Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
542 prispevkov
Novinar, voditelj, večni študent. Ne mara stvari, ki so neumne, in ima rad stvari, ki so kul. Preprost zakompliciranec depiliranega jezika išče rešitve (zlasti že razvozlanih) ugank, ki si jih družba vendarle vedno znova zastavlja in na njih odgovarja s premalo kritične distance, ter si šteje v posebno čast, če vas pri tem užali.
Gosta oddaje sta popotnika in filmska ustvarjalca Aljoša Toplak in Martin Pavunc, ki snemata dokumentarni film o iranski "podtalni" umetniški sceni; produkciji, ki deluje onkraj strogih pravil in omejitev tamkajšnjih klerikalnih oblasti. V intervjuju razlagata o svojih izkušnjah s preganjanimi umetniki, predstavljata pred oblastjo skrite prostore, v katerih se ti zadržujejo in združujejo, ter opisujeta svoje doživljanje nedavnih mednarodnopolitičnih zaostrovanj na Bližnjem vzhodu, ki sta jim bila tokrat drugače kot po navadi, ko novice o tem spremljamo z varne razdalje, priči čisto od blizu. Iz ministrstva so jima ob prvi objavi globalne vasi svetovali, naj nemudoma odstranimo oddajo, vsaj do časa njune vrnitve. Sedaj sta zopet na varnem, v Sloveniji, mi pa pogovor ponovno objavljamo.
Gostja oddaje je Alenka Mali, 25-letna potomka dveh alpinistov; Slovenca in Argentinke, ki se je pred desetletji preselila v Slovenijo, tako da je otroštvo preživela izmenjaje v Evropi in v Južni Ameriki, največ v gorovju Patagonije. Starša sta jo s svojo strastjo do preživljanja časa v hribih in premagovanja lastnih telesnih omejitev "okužila" že zelo zgodaj.
V ponedeljek je minilo leto dni od napada skrajnega palestinskega islamističnega gibanja Hamas na Izrael. V skrbno načrtovani barbarski teroristični akciji je množica napadalcev pobila približno 1200 ljudi. Izrael je odgovoril s teroristično akcijo, ki zdaj traja že več kot leto dni. Oziroma s tako imenovano kopensko operacijo, ob kateri pušča svetovno javnost in mednarodno skupnost – z izjemo Združenih držav Amerike, ki Izrael nepretrgoma podpirajo tako v diplomaciji kot z rednim dobavljanjem orožja – odprtih ust in v šoku.
Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.
Ker ta teden naš dopisnik spremlja razprave voditeljev v Palači narodov v New Yorku, in to v času, ko Slovenija predseduje Varnostnemu svetu Združenih narodov, ob strani puščamo samo ameriške teme ter se posvečamo mednarodnim. Tehtamo možnosti za prenovo strukture in sistema mednarodne organizacije ter preverjamo odzive diplomatov različnih držav na mednarodno prizadevanje Slovenije.
Primož Kovačič je geodet, ki se je pred 15 leti skupaj z nekdanjo partnerko, ki je šla tja zaradi dela na nekem projektu, odpravil v Kenijo. Popolnoma brez načrtov in, kot pravi, kot popoln naivnež. Že po nekaj mesecih je spoznal, da ga življenje in delo tam bistveno bolj osebnostno izpolnjujeta, kot bi ga klasično (in dolgočasno) merjenje parcel slovenskih lastnikov, vožnja z avtomobilom na leasing in lagodno bivanje s solidno plačo. Med drugim pripoveduje o svojem umeščanju v novo okolje, o navezovanju stikov z ljudmi iz kenijskih lokalnih skupnosti na podeželju in v prestolnici Nairobi iz resnično vseh družbenih slojev - tudi raznimi kriminalci in "reformiranimi gangsterji" iz revnih barakarskih naselij - s katerimi se je moral povezati na povsem osebni ravni, da je lahko omenjenim skupnostim predstavil dragocenost svojih stokovnih storitev z osveščanjem o tem, na kakšne načine lahko kartiranje določenih naseljenih območij s kar najmanj finančnega vložka pripomore k boljšemu življenju vseh.
Z našim bruseljskim dopisnikom preverjamo napovedi predsednice Evropske komisije, ki je že pred časom sporočila, da bo pogovore s komisarskimi kandidati začela sredi avgusta. In medtem ko so v Bruslju turistično ponudbo kočij s konjskimi vpregami zamenjali za ponudbo električnih, še vedno dviga precej prahu tudi začasna carina, ki jo je EU uvedla za uvoz električnih vozil iz Kitajske.
Izteka se teden, ki bi ga mnogi najraje kar takoj potlačili v podzavest in pozabili nanj. Zaznamovala sta ga dva zelo prelomna dogodka: v enem, ki še vedno odmeva po vsem svetu, je nekdo za laž ušel smrti. V drugem, ki je globoko ganil domačo javnost, pa je ta doletela osebo, brez katere življenje tu nikoli več ne bo enako.
Novinar Robi Poredoš že 27 let prebiva v New Yorku, kjer dela kot dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav. Je odličen poznavalec tamkajšnje politike in dogajanja v družbi. Ko smo ga leta 2014 prvič gostili v oddaji Globalna vas, je tako pripovedoval o izbruhu množičnih protestov zoper policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani. Deset let pozneje opaža, da se napetosti med pripadniki dveh nasprotujočih si političnih polov in tudi drugih družbenih skupin še zaostrujejo. Robi v intervjuju poleg vsakdanjih stvari, ki zaznamujejo življenje čez lužo, pripoveduje o najbolj aktualnih "ameriških vprašanjih" ta hip, kot so denimo prihajajoče predsedniške volitve. Označuje jih za najbolj bizarne doslej. Pa o tem, kako na kakšnem srečanju Slovencev v Ameriki bistveno lažje kot Melanijo srečaš Donalda Trumpa. In o tem, kako je slednji postal (tako) nesramen in napadalen šele po vstopu v politiko.
Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.
Prihajajoče volitve v Evropski parlament niso prve, ki jih razglašamo za prelomne. V katerih za javnost relevantnih pogledih to vendarle so, se pogovajamo s strokovnjakom za mednarodne odnose dr. Markom Lovcem s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Z njegovo pomočjo skušamo osvetliti mednarodnopolitični kontekst s prevladujočimi vplivi na potek predvolilnih kampanj ter obravnavati poglavitne teme, ki zaznamujejo letošnjo predvolilno dinamiko: vojni v Ukrajini in Palestini ter (nezakonite) migracije in porast priljubljenosti apologetov skrajno desničarskih ideologij.
Z našo hrvaško dopisnico med drugim tudi o odzivih ribičev na odločitev evropskega sodišča za človekove pravice, o sestavi sabora, ki je izglasoval zaupnico vladi, v kateri bo poleg HDZ še Domovinsko gibanje, o novi zvezdi hrvaške glasbe, ki ji v nekaj minutah uspe razprodati tri koncerte, pa tudi o trajektu Oliver, ki pluje pod imenom Oliverja Dragojevića.
Tatjana Trček Pulišič, profesorica in vodja laboratorija na elitni Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, kjer med drugim raziskuje matične celice, pripoveduje o svoji selitvi v ZDA. Amerika jo je sicer zanimala že od otroštva, dejanski odločitvi za selitev pa je botrovala selitev njenega partnerja (zdaj moža) v New York, kjer je z njim in danes 10-letno hčerko preživela svoja prva leta čez lužo. New York ji kljub nekaterim manj prijetnim vidikom bivanja, kot so ekstremno visoke najemnine in spanje v utesnjujočih garsonjerah, ostaja v toplem spominu.
Medtem ko se svetovna diplomacija jecljavo spotika ob navadnim smrtnikom nevidne retorične mejnike med "zaskrbljenostjo", izražanjem "pričakovanj", "pozivi", "obsojanjem" ali občasno vendarle tudi "ostrim obsojanjem", hladnokrvni klavci v Palestini še kar koljejo, nedolžni pa še kar umirajo. Slovensko notranjo politiko medtem pretresajo afere; predvsem v zvezi s stranko Nova Slovenija, ob katerih bi znali slovenski volivci pred prihajajočimi evropskimi volitvami pozabiti, da je aktualna koalicija doslej uresničila malo do nič svojih predvolilnih obljub.
Še štirje dnevi so do konca predvolilne kampanje za parlamentarne volitve, ki bodo v sredo, 17. aprila, ko bo tudi dela prost dan. Kampanja se je začela burno, z Milanovićevo napovedjo kandidature, ustavno sodišče mu je sodelovanje odsvetovalo, pa vendarle s svojimi nastopi še vedno "posredno" sodeluje v kampanji.
Nekdanji slovenski vrhunski deskar na snegu je to podlago zamenjal za veličastno valovje obale otoške afriške državice, ki ga je očarala že pred leti, ko je tja hodil na priprave. Vse presežke svoje energije pa iz tekmovalnih dejavnosti preusmeril v uresničevanje projekta odprtja restavracije. Rok Flander ni le njen investitor ali lastnik, temveč je vseskozi zraven tudi s svojimi rokami: med drugim je skupaj z lokalnimi mizarji in drugimi obrtniki poskrbel za skoraj vso notranjo opremo, ki temelji na med seboj različnih si unikatnih kosih pohištva, pretežno iz tam pridobljenega lesa, ki so ga v času kolonializma uporabljali pri graditvi. "V življenju se moraš znati ustaviti, šele takrat se pri človeku pokaže njegov pravi jaz," zatrjuje Rok, ki je že med športno kariero (pa nikakor zaradi kakšnega manka vrhunskih uvrstitev na največjih svetovnih tekmovanjih) rad poudarjal, da je zanj tekmovalni vidik dejavnosti sekundarnega pomena in da mora v vsem, kar počne, uživati, sicer tudi rezultatov ni.
O pripravah naše severne sosede na evropske volitve, o svežnju pomoči za gradbeno panogo, ki je zaradi ohlajanja gospodarstva v vse večjih težavah in sredi stavkovnega vala, pa tudi o pripravah na tradicionalne velikonočne sejme s praznično kulinarično ponudbo. Oglaša se naša avstrijska dopisnica Petra Kos Gnamuš.
Kako dopisnik doživlja svet med razdaljami svojih novinarskih poti? Skupaj se peljemo v Bukarešto, obiščemo Kosovo. V Srbiji nekatere preseneča, da dolgoletna premierka Ana Brnabić ni v igri za ta položaj. Od tam odmeva tudi zgodba Politica, da naj bi se predsednik vojnega sindikata Novica Antić, ki je tudi ustanovitelj ene izmed ruskih revij in sodelavec ruskih obveščevalnih služb, uspešno infiltriral celo v Bruselj in se tudi pogovarjal z več evropskimi politiki. Ne pozabimo pa niti na srbsko pesem za izbor Evrovizije.
Z našim bruseljskim dopisnikom se pogovarjamo o vse glasnejših pozivih, da mora Evropa povečati proizvodnjo orožja, o zakonodajni podlagi, ki bi v prihodnje omogočila uporabo prihodkov od zamrznjenega ruskega premoženja za obnovo Ukrajine, pa tudi o napovedih poljskih kmetov, da bodo popolnoma zaprli prehod meje med Poljsko in Ukrajino.
Glasbenik in učitelj glasbe je pred petimi leti z orkestrom nastopal po Kitajski. Ustavil se je tudi v mestu Hangčou, kjer so ga povabili na ogled ene svojih mednarodnih glasbenih šol, hrati pa − tako rekoč mimogrede − še službo. Ponudbo je, da si ne bi potem v prihodnje očital zamujene priložnosti, sprejel. V intervjuju pripoveduje o svojem doživljanju menjav(e) okolja; rodno prekmursko podeželje je torej zamenjal za Hangčou, pred letom dni pa se je od tam preselil v še skoraj dvakrat večji Šenžen s skoraj 18 milijoni prebivalcev, ter o razlikah in podobnostih pri svojem delu tukaj in tam.
