Danes je 3. maj. Danes je žalosten dan. Moral bi biti vesel. Zaznamujemo mednarodni dan svobode medijev. Dan, ko bi leta 2022 morali govoriti o vse boljših razmerah za novinarke in novinarje. Za novinarstvo.

Indeks svobode medijev, ki so ga objavili pri organizaciji Novinarji brez meja, razkriva ravno nasprotno. Novinarke in novinarji v zadnjih 20 letih še niso bili in delovali v slabših razmerah.

Tako je tudi v Sloveniji, ki je padla za rekordnih 18 mest. S 36. je strmoglavila na 54. mesto.

V resnici se je začelo 11. maja 2020 s tistim pismom z naslovom Vojna z mediji, ki je še vedno objavljen na slovenskih vladnih straneh. Tako kot pod kotlom še vedno tli …

Slovenija je od leta 2020 do leta 2021 potem padla za štiri mesta. Zdaj za 18. Tako nizko še ni bila nikoli.

Razlogi?

Novinarji brez meja navajajo: vladna blokada financiranja Slovenske tiskovne agencije, verbalni napadi predsednika vlade na novinarke in novinarje, izkoriščanje politične moči za nadzor RTV Slovenija skozi programski in nadzorni svet, slapp tožbe ter spletno in fizično obračunavanje z novinarji in novinarkami, ki so poročali s protestov proti omejitvenim ukrepom med epidemijo.

Slovenija je na področju svobode medijev zdrsnila v kategorijo problematičnih držav. V kategorijo, v kateri so avtokratski režimi in v kateri se zdi, da določene države izkoriščajo politično moč za onemogočanje delovanja novinarstva.

Novinarske organizacije na Zahodnem Balkanu so na Slovenijo dolgo gledale kot na državo dobre prakse, kot okolje, ki je naklonjeno svobodi medijev. Videle so jo kot vzor. Zdaj je Slovenija izgubila tudi ta primat. Na indeksu svobode medijev je pred njo Hrvaška, ki sicer kot zadnja zaseda mesto v kategoriji držav z zadovoljivimi razmerami.

VROČI MIKROFON: Pavol Szalai, predstavnik Novinarjev brez meja: "Politično okolje v Sloveniji je ocenjeno precej nizko"

A razmere v novinarstvu niso enoznačne. Težave slovensko novinarstvo načenjajo že nekaj časa, ne glede na to, kaj se je dogajalo v zadnjih dveh letih pod to vlado. Pripeljalo je do nevzdržnih razmer, ki niso vredne članice Evropske unije.

Odkrito ščuvanje proti novinarstvu, proti novinarkam in novinarjem, se kaže v padcu zaupanja v novinarstvo. Ko so Donalda Trumpa vprašali, zakaj napada novinarje, je odgovoril: "Zato, da vam ne bo nihče verjel, ko boste pisali o meni." In to je cilj. Bolje, da nihče ničesar in nikomur več ne verjame, kot da bi verjel določenemu mediju, novinarju, novinarki.

Novinarji brez meja ugotavljajo, da smo se znašli v novi eri polarizacije. Na mednarodnem področju sta glavni igralki Kitajska in Rusija, ki s svojo propagando ustvarjata informacijski kaos. V lokalnem okolju pa kot enega ključnih problemov vidijo razrast medijev po modelu ameriškega Fox newsa, kjer ne obstaja več meja med mnenjem in informacijo. Kjer novinarska etika odpove. V vzhodni Evropi, tudi v Sloveniji, so takšni primeri mediji v lasti političnih strank, ki imajo eno samo agendo – politična propaganda. Tam novinarstvo ne obstaja.

A ne glede na to, kako težke so razmere, moramo novinarke in novinarji ves čas, še bolj kot kdo drug, ostajati neizprosno samokritični ter neprenehoma samoizpraševati svoje poslanstvo ter načela. Ne smemo si dopustiti, da bi zapadli v destruktivnost samoviktimizacije (tudi to se sicer že dogaja), ki bi lahko načela dodobra skrhane niti novinarskega ceha. Odgovorni smo samo in izključno javnosti, ki pa je v družbeni hierarhiji nad nami. Elitizem je pot v pogubo.

Ob vsem tem pa moramo biti dovolj močni, da se znamo postaviti tudi za svoje pravice in načela, ko pride do razmer, v katerih smo se znašli v zadnjih dveh letih. Pretita nam dve največji nevarnosti za novinarstvo: samocenzura in da sami postanemo zgodba. Temu se moramo odločno postaviti po robu. Visoki novinarski standardi, ki so jih postavili velikani slovenskega novinarstva, nam tudi zapovedujejo, da ne smemo sprejeti diletantizma, ki je močno načel kredibilnost javne televizije. Večina kolegov v informativnem programu televizije se je že distancirala od pomanjkanja osnovnih novinarskih kompetenc, ki jih kaže nekaj drugih. Dejstvo je, da se pri teh brišejo meje med informacijami in mnenji, kar vodi v odkrito propagando politične opcije, ki je vladala v zadnjih dveh letih. In v to slovensko novinarstvo ne sme privoliti. Ker tukaj ne gre za vprašanje med levimi in desnimi, našimi in vašimi, tukaj gre za vprašanje profesionalizma, novinarskih standardov in odgovornosti do javnosti.

Če je vlada Janeza Janše predstavljala grožnjo za novinarstvo ter poslanstvo in obstoj slovenskih javnih medijev, bo imela naslednja vlada še (vsaj) trikrat večjo odgovornost na medijskem področju. V krvavo ranjeno (javno) medijsko sfero bo morala poseči odločno, ampak kirurško previdno. Ob tem pa ne bo smela podleči skušnjavi, da bi na dotrajano fasado 'namalala' samo drugo barvo. To bi bila pot v propad. Kamor je zdrsnila tudi Grčija (najslabše razmere za novinarstvo v EU po indeksu svobode medijev), kjer je Siriza imela možnost ustanoviti moderen javni servis, kamor politika nima možnosti posega, pa ni, 'namalala' je le novo barvo, ki jo je naslednja vlada prebarvala naslednji dan, ko je nastopila mandat.

Kot že rečeno, Slovenija ni samo STA, ni samo RTV Slovenija. Številni drugi mediji se herojsko borijo za preživetje na neusmiljenem trgu. Številne so v zadnjih dveh letih kaznovali in jim niso dodelili javnih sredstev. Raje so jih namenili propagandnim občilom ene politične opcije. En medij se bori z nevzdržnim številom slapp tožb, samo zaradi svojega poročanja.

Bliža se 9. maj, dan Radia Študent, ki ne pomni več pomladi, ko ne bi imel eksistencialnih težav z ustanoviteljem. Zdi se, kot da ŠOU po že videnem primeru (STA) načrtno izčrpava Radio Študent, ki je eden od najpomembnejših in temeljnih delov slovenskega medijskega mozaika. In medtem ko se RŠ bori z biroklepatskim ustanoviteljem, njihov sodelavec Matej Kavčič sedi v iraškem zaporu. Kar je nedopustno. Iraške oblasti ga morajo takoj izpustiti. Ob tem zahtevamo tudi polno zavzetost slovenskih oblasti, da slovenskega novinarja rešijo iz zapora.

Takšen je torej 3. maj, dan svobode medijev v Sloveniji. Vseeno lahko sklenemo pozitivno, saj se je Slovenija v indeksu najbolje odrezala v kulturno-družbenem kazalcu. Novinarji brez meja ugotavljajo, da je prebivalcem Slovenije mar za medije, kar so še posebej pokazali v donatorski kampanji za Slovensko tiskovno agencijo. In tega se moramo novinarji in novinarke ves čas zavedati. Naš edini zaveznik je javnost, do katere pa se moramo vesti odgovorno, spoštljivo in nikoli podcenjujoče.