Iskanje
Celotna politika, pozicija in opozicija, deluje povsem nemočno, prenosi sej delovnih teles iz Državnega zbora kot odsev neke paralelne, kupčkajoče realnosti. Kot da se vse dogaja po prežvečenem scenariju, katerega cilj ni dejanska odprava problemov, temveč zgolj (slaba) igra za novce. Država se zdi ujeta v neskončni pat zdavnaj dogovorjenih potez na šahovnici. Položaj učinkuje brezupno.
Nemoč aktualnega državnega vodstva se med drugim kaže v temeljnem nerazumevanju pojma politike in njene vloge za zagotavljanje dobrobiti državljank in državljanov. Tudi zaradi nepremišljenih vladnih potez se krepi val sovraštva do begunk in beguncev, oblast pa ni sposobna niti jasno (in javno) razčistiti razlike med domoljubjem in ksenofobijo. Bes kulminira v proteste, na katerih se pojavljajo sovražni plakati, odkrito nastrojeni zoper prišleke – v zares pomanjkljivi slovenščini, brez vejic in rodilnikov. Jezik, talec pravičniških branilk in branilcev narodne substance, v nemi grozi molči.
V spletnih komentarjih se na domoljubje najglasneje zaklinjajo ti, ki sta jim slovenska slovnica in besedišče španska vas. In neka obrobna stranka, ki ji pred evropskimi volitvami očitno voda v grlo lije, ne teče, v državnem zboru vstane v boj zoper pravico otrok staršev iz bivše Juge po učenju maternega jezika na naše stroške. Poskbite najprej za naše, tuli množica. Saj to so naši. In begunci so tudi naši. Ker so ljudje.
A zakaj bi v svojem ravnanju izkazali vsaj osnovne civilizacijske normative, če pa lahko primitivno uveljavljamo pravico močnejšega in vsaj delu svojih sodržavljank in sodržavljanov zagrenimo življenje, a ne. Aufbiks! Stranka NSi spominja na razrednega bulija, ki za šolo pričaka šibkejšega sošolca in se izživlja nad njim izključno zato, ker se lahko, ko ju zaloti učitelj, pa žvižga, gleda v zrak in se dela, da s tem nima nič, nič, priseže pri Bogu.
Tudi zaradi takih degutantnih gest takih strank, ki, paradoksalno, koreninijo v krščanstvu, v naši družbi tako kritično primanjkuje gratuitivnosti, sočutja in solidarnosti. Vsak grabi le zase. To stanje ima v temelju opraviti s strahom in pomanjkanjem samozavesti. Kdor pozna lastno vrednost in se ceni (ne pa panično precenjuje), se ne boji različnosti, nasprotno, veseli se je, saj ve, da njegovo življenje bogati.
Ta politika, vsa, ne zna zajeziti agresije, ki naše sobivanje zdaj obvladuje že na vsakem koraku, nasprotno, s svojimi dejanji priliva olje na ogenj, nato pa križemrok opazuje požar. Življenje v Sloveniji postaja nevzdržno, in zdi se, da se s tem stanjem nihče ne ukvarja, da ga pristojne inštitucije niti detektirajo ne, kaj šele, da bi problem postavile v ospredje ter ponudile rešitve. Mi nočemo biti le številke, ta politika pa nas reducira izključno nanje, vse gleda izključno skozi denar, ker tako doživlja tudi sebe. Tu ni več nobenega prostora za smeh, za veselje, za raznolikost, kulturo in umetnost, ne-vrhunski šport, hobije in prosti čas, vse, kar ne daje takojšnjega finančnega izplena, se zanemarja in potiska na obrobje. Mi nismo revni, ko gre za BDP, povsem obubožani pa, kar se tiče kakovosti življenja.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Celotna politika, pozicija in opozicija, deluje povsem nemočno, prenosi sej delovnih teles iz Državnega zbora kot odsev neke paralelne, kupčkajoče realnosti. Kot da se vse dogaja po prežvečenem scenariju, katerega cilj ni dejanska odprava problemov, temveč zgolj (slaba) igra za novce. Država se zdi ujeta v neskončni pat zdavnaj dogovorjenih potez na šahovnici. Položaj učinkuje brezupno.
Nemoč aktualnega državnega vodstva se med drugim kaže v temeljnem nerazumevanju pojma politike in njene vloge za zagotavljanje dobrobiti državljank in državljanov. Tudi zaradi nepremišljenih vladnih potez se krepi val sovraštva do begunk in beguncev, oblast pa ni sposobna niti jasno (in javno) razčistiti razlike med domoljubjem in ksenofobijo. Bes kulminira v proteste, na katerih se pojavljajo sovražni plakati, odkrito nastrojeni zoper prišleke – v zares pomanjkljivi slovenščini, brez vejic in rodilnikov. Jezik, talec pravičniških branilk in branilcev narodne substance, v nemi grozi molči.
V spletnih komentarjih se na domoljubje najglasneje zaklinjajo ti, ki sta jim slovenska slovnica in besedišče španska vas. In neka obrobna stranka, ki ji pred evropskimi volitvami očitno voda v grlo lije, ne teče, v državnem zboru vstane v boj zoper pravico otrok staršev iz bivše Juge po učenju maternega jezika na naše stroške. Poskbite najprej za naše, tuli množica. Saj to so naši. In begunci so tudi naši. Ker so ljudje.
A zakaj bi v svojem ravnanju izkazali vsaj osnovne civilizacijske normative, če pa lahko primitivno uveljavljamo pravico močnejšega in vsaj delu svojih sodržavljank in sodržavljanov zagrenimo življenje, a ne. Aufbiks! Stranka NSi spominja na razrednega bulija, ki za šolo pričaka šibkejšega sošolca in se izživlja nad njim izključno zato, ker se lahko, ko ju zaloti učitelj, pa žvižga, gleda v zrak in se dela, da s tem nima nič, nič, priseže pri Bogu.
Tudi zaradi takih degutantnih gest takih strank, ki, paradoksalno, koreninijo v krščanstvu, v naši družbi tako kritično primanjkuje gratuitivnosti, sočutja in solidarnosti. Vsak grabi le zase. To stanje ima v temelju opraviti s strahom in pomanjkanjem samozavesti. Kdor pozna lastno vrednost in se ceni (ne pa panično precenjuje), se ne boji različnosti, nasprotno, veseli se je, saj ve, da njegovo življenje bogati.
Ta politika, vsa, ne zna zajeziti agresije, ki naše sobivanje zdaj obvladuje že na vsakem koraku, nasprotno, s svojimi dejanji priliva olje na ogenj, nato pa križemrok opazuje požar. Življenje v Sloveniji postaja nevzdržno, in zdi se, da se s tem stanjem nihče ne ukvarja, da ga pristojne inštitucije niti detektirajo ne, kaj šele, da bi problem postavile v ospredje ter ponudile rešitve. Mi nočemo biti le številke, ta politika pa nas reducira izključno nanje, vse gleda izključno skozi denar, ker tako doživlja tudi sebe. Tu ni več nobenega prostora za smeh, za veselje, za raznolikost, kulturo in umetnost, ne-vrhunski šport, hobije in prosti čas, vse, kar ne daje takojšnjega finančnega izplena, se zanemarja in potiska na obrobje. Mi nismo revni, ko gre za BDP, povsem obubožani pa, kar se tiče kakovosti življenja.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Leta 1999 je Janez Burger režiral prelomen film, v katerem na koncu mlad moški pripoveduje zgodbo o žogi. Rad bi igral košarko s prijatelji, a izkaže se, ko žogo, ki jo je kupil po akcijski ceni, končno napihne, da ni prava, ampak, kot reče sam, "taka, otroška". Ne le ta zgodba, celotni film V leru je domala popolna metafora; že naslov zadene bistvo.
4 min • 13. 06. 2024
Že pet mesecev neuspešno poteka iskanje manjkajoče_ga člana_ice uprave RTVSLO in posledično je predsednik uprave nedavno odstopil. Čeravno je nacionalka sama po sebi ogromen sistem, je v primerjavi z državo še vedno podobna atomu. Toda: bi bilo mogoče v omenjenih težavah videti odsev problema na vrhu države? Predsednik uprave je na sejah Sveta RTV često jadikoval nad neuspešnim novačenjem kandidatk in kandidatov. Kadra da ni. Nihče noče te funkcije, tega denarja, tega položaja in te moči in oblasti. V to kloako noče stopiti nihče. Ker je to še vedno dovolj majhen sistem, da se od daleč vidi, v kaj človek stopa. Na ravni države je moči in denarja dosti več, zato se za funkcije še vedno vsakič znova poteguje mnoštvo kandidatk in kandidatov za čestitke. Podobno je tudi na ravni EU, tam bo dal vložek, menijo, le še toliko bogatejši izplen. A kakovost ponudbe na volilnih lističih pove mnogo tudi o državi sami. Tako imamo, denimo, na slovenskih lističih – celo kot nosilca liste – tudi cenenega populista, ki poskuša lastno zaplankanost in neznanje zakamuflirati v domoljubje: postavljen pred praktičen preizkus svojega obvladovanja tujih jezikov se je zatekel k pač edinemu, kar pozna, torej k populizmu, in oznanil, da bo v Bruslju uporabljal izključno slovenščino. Seveda Bruslja ubožec ne bo videl, a če bi ga, bi prvi teden umrl od lakote. Toda podobni legalistični modus operandi uporablja, ko zagusti, tudi predsednik opozicije, pa kako neki ga potem ne bi takle arbitrarni elektronček! Janša, ko mu gre za nohte, po pravilu prične navidezno preizpraševati zakonitost, in sicer točno tam, kjer zakonitost ni osnovna situacijska kategorija. V nedavnem intervjuju na N1 ga je voditelj povprašal o odnosu poslancev največje opozicijske stranke do incidenta v prestolnici, kjer je skupina zakrinkanih moških domnevnega begunca privezala na prometni znak. Vodja opozicije se je izmotaval, nato pa na eksplicitno podvprašanje ministrskega predsednika, ki je bil drugi gost v studiu: "A smo mi Grimsa prisilili, da se je z njimi pogovarjal?" pribil: "To nima veze. Mislim, a je to problem, a je to kaj nezakonitega?" Točno zaradi tega odgovora, epitoma njegove siceršnje retorike, ta človek ne more nikdar več voditi te države. Odgovor izkazuje akutno pomanjkanje razumevanja že osnovne etike, da o sočutju in solidarnosti niti ne govorimo, vse to pa kot osnovno opremo pričakujemo od figure državnega voditelja. In ja, absolutno nesprejemljivo je, da se poslanec slovenskega Državnega zbora in kandidat za slovenskega poslanca v evropskem parlamentu pogovarja s člani skupine, ki je sposobna tovrstnega dejanja, in sicer ne zato, ker bi bilo to nezakonito, marveč zato, ker je nedostojno, ker ni vredno pozicije, ki jo zaseda in ker legitimizira izjavljalno pozicijo nasilnežev kot sebi enakovredno. To sploh ne bi smelo biti mogoče, niti v teoriji. Gospod Janša to zelo dobro ve, javno se je namreč zgražal, ko se bivša ministrica aktualne vlade z njim ni želela rokovati. Tudi tisto ni bilo nezakonito. Zelo zanimivo bo opazovati, kako (in kdaj) se bo na RTVSLO razpletel vozel, ki bolj in bolj spominja na gordijskega – to bo namreč dobrodošel prikaz sposobnosti te družbe za ohranitev lastnega statusa nacije.
4 min • 06. 06. 2024
Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.
4 min • 30. 05. 2024
To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali.
4 min • 23. 05. 2024
Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.
4 min • 16. 05. 2024
