3. del: Podkev za srečo v stari cinkarni
Razkrivamo kako so delavci živeli na onesnaženem območju stare cinkarne in kako je Siniša naposled pristal na psihiatriji
V prejšnjih dveh delih smo spoznali Sinišo Marinkovića. 50-letnika iz Vlasenice, ki je v iskanju boljšega zaslužka nekega lepega dne pred desetletjem prišel v Slovenijo. Delal je v okolici Ljubljane, plačilo je bilo korektno, razmere solidne. A Siniša je želel družini omogočiti boljše življenje, torej je moral zaslužiti več: “Edina možnost je bila, da grem v Nemčijo ali Avstrijo. Na spletu sem našel ponudbo neke firme iz Celja. Odzval sem se na oglas. To je bil največji “kiks” v mojem življenju.”
“Okrog nas je bila velika deponija … Ko sem se zjutraj zbudil, je bilo na meni toliko prahu, kot da bi delal v rudniku.”
Po nekaj letih smo se s Sinišo vrnili v Celje, v razrit celjski bermudski trikotnik s pogledom na osamele stare dimnike. Vstop na dvorišče, na katerem leži več kupov različnega gradbenega materiala, je omejevala žičnata ograja. Opisujeva, kako so delavci spali v prostorih, ki so v osnovi skladišče gradbenega podjetja.
Siniša priča: “Razmere so bile katastrofalne. Okrog nas je bila velika deponija, ostanki porušenega območja stare cinkarne, strupeni material je bil pokrit le s polivinilom. Celjani so se pritoževali, da ga je treba odstraniti, in ko so začeli sanacijo, so material drobili in odvažali s kamioni. Kadilo se je, da zunaj nismo mogli sušiti perila … Ko sem se zjutraj zbudil, je bilo na meni toliko prahu, kot da bi delal v rudniku. ”
Raziskovalno zgodbo bomo v obliki podkasta predstavili v šestih delih.
*Zgodba Siniševo delo je nastala ob podpori programa “Reporters in the Field” organizacij Robert Bosch Stiftung in Šole novinarstva v Berlinu. Novinarji, raziskovalci in producenti: Luka Hvalc, Maja Ratej, Gašper Andrinek, Anja Hlača Ferjančič, Jan Grilc in Gorazd Rečnik. Medijska hiša Val 202.