o odnosu poslancev največje opozicijske stranke do incidenta v prestolnici, kjer je skupina zakrinkanih moških domnevnega begunca privezala na prometni znak. Vodja opozicije se je izmotaval, nato pa na eksplicitno podvprašanje ministrskega predsednika, ki je bil drugi gost v studiu: "A smo mi Grimsa prisilili, da se je z njimi pogovarjal?" pribil: "To nima veze. Mislim, a je to problem, a je to kaj nezakonitega?" Točno zaradi tega odgovora, epitoma njegove siceršnje retorike, ta človek ne more nikdar več voditi te države. Odgovor izkazuje akutno pomanjkanje razumevanja že osnovne etike, da o sočutju in solidarnosti niti ne govorimo, vse to pa kot osnovno opremo pričakujemo od figure državnega voditelja. In ja, absolutno nesprejemljivo je, da se poslanec slovenskega Državnega zbora in kandidat za slovenskega poslanca v evropskem parlamentu pogovarja s člani skupine, ki je sposobna tovrstnega dejanja, in sicer ne zato, ker bi bilo to nezakonito, marveč zato, ker je nedostojno, ker ni vredno pozicije, ki jo zaseda in ker legitimizira izjavljalno pozicijo nasilnežev kot sebi enakovredno. To sploh ne bi smelo biti mogoče, niti v teoriji. Gospod Janša to zelo dobro ve, javno se je namreč zgražal, ko se bivša ministrica aktualne vlade z njim ni želela rokovati. Tudi tisto ni bilo nezakonito. Zelo zanimivo bo opazovati, kako (in kdaj) se bo na RTVSLO razpletel vozel, ki bolj in bolj spominja na gordijskega – to bo namreč dobrodošel prikaz sposobnosti te družbe za ohranitev lastnega statusa nacije.
4 min • 06. 06. 2024
Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.
4 min • 30. 05. 2024
To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali.
4 min • 23. 05. 2024
Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.
4 min • 16. 05. 2024
