Evrotip

Evrotip: Pudding (beri hipi) shop v Carigradu

puding shop (foto: Veronika Gnezda)

Puding shop (foto: Veronika Gnezda)Ob obisku Carigrada ob vseh dobrotah nikakor ne izpustite turškega riževega pudinga. V Sultanahmetu je za to dober kraj Pudding shop. Če boste ob sladici še obujali spomine na – za marsikoga – sladke mlade čase, verjetno ne boste edini. Leta 1957 sta brata Colpan odprla Lale Pastahanesi, tulipanovo slaščičarno.

A njuna prodajalna je kmalu postala ena izmed točk hipijevske poti, kjer so se srečevali dolgolasi in dolgobradi z vseh koncev Evrope in Amerike. Postala je stičišče Evrope in Azije, od koder so romale skupine naprej v Indijo, Nepal in Afganistan.

Točka, kamor so včasih romali dolgolasi in bradati iz Evrope in Amerike, tam našli somišljenike in jo mahnili naprej na vzhod. V središču Carigrada, ki ga kljub njegovi velikosti in veličini mesta ne zgrešite, nasproti modre mošeje in muzeja Ajasofije stoji Pudding shop.

[slickr-flickr search=”sets” set=”72157633509224206″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]

Foto: Veronika Gnezda

Restavracija ni na zunaj nič posebnega, notranjost pa skozi časopisne članke in fotografije priča o zgodbi, ki sta jo ob koncu 50-ih let minulega stoletja začela brata Colpan. Adem je sin enega od njiju.

“Moj oče je leta 1957 tukaj odprl prodajalno za domačine, premožnejše Turke, ki so živeli v tem delu – v Sultanahmetu. Poimenoval jo je Lale Pastahanesi – to pomeni tulipanova slaščičarna. Prodajal je turške sladice in posladke, ki so jih ljudje lahko odnesli domov ali pa pojedli tukaj. Potem, proti koncu vojne v Vietnamu, pa so se z ameriškimi vojaki, ki so pobegnili iz vojne, začele poti hipijev  – hippie trails. In moj oče je bil takrat na pravem mestu ob pravem času.”

Srečevalna točka za hipije

Adem dodaja, da je njegov oče videl ljudi, ki so prihajali sem, z dolgimi lasmi in brado. “Pred trgovino je postavil oglasno tablo, na kateri so si ti popotniki med seboj lahko puščali sporočila.”

Takrat seveda še ni bila razvita turistična logistika in jasno mu je bilo, da ti ljudje ne vedo na koga se obrniti, kaj storiti, zato je dodal še tablo, ki je popotnike usmerjala – na njej je pisalo, na kateri avtobus je treba za katero smer, kdo prodaja avtomobil, kdo potrebuje štop naprej.

“Tako je to mesto postalo hipijevska srečevalna točka. Ljudje so od tam potovali naprej vse do Indije, Afganistana, Nepala. To je bila njihova zadnja evropska postaja. Takrat je bil seveda tudi prevoz problem in moj oče je začel organizirati avtobuse, ki so prazni prišli do slaščičarne in potem odpeljali ljudi vse do Indije pa tudi nazaj v Evropo. Ljudje so poznali ta kraj in mu dejali Pudding shop, saj je bila takrat to edina prodajalna na tem območju, ki je prodajala pudinge.

Puding in hašiš

Pudingi so tam še vedno vredni pokušine. Nekoč pa so nekateri poskušali tudi druge reči. Gre za zgodbo opisano v knjigi in po njej posnetem filmu Midnight express.

Napisal jo je Billy Hayes. O tem, kako so ga tik pred vkrcanjem na letalo za ZDA lokalne oblasti v Carigradu zasačile z dvema kilogramoma hašiša — prav v času, ko se je Turčija pred svetovno javnostjo poskušala na vsak način znebiti slabega slovesa države, ki je raj za tihotapce prepovedanih substanc. Billy pristane v zaporu, od koder mu uspe pobegniti, ko ujame midnight express.

Pudding shop lahko vidite tudi v filmu. Kot zakajeno beznico polno zahodnjakov, ki pijejo čaj. A čeprav sta ne samo knjiga, ampak tudi film precej izkrivila resnico o Carigradu in domačinih, je zaradi filma Pudding shop postal samo še bolj slaven.

Nekaj let pozneje se je Billy vrnil v Turčijo, priznal, da je film prikazal precej neresnic, in se na konferenci o globalni varnosti javno opravičil vsem Turkom zaradi posledic, ki jih je prinesla njegova knjiga.

O tem, pa tudi o dogajanju takrat, je govoril tudi Orhan Agin. Spomni se, da so takrat res vsi prišleki radi kadili hašiš in seveda so tudi zato odhajali v Indijo, a v Turčiji so zakoni glede tega res strogi in v Pudding shopu drog ni bilo.