“Hipi, hipi ti si hipi!”

Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja.

foto: Activedia

Konec 60-ih in v začetku 70-ih let je tudi del slovenske mladine zajel navdih od zahoda. Po ameriškem poletju ljubezni in slovitem Woodstocku je subkultura hipijev z vsemi svojimi zamislimi in oblekami prišla tudi k nam, padla na plodna tla in obarvala sivi vsakdanjik socializma. V še vedno tradicionalni družbi so mladi želeli živeti drugače. Nekateri tudi v komuni. Spremeniti začrtano pot “šola, družina, pokojnina.”

Pomembna so bila potovanja iz Slovenije vsaj v Amsterdam, če ne še drugod po Evropi ali pa morda kar v Indijo. Pot hipijev je vodila od mest Zahodne Evrope proti jugu, skozi Slovenijo, takrat še Jugoslavijo, in Grčijo do Turčije, v kateri je bil znameniti Pudding shop, pa v Afganistan, Indijo in naprej v Nepal. Toda tako kot hipiji so bili v družbi tudi antihipiji, ki so za fanti z dolgimi lasmi hodili s škarjami, da bi jih postrigli.

V začetku 70-ih let prejšnjega stoletja se je skupina študentov, predvsem primorskih, zaradi ekonomskih in stanovanjskih razmer naselila v hiši številka 75 v Tacnu. Iz spontane naselitve in pridružitve enako mislečih iz Ljubljane, pa se je razvila komuna, znana pod imenom G7. V družbi mladih, ki so svoja hipijevska prepričanja izražali tudi z obleko in dolgimi lasmi, so se pojavili zametki današnjih ekoloških gibanj, samooskrbe, boja proti potrošništvu. Eden od članov tacenske komune G7 je bil tudi Dušan Krnel.

Poslušaj

Hipijevski časi so bili tudi časi potovanj. Iz Slovenije vsaj do Amsterdama, če ne naprej po Evropi ali pa morda kar do Indije. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.

Poslušaj

Konec 60. let je bilo obdobje, ko sta bila pomembna svoboda in upor proti avtoritarnosti; to pa takratnemu režimu seveda ni bilo pogodu. Duh časa so prikazovali filmi in marsikateri je zaradi tega romal v bunker. Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel “bogokleten”. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič in se ob tem spomni Milana, Saga so ga klicali, ki je takrat prvi prinesel iz Indije makrobiotiko.

Poslušaj

Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN, torej takratne Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo, danes znane kot FDV. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.

Poslušaj

Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60. let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.

Poslušaj

Pot hipijev je vodila od mest Zahodne Evrope na primer Londona in Amsterdama proti jugu. Čez Slovenijo, takrat še Jugoslavijo, Grčijo do Turčije, kjer je bil znameniti Pudding shop, pa potem prek Afganistana do Indije in naprej v Nepal. Na grški Kreti je bilo po hipijih znano mesto Matala. Tam so živeli v jamah, nekdanjih rimskih grobovih, ki so zdaj ograjene in so postale turistična atrakcija. Nekaj ostarelih hipijev še vedno živi v eni izmed jam v hribu nad mestom. Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.

Poslušaj