Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Priporoča dr. Tanja Roženbergar, kustosinja za obrt in trgovino v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je pred kratkim skupaj z Marijo Mojco Terčelj prejela odlikovanje za vodenje razstavnega projekta La Doctora: Življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju.
"Ko je bil moj oče trezen, je bil najboljši človek na svetu, pomagal je vsakemu. Pijan pa je bil pošast. Ko sem prebrala knjigo Kralj alkohol, sem prvič ugotovila, da to ni samo težava mojega očeta, ampak težava številnih."
Dušan Jelinčič, pisatelj, novinar, alpinist in zaveden tržaški Slovenec, za Baško grapo pravi, da je njegov morda tretji ali četrti dom. Njegov oče je mlada leta preživel v Podmelcu pri Kneži, dom na Črni prsti je poimenovan po njem. In tudi zato, ker ko govorimo o Dušanu Jelinčiču, ne moremo mimo njegovega očeta Zorka, je bila ena izmed projekcij dokumentarnega filma Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča v Podbrdu. Film, posnet na pobudo in po scenariju pisatelja in literarnega kritika Robija Šabca, je režiral Dušan Moravec, nastal pa je v produkciji Friendly Production ter v koprodukciji z RTV Slovenija in Zavodom Vesnik.
V današnjem poletnem namigu se bomo spomnili na čebele. Na letošnji svetovni dan čebel, je pri nas namreč izšla knjiga Skrivnosti gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov skozi zgodbo iz vsakdanjega življenja. Avtorica te je Nika Pengal, mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka, ki je knjigo napisala skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom. In prav s čebelami bo povezan današnji knjižni namig Nike Pengal, ki je še vedno ena mlajših apiterapevtk pri nas.
Če nekomu rečeš jama, najbrž najprej pomisli na Postojnsko ali Škocjanske jame in si ne predstavlja, da so tudi v hribih, v visokogorju, pravi podzemni labirinti z dvoranami, galerijami in brezni, globljimi od 200 metrov. Pa so.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
Kino Bled je kolektiv mladih filmofilov, ki so se odločili, da je čas, da v domačem kraju pripravijo festival, ki bo popestril kulturno dogajanje in v mesto prinesel nekaj filmskega utripa, ki ga je Bled nekoč že imel. Pred štirimi leti so filmski festival organizirali prvič in prav letošnji bo, po dveh koronskih izvedbah spet tak, kot so si ga zamislili na začetku. Festival se bo začel v torek, že v ponedeljek pa bo v Festivalni dvorani na ogled projekcija presenečenja. Vsak dan festivala se bo dogajanje začelo ob 18.00 v Festivalni dvorani, kje bodo projekcije plačljive, potem pa se bo to preselilo v Zdraviliški park, kjer bo potekal osrednji del festivala, in to brez vstopnine.
170 glasbenih in gledaliških skupin, nekje 250 dogodkov, 17 odrov postavljenih na skalah, v jamah, med drevesi, na vodi ali v grajskih sobanah, to je del statistike letošnjega festivala Plavajoči grad, ki je te dni zavzel okolico gradu Snežnik. Če bi merili statistiko dobre volje med obiskovalci, bi bila ta v vrhu, najpogostejša beseda s katero so opisali festival pa magično.
Žigan Krajnčan je glasbenik, plesalec, koreograf, igralec in performer, ki razvija idejo integralnega ustvarjanja. Trenutno pripravlja glasbeni album Fusion Reactor, na katerem z avtorsko glasbo in plesom potuje med številnimi žanri. Kaj pa Žigan Kranjčan priporoča za poletje?
Gasilci smo za občino, kakor koli nas trepljajo po rami, nebodigatreba, dokler je mir. V zadnjih tednih se je znova izkazalo, da ko je treba pomagati, znamo stopiti skupaj. Pripadniki sil za zaščito in reševanje, od civilne zaščite, policije, vojske in prostovoljci, predvsem pa gasilci, so bili tisti, ki so se zapisali v pomoči na Krasu. Ob požaru pa je bila precej pozornosti javnosti deležna tudi tema financiranja prostovoljnega gasilstva.
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
Vam ostaja kak kos oblačila, o katerem imate kaj za povedati in ki bi mu privoščili novo življenje v Zagrebu? Umetnica Marija Mojca Pungerčar s projektom Osebna koda obleke opozarja na dodano vrednost oblek, ki je ekonomska cena ne vključuje. Na tisto čustveno, ki jo določena obleka pridobi s tem, ko jo bodisi nekdo izbere, izdela in nosi, ali pa tudi ne. Kot pravi, so omare zasebni muzejčki, ki so omejeni s prostornino in jih je včasih treba prevetriti ter se ločiti od nekaterih kosov oblačil in prav projekt Osebna koda obleke podaljšuje življenje oblek na dostojanstven način. Letos se projekt seli v Zagreb in če imate doma kak kos oblačila, o katerem imate kaj za povedati in ki bi mu privoščili novo življenje v Zagrebu, vabljeni k sodelovanju. Oblačila (samo vrhnja, brez perila, nogavic in čevljev), sprejemajo do konca julija. Lahko jih oddate v času odprtja v galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana na naslov Breg 22. Za vsako oblačilo napišite tudi kratko zgodbo in jo do konca meseca pošljite na mejl: mojca.pungercar@guest.arnes.si. Zgodbe bodo objavili na FB, lahko tudi anonimno.
Poletje je čas za obisk razstav, prav gotovo je priporočen ogled fotografij kontroverzne italijanske fotoreporterke Letizie Battaglia, znane tudi kot fotografinje mafije, v Galeriji Jakopič. Še eno priporočilo, ki je lahko tudi poletni namig, povezan s fotografijo, pa nam daje doktorica Beti Žerovc, izredna profesorica za umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Za kamne v Štanjelu menda velja, da imajo vsak svojo zgodbo, te dni pa jim na Mednarodnem festivalu kamnitih glasbil in drugih čudnih reči delajo družbo še taki, ki imajo vsak svoj zven Če ste med tistimi, ki s počitnic ali izletov radi prinesejo kakšen kamen, ne smete zamuditi dogodkov, ki jih v Štanjelu na Krasu prinaša Zvok kamna, mednarodni festival kamnitih glasbil in drugih čudnih reči. Če pa vas kamni ne zanimajo prav posebno, se vam po obisku ne bodo več zdeli čudni, ampak čudežni. Festival, ki ga organizira Društvo slovenski tolkalni projekt v sodelovanju z Območno razvojno agencijo Krasa in Brkinov, je v regiji edinstven in vse do petka vas v Štanjelu čakajo posebna glasbila iz kamna, zveneče skulpture, delavnice in koncerti. Osrednji gost festivala je nemški zvočni umetnik Jochen Fassbender, ki zvok ustvarja ob pomoči zvočnih objektov, ki jih izdeluje iz kamna in drugih materialov. Cevasti zvončki, litofon, kovinske harfe in druga glasbila, na katera lahko tudi zaigrate, so na ogled v galeriji Lojzeta Spacala.
V Šiški v Ljubljani ima že 16 let delavnico Zvonko Drobnič, eden zadnjih steklopihačev za laboratorijsko steklovino pri nas. Kot pravi, ročnega dela v steklopihaštvu ne bo nikoli zmanjkalo in za nobeno reč ne reče, da se je ne da narediti, včasih le potrebuje kak dan, da si izmisli, kako. Izdeluje laboratorijsko steklovino za Institut Jožef Stefan, zdaj ima v delu prav posebne peščene ure, pri njem se ustavijo umetniki z idejami o steklenih inštalacijah.
Fotografska pot Letizie Battaglia, ki je rada poudarjala, da "ni fotografinja, temveč oseba, ki fotografira", se je začela, ko je pri 40-ih letih zapustila moža, se prvič počutila svobodno in opolnomočeno ter začel sebe in hčere preživljati sama. Rodila se je v Palermu, za katerega je vedno govorila, da ga ljubi in sovraži hkrati. Bila je ena prvih italijanskih fotoreporterk, znana predvsem po neposrednih, nazornih in pogosto strašljivih prizorih posledic dejanj in okrutnosti sicilijanske mafije. Letizii sami njene lastne fotografije tragedij, ki jih je za seboj puščala sicilijanska mafija, nikakor niso bile pri srcu, priljubljen motiv so bili otroci, predvsem deklice, v katerih je videla sebe. Razstava njenih fotografij v Galeriji Jakopič predstavlja celoten opus njenega dela, med po večini črno-belimi fotografijami je kar nekaj takih, ki so na ogled prvič. Razstavo fotografij zaokrožajo dokumentarna filma z naslovom La Mia Battaglia in Amore Amaro, ter obsežen razstavni katalog. Letizia Battaglia je umrla v Palermu prav med pripravo razstave, ki bo na ogled do 2. oktobra.
Cirkus je v mestu in vse do 20. junija si lahko ogledate predstave slovenskih in tujih cirkuških izvajalcev, ki gostujejo na letošnjem mednarodnem festivalu sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf. Da je cirkus za vsakogar, pravijo pri združenju Cirkokrog, ki je v soboto na igrišči Športnega društva Tabor pripravilo dan skupnostnega cirkusa Človek na loncu. Cirkokrog je skupina cirkuških pedagogov in pedagoginj, ki že vrsto let razvijajo cirkus kot medij dela z ljudmi.
Na Valu 202 odštevamo in se ob tem spominjamo oddaj, vsebin in nekdanjih sodelavcev in sodelavk, ki so zaznamovali pol stoletja naše radijske postaje.
“Bolje ispasti budala nego iz voza.” Tudi to je lahko dobro priporočilo, sicer pa smo vas s tem citatom spomnili na strip o Alanu Fordu, ob branju katerega je najbrž kar nekaj generacij osvojilo osnove nekdanje srbohrvaščine. Za prve slovenske izvode stripa je v 90-ih letih poskrbel Branko Gradišnik, pred časom pa je pri založbi Graffit izšla nova, slovenska izdaja legendarnega stripa, ki ga je iz italijanščine prevedel naš današnji sogovornik v knjižnem priporočilu.
