V okvriu Koronavirus podkasta na Valu 202 smo se pogovarjali z avtorjem knjižice esejev Karantenozofija. Filozof dr. Tomaž Grušovnik filozofijo predava na Univerzi na Primorskem. Pomladno obdobje karantene je Grušovnik, ki sicer pripravlja tudi filozofsko delo o hoteni nevednosti, izkoristil za premislek o nekaterih temeljnih konceptih svobode, etike, odnosa do vedenja itn., ki jih je zamajala aktualna koronakriza, med drugim se loti tudi skoraj sočasne okrepitve teorij zarote.

Filozof dr. Tomaž Grušovnik o intelektualnih fagocitih, porastu teorij zarot med aktualno koronakrizo, utilitaristični etiki, Kierkegaardu in tem, zakaj se nam trenutno celotna situacija zdi kot slab film.

"Rečeno nam je bilo, da smo 'največje bogastvo družbe', da moramo 'zasledovati svoje sanje' …, med pandemijo pa naj bi nenadoma svoje pravice žrtvovali v prid drugim?," v svoji najnovejši knjigi Karantenozofija piše filozof dr. Tomaž Grušovnik, ki predava na Univerzi na Primorskem. "Sploh mlajše generacije, ki so rojene v svobodnem, liberalnem svetu, so vajene ideje pravic in tega, da je vse nekako osredotočeno na posameznika. Spontana ideja, ki jo dobiš iz take perspektive, je, da nosiš masko torej zato, da se tebi ne zgodi kaj slabega. Ko pa ti nekdo zapove, da moraš nositi nagobčnik zato, da ti koga ne ugrizneš, in se ti začnejo omejevati pravice zavoljo splošnega dobrega v družbi, doživiš šok in se zaveš, da imata liberalizem in svoboda svoje meje. Da torej obstaja kolektivni subjekt, država, ki ti lahko prepove gibanje, te zameji, ti naloži vedenje, ki je pravzaprav prisilno vedenje. To je nekaj, česar dandanes nismo več vajeni, kar je na neki način tudi prav, saj živimo v svobodni družbi."

Težko se sprijaznimo s tem, da nimamo odgovora na vse

Pomladno obdobje karantene je Grušovnik, ki sicer pripravlja tudi filozofsko delo o hoteni nevednosti, izkoristil za premislek o nekaterih temeljnih konceptih svobode, etike, odnosa do vedenja, ki jih je zamajala aktualna koronakriza, med drugim se loti tudi skoraj sočasne okrepitve teorij zarote. Ljudje po njegovem radi verjamejo teorijam zarote, ker jim svet predstavljajo kot obvladljiv in nadzorljiv, kar pa vedno ni, poudarja. Kot pojasni, se je težko spopasti z dejstvom, da v svetu mikroorganizmov nastajajo naključne mutacije, da se te stvari pač zgodijo in da znanost ob tem potrebuje nekaj časa, da poišče določene odgovore in rešitve. "Stvari niso tako preproste, da bi samo tlesknili s prstom in že imeli informacije. V človekovem bivanju vlada negotovost, naključnost je ena od temeljnih potez človeške eksistence, s čimer pa se v intimi težko spoprimemo." In to idejo želimo nevtralizirati z različnimi teorijami zarote, ki predstavljajo svet kot obvladljiv, pojasni.

"Pri čemer pa je moj odgovor teoretikom zarote ta: Dragi moji, ne, ne, svet je še hujši, kot mislite. Res je, da drvimo proti prepadu. A tega voza ne vozi nihče, sam drvi proti prepadu."

Kot v svojem najnovejšem knjižnem eseju še izrecno opozori, je ideja, da bi nas trenutna kriza streznila in prinesla preobrat, lahko tudi problematična. "Krizo lahko razumemo kot razkritje, kot neki čas, v katerem se razkrije nekaj, kar je bilo prej zakrito zaradi delovanja vsakdana. Ko pa je vsakdan zamajan, pridejo na plan stvari, ki so bile prej skrite." Zato je kriza po njegovem nekakšen privilegiran trenutek, moment, ko se zavemo stvari, ki so bile prej zakrite, potlačene.

"Upi, da bi se s to krizo zgodil preobrat, so preuranjeni. Koronakriza je le ena od kriz, s katerimi se spopadamo. Druga kriza, ki je dosti obsežnejša in bo dolgoročnejša, je okoljska kriza, imamo tudi humanitarno krizo z migranti, ki je kriza ključnih civilizacijskih vrednosti. A vse to še naprej potiskamo pod preprogo."

Maja Ratej