Botrstvo

Prenajedanje do bruhanja, lulanje in kakanje v hlače so znaki resnih otrokovih stisk

Dolgoleten spremljevalec otrok na letovanjih, zdravnik Žiga Krušič, opozarja na dolgotrajne posledice psihosomatskih obolenj in stisk revnih otrok

unicef-303925_1280
foto: Clker-fvi/Pixabay

Izkušnje ob koncu letošnjih letovanj opisuje Žiga Krušič, zdravnik, ki kot prostovoljec vrsto let spremlja otroke na letovanjih:

“Še nobeno leto ni bilo toliko otrok, ki so vsakodnevno bruhali in imeli druge psihosomatske težave, še nikoli ni bilo toliko otrok, ki so lulali in kakali v hlače, ambulanta je polna otrok, ki jim v očeh bereš, da pričakujejo, da boš nekako rešil njihove težave, ki še zdaleč niso le hipne. Gre za glavobole, bolečine v rokah, nogah, ki nimajo nikakršnih jasnih vzrokov, pač pa jih po pogovoru lahko pripišemo nenehnemu stresu, ki ga doživljajo doma. Posebej pretresljivo je, ko jih vidiš, kako se prenajedajo pri obrokih, kako bruhajo po jedi, ker doma najbrž nimajo možnosti, pri nas pa je raznovrstne hrane neomejeno veliko. Morda so prvič postavljeni v položaj, ko lahko izbirajo in se ne znajo samoomejiti. Najbrž ne gre za pravo lakoto, pač pa bolj za velike oči in prenajedanja na zalogo.”

Spremljevalci otrok opažajo, da otroci, ki živijo v hudih socialnih in finančnih stiskah, ki so izločeni iz družbe in nesprejeti pri vrstnikih, morda pa tudi v družini, svoje stiske pogosteje izkazujejo prav z zdravstvenimi težavami. Skrb zdravnika, njegovo posvečanje njihovim težavam je zanje namreč tudi potrditev, da so vredni pozornosti nekoga tako pomembnega, kot je zdravnik, že sam obisk improvizirane ambulante je zanje pomemben, ker jim potrjuje, da so vredni pozornosti in skrbi. Gre namreč tudi za otroke, ki jih starši k zdravniku ne peljejo niti takrat, ko bi ga močno potrebovali. Zato je trenutek, ko lahko imajo zdravnika in njegovo pozornost zase, zanje veliko več kot le reševanje hipnih težav, ni le obliž na trenutne težave, pač pa potrditev, da je zdravniku zanje mar. Zato praksa kaže, da otroci s socialnega dna zdravnika prostovoljca želijo obiskati za še tako minorno težavo in se pri njih psihosomatske težave kažejo pogosteje kot pri otroci iz povprečnih okolij.

“Otroci so željni pogovora in pričakujejo, da boš ti tisti, ki jim bo pomagal in bodo lahko živeli drugače. Takrat si res v stiski, kako jim pomagati, saj veš, da hitre rešitve ni.” – dr. Žiga Krušič

Čeprav so ga izkušnje z otroki, prikrajšanimi za vse, skozi leta izbrusile, so bile letošnje izkušnje zanj posebno težke. Celo tako zelo, da ni prepričan, ali bo v prihodnje še zmogel prostovoljno pomagati otrokom, ki se nato vračajo v družine in okolja, v katerih jim ne omogočajo zdravega razvoja in krepitve njihovih potencialov.

Z njegovimi razmišljanji, posnetimi ob koncu letovanja, ki je bilo zanj najstresnejše doslej, na Valu 202 pospremljamo 30. obletnico sprejeta Konvencije o otrokovih pravicah OZN. Ta za otroke po vsem svetu postavlja osnovne standarde za njihov razvoj v različnih starostnih obdobjih ter na različnih področjih njihovega življenja: pravico do preživetja, do razvoja vseh potencialov, do zaščite pred kakršnim koli izkoriščanjem in do sodelovanja ter udeležbe.

Razmere za odraščanje otrok v Sloveniji, kjer je konvencija tudi sprejeta, so seveda neprimerno boljše kot marsikje drugod po svetu. Kljub temu pa vsaj 45.000 otrok še zmeraj živi pod pragom revščine, življenje in prihodnost številnih med njimi pa sta močno odvisna tudi od pomoči in podpore humanitarnih organizacij. In to v letu sprejema rekordno visokega državnega proračuna. Število otok in družin, ki pomoč potrebujejo, se nikakor ne zmanjšuje. Hvala, da jim pomoč s programom Botrstvo že osmo leto omogočate tudi poslušalci in donatorji Vala 202.