Iskanje
Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.
Drugi je, da gre za pevsko oziroma glasbeno tekmovanje. Ja, zato je pred desetimi leti zmagal Thomas Neuwirth – izključno zaradi solfeggia.
Letošnji_ zmagovalec_ Nemo Mettler najbrž poje bolje, nikakor pa ni prvi_, ki je s svojo pojavnostjo dodobra razkajfal_ del javnosti, a stvar je tu še bolj komplicirana, identificira se namreč kot nebinarna oseba, tega pa ta čas ni mogoče niti izjaviti brez ideološke podstati –spol razgreva čustva. Nemo zase uporablja zaimka they/them, v tej (radijski) kolumni zanj zgolj zasilno uporabljamo moški spol, saj v slovenščini še nimamo ustreznega prevoda, ki bi bil poenoten in obče sprejet.
Neskončna globina golid gnojnic, ki so se ob razglasitvi zlile po tem mladem človeku v nafrfuljeni roza jaknici, zgolj razkriva, kako krhka je očitno v svojem bistvu dominantna cis identiteta, ki brez debate enači biološki in družbeni spol, če jo lahko takole iztiri en_ drobni_ Švicar_ v nedolžnem roza krilcu. Kaže, da je takle spogled s seboj v ogledalu kdaj izrazito boleč, večina pa bolečino namesto soočenja raje odrine. To ni njihov problem, jezni so na roza krilce in v njem vidijo izključno ogromno rdečo cunjo, da iztiri njih, prav njih. Ker enostavno ni mogoče, da Nemo nikomur nič noče, da pač zgolj mara roza jopčke in dolge, urejene nohte. To ne gre. Desc je desc, baba je pa za šporhert, in tu nekje se konča.
Obstajajo izjeme. Te verjamejo, da je nebinarnost odločitev. Ni. Govorim iz lastne izkušnje: če bi se lahko, se nihče_ ne bi odločil_ zanjo, ker je tako življenje v družbi večinsko cis normativne populacije skrajno naporno. In kdaj nevarno. Tudi zaradi agresivne dominance večine tudi, ko gre za najbolj notranje bistvo posameznika_ce, prihaja v družbi, posebej med mladimi, do depresivnih motenj, motenj hranjenja, samopoškodovanj in celo samomorov. Odziv na Nema_ zgolj dokazuje še vedno katastrofalno nizek nivo družbenega sprejemanja različnosti.
In medtem, ko se pod pretvezo kruha, ki ga ni, in iger, ki niso več zabavne, ukvarjamo s predsodki večine, ko vedno znova razlagamo osnovne pojme, denimo vsaj razliko med slovničnim, biološkim in družbenim spolom, medtem ko se večina belih cis moških repenči, hrepeneč po vrnitvi apriornosti lastne pozicije moči v družbi, v Gazi genocid divja dalje z nezmanjšano močjo.
Vsi tozadevni incidenti na letošnji Evroviziji niso niti pljunek v morje, organizatorji prireditve pa so znova pokazali lastno nemoč, že ko gre vsaj za deklarativno zavzemanje jasnega stališča. Enako kot RTV Slovenija. Na seji Sveta se je razpravljalo, se dalo neko pobudo, vodstvo je odgovorilo, na EBU je bila odposlana omlednejša varianta poziva, čas za konkreten ukrep je bil zamujen, ker je bila odločitev nesprejeta, na koncu se je udeležitev zgodila in pesem je bila odpeta. Bolijo nas mrtvi otroci v Gazi, obžalujemo in nam je hudo, toda taka je pač naša narava. Namesto deklarativne geste – se skloni glava. Pa še rima se.
Na Švedskem, skratka, meja ni bila postavljena, prireditev je bila izpeljana, Izrael je nastopil, sicér s spremenjenim besedilom, in na koncu celo zasedel visoko peto mesto. Ker pesem, a veš, je bila pa lepa. Lepo je zapela. In ker tole baje pač ni političen (euro)song.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.
Drugi je, da gre za pevsko oziroma glasbeno tekmovanje. Ja, zato je pred desetimi leti zmagal Thomas Neuwirth – izključno zaradi solfeggia.
Letošnji_ zmagovalec_ Nemo Mettler najbrž poje bolje, nikakor pa ni prvi_, ki je s svojo pojavnostjo dodobra razkajfal_ del javnosti, a stvar je tu še bolj komplicirana, identificira se namreč kot nebinarna oseba, tega pa ta čas ni mogoče niti izjaviti brez ideološke podstati –spol razgreva čustva. Nemo zase uporablja zaimka they/them, v tej (radijski) kolumni zanj zgolj zasilno uporabljamo moški spol, saj v slovenščini še nimamo ustreznega prevoda, ki bi bil poenoten in obče sprejet.
Neskončna globina golid gnojnic, ki so se ob razglasitvi zlile po tem mladem človeku v nafrfuljeni roza jaknici, zgolj razkriva, kako krhka je očitno v svojem bistvu dominantna cis identiteta, ki brez debate enači biološki in družbeni spol, če jo lahko takole iztiri en_ drobni_ Švicar_ v nedolžnem roza krilcu. Kaže, da je takle spogled s seboj v ogledalu kdaj izrazito boleč, večina pa bolečino namesto soočenja raje odrine. To ni njihov problem, jezni so na roza krilce in v njem vidijo izključno ogromno rdečo cunjo, da iztiri njih, prav njih. Ker enostavno ni mogoče, da Nemo nikomur nič noče, da pač zgolj mara roza jopčke in dolge, urejene nohte. To ne gre. Desc je desc, baba je pa za šporhert, in tu nekje se konča.
Obstajajo izjeme. Te verjamejo, da je nebinarnost odločitev. Ni. Govorim iz lastne izkušnje: če bi se lahko, se nihče_ ne bi odločil_ zanjo, ker je tako življenje v družbi večinsko cis normativne populacije skrajno naporno. In kdaj nevarno. Tudi zaradi agresivne dominance večine tudi, ko gre za najbolj notranje bistvo posameznika_ce, prihaja v družbi, posebej med mladimi, do depresivnih motenj, motenj hranjenja, samopoškodovanj in celo samomorov. Odziv na Nema_ zgolj dokazuje še vedno katastrofalno nizek nivo družbenega sprejemanja različnosti.
In medtem, ko se pod pretvezo kruha, ki ga ni, in iger, ki niso več zabavne, ukvarjamo s predsodki večine, ko vedno znova razlagamo osnovne pojme, denimo vsaj razliko med slovničnim, biološkim in družbenim spolom, medtem ko se večina belih cis moških repenči, hrepeneč po vrnitvi apriornosti lastne pozicije moči v družbi, v Gazi genocid divja dalje z nezmanjšano močjo.
Vsi tozadevni incidenti na letošnji Evroviziji niso niti pljunek v morje, organizatorji prireditve pa so znova pokazali lastno nemoč, že ko gre vsaj za deklarativno zavzemanje jasnega stališča. Enako kot RTV Slovenija. Na seji Sveta se je razpravljalo, se dalo neko pobudo, vodstvo je odgovorilo, na EBU je bila odposlana omlednejša varianta poziva, čas za konkreten ukrep je bil zamujen, ker je bila odločitev nesprejeta, na koncu se je udeležitev zgodila in pesem je bila odpeta. Bolijo nas mrtvi otroci v Gazi, obžalujemo in nam je hudo, toda taka je pač naša narava. Namesto deklarativne geste – se skloni glava. Pa še rima se.
Na Švedskem, skratka, meja ni bila postavljena, prireditev je bila izpeljana, Izrael je nastopil, sicér s spremenjenim besedilom, in na koncu celo zasedel visoko peto mesto. Ker pesem, a veš, je bila pa lepa. Lepo je zapela. In ker tole baje pač ni političen (euro)song.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Leta 1999 je Janez Burger režiral prelomen film, v katerem na koncu mlad moški pripoveduje zgodbo o žogi. Rad bi igral košarko s prijatelji, a izkaže se, ko žogo, ki jo je kupil po akcijski ceni, končno napihne, da ni prava, ampak, kot reče sam, "taka, otroška". Ne le ta zgodba, celotni film V leru je domala popolna metafora; že naslov zadene bistvo.
4 min • 13. 06. 2024
Že pet mesecev neuspešno poteka iskanje manjkajoče_ga člana_ice uprave RTVSLO in posledično je predsednik uprave nedavno odstopil. Čeravno je nacionalka sama po sebi ogromen sistem, je v primerjavi z državo še vedno podobna atomu. Toda: bi bilo mogoče v omenjenih težavah videti odsev problema na vrhu države? Predsednik uprave je na sejah Sveta RTV često jadikoval nad neuspešnim novačenjem kandidatk in kandidatov. Kadra da ni. Nihče noče te funkcije, tega denarja, tega položaja in te moči in oblasti. V to kloako noče stopiti nihče. Ker je to še vedno dovolj majhen sistem, da se od daleč vidi, v kaj človek stopa. Na ravni države je moči in denarja dosti več, zato se za funkcije še vedno vsakič znova poteguje mnoštvo kandidatk in kandidatov za čestitke. Podobno je tudi na ravni EU, tam bo dal vložek, menijo, le še toliko bogatejši izplen. A kakovost ponudbe na volilnih lističih pove mnogo tudi o državi sami. Tako imamo, denimo, na slovenskih lističih – celo kot nosilca liste – tudi cenenega populista, ki poskuša lastno zaplankanost in neznanje zakamuflirati v domoljubje: postavljen pred praktičen preizkus svojega obvladovanja tujih jezikov se je zatekel k pač edinemu, kar pozna, torej k populizmu, in oznanil, da bo v Bruslju uporabljal izključno slovenščino. Seveda Bruslja ubožec ne bo videl, a če bi ga, bi prvi teden umrl od lakote. Toda podobni legalistični modus operandi uporablja, ko zagusti, tudi predsednik opozicije, pa kako neki ga potem ne bi takle arbitrarni elektronček! Janša, ko mu gre za nohte, po pravilu prične navidezno preizpraševati zakonitost, in sicer točno tam, kjer zakonitost ni osnovna situacijska kategorija. V nedavnem intervjuju na N1 ga je voditelj povprašal o odnosu poslancev največje opozicijske stranke do incidenta v prestolnici, kjer je skupina zakrinkanih moških domnevnega begunca privezala na prometni znak. Vodja opozicije se je izmotaval, nato pa na eksplicitno podvprašanje ministrskega predsednika, ki je bil drugi gost v studiu: "A smo mi Grimsa prisilili, da se je z njimi pogovarjal?" pribil: "To nima veze. Mislim, a je to problem, a je to kaj nezakonitega?" Točno zaradi tega odgovora, epitoma njegove siceršnje retorike, ta človek ne more nikdar več voditi te države. Odgovor izkazuje akutno pomanjkanje razumevanja že osnovne etike, da o sočutju in solidarnosti niti ne govorimo, vse to pa kot osnovno opremo pričakujemo od figure državnega voditelja. In ja, absolutno nesprejemljivo je, da se poslanec slovenskega Državnega zbora in kandidat za slovenskega poslanca v evropskem parlamentu pogovarja s člani skupine, ki je sposobna tovrstnega dejanja, in sicer ne zato, ker bi bilo to nezakonito, marveč zato, ker je nedostojno, ker ni vredno pozicije, ki jo zaseda in ker legitimizira izjavljalno pozicijo nasilnežev kot sebi enakovredno. To sploh ne bi smelo biti mogoče, niti v teoriji. Gospod Janša to zelo dobro ve, javno se je namreč zgražal, ko se bivša ministrica aktualne vlade z njim ni želela rokovati. Tudi tisto ni bilo nezakonito. Zelo zanimivo bo opazovati, kako (in kdaj) se bo na RTVSLO razpletel vozel, ki bolj in bolj spominja na gordijskega – to bo namreč dobrodošel prikaz sposobnosti te družbe za ohranitev lastnega statusa nacije.
4 min • 06. 06. 2024
Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.
4 min • 30. 05. 2024
To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali.
4 min • 23. 05. 2024
Kar bi kdo vzel kot ljubko naivnost, je v resnici povedno poniževanje mentalnih kapacitet volilnega telesa. V intervjuju v prejšnji Sobotni prilogi Dela premier namreč samemu sebi stisne petko rekoč, da naj bi Švica v Sloveniji razpoznala drugo Švico. No, naslov je tendenciozen, a premier je dejal dobesedno: "Ko smo se osamosvajali, smo sanjali o drugi Švici. Saj se spomnite. Ko gre za farmacijo, je Švica v nas prepoznala drugo Švico."
4 min • 09. 05. 2024
