Pred 33 leti se je začela afera JBTZ. 31. maja 1988 so aretirali Janeza Janšo in Ivana Borštnerja, malo kasneje tudi Davida Tasića. Francija Zavrla jim ni uspelo aretirati, zato se je na procesu proti četverici, ki je bila obtožena izdaje vojaške skrivnosti, edini branil s prostosti. Teh dogodkov se spominjamo, ker so bili pomembni pri nastajanju naše države, pa tudi zato, ker si slovenska javnost, ki se je takrat odzvala s protesti in zborovanji, pogumno, silovito in množično, zasluži poklon. Tatjana Pirc se je o tistih in teh časih pogovarjala z Alijem Žerdinom, Matjažem Albrehtom, Igorjem Bavčarjem in Petrom Lovšinom.
Ali Žerdin, Matjaž Albreht, Igor Bavčar in Peter Lovšin o aferi JBTZ
V protestniški zgodovini Slovenije ima posebno mesto leto 1988, ko se je prav v teh dneh pred 33 leti začela afera JBTZ (Janša, Borštner, Tasić, Zavrl). Slovenija se je takrat odzvala silovito, množično in pogumno. Za zaščito obtoženih, ki jim je armada očitala izdajo vojaške skrivnosti, za boljšo koordinacijo in organizacijo akcij, zborovanj, protestov, so ustanovili odbor za varstvo človekovih pravic, ki je začel delovati junija 1988, ugasnil pa je aprila 1990. Odbor, ki ga je skupaj s sodelavkami in sodelavci uspešno vodil Igor Bavčar, je imel več kot sto tisoč posameznih in kolektivnih članov, združil je na videz nezdružljive. Zaradi široke podpore je imel neverjetno moč. Kako je protestniško gibanje konec osemdesetih spremenilo Slovenijo, kaj se je dogajalo pred tem, kako je deloval odbor za varstvo človekovih pravic?
Novinar, urednik, sociolog, publicist dr. Ali Žerdin, ki je bil leta 1988 odgovorni urednik Radia Študent, je takrat poročal, pozorno spremljal dogajanja, njegova knjiga Generali brez kape, ki je izšla leta 1997, pa je izjemen dokument tega obdobja. V uvodniku je Žerdin napisal, da je leto 1988 čas odbora za varstvo človekovih pravic in da je tisto, kar je bilo leta 1988 zares zanimivo, gibanje.
''Najbolj enostaven opis bi bil, da je to čas, ko je staremu režimu pošla sapa, novi pa se še ni vzpostavil, kaj šele, da bi se že pokvaril. Imeli smo vmesni čas, ki je omogočal, da se v družbi dela izume, da se razmišlja, kako postaviti stvari na novo. Zanikalo se je ideje, ki so prihajale iz centra jugoslovanske federacije, bile so pa ideje, ki so bile bolj samonikle, kako bi se preuredili odnosi v Sloveniji, pa tudi širše. Ta razprava je tekla v okviru tako imenovane pisateljske ustave. Staro se je poslavljalo z določenimi represivnimi ambicijami, novo še ni bilo postavljeno, bil pa je to graditeljski čas, prežet s silovitim optimizmom in z veliko količino državljanskega poguma.''
Tudi mediji so bili pomemben del te arene, pravi Žerdin. Mladina, Radio Študent, Tribuna, Katedra, Nova revija, Problemi, Časopis za kritiko znanosti, za katerega sta takrat delala tudi Janša in Bavčar, pomembna je bila še Revija 2000, ki je naredila prvo tematsko številko o slovenskem nacionalnem vprašanju, torej pred Novo revijo. Ko so bile razmere resne, so se znali vsi, tudi tisti, ki se niso najbolj prijazno gledali, povezati v močno omrežje takratne civilne družbe, kar je tudi ključna značilnost tega burnega časa.
Ali Žerdin svari pred poenostavljanjem zgodovine, ko govorimo o zaslugah pri nastajanju in osamosvajanju naše države:
''Stvari so bile kompleksne, v to kompleksnost je treba vključiti pogumna gibanja iz šestdesetih, ki so odpirala prostor svobode, medije, revije, pogum in brezkompromisnost punka, mirovno in ekološko gibanje, duhovna gibanja, gibanja za človekove pravice … Nujno se je treba zavedati, da nastanek države ni v rokah peščice pogumnih posameznikov.''
''Poenostavljene interpretacije so v marsičem tudi rezultat političnih bojev za prisvajanje simbolnega kapitala,'' še poudarja Žerdin.
Tudi naš nekdanji sodelavec Matjaž Albreht je poročal o vseh teh dogodkih. Oglašal se je z Roške ceste, poročal o delu odbora, protestih in zborovanjih, spremljal je odzive oblasti, potek sojenja na vojaškem sodišču. Pravi, da je Radio Ljubljana, kot se je naš radio imenoval takrat, o tem poročal nenehno in podrobno. Matjaž se spominja, da je na radiu takoj po aretaciji Janše, Borštnerja, Tasića vladala velika previdnost, za vsak prispevek je bilo treba pridobiti odobritev glavnega urednika.
Marsikaj se je v teh tridesetih letih spremenilo. Spremenili so se tudi junaki, zaradi katerih smo leta 1988 protestirali in zborovali.
''Kaj so takrat fantje izjavljali, ko so prišli ven! Kako so bili navdušeni nad svobodo, nad množico, ki so jo slišali …''
Odbor za varstvo človekovih pravic je fenomen, ki si zasluži spomin, omembo, razlago, analizo in tudi poklon. Odbor je vodil Igor Bavčar, ki od septembra 2017 prestaja zaporno kazen na Dobu zaradi zadeve Istrabenz. Prosili smo ga za pogovor, saj je v času, o katerem govorimo, odigral pomembno vlogo. Pravi, da se tega obdobja spominja z veseljem, čeprav je bila negotovost velika. Povedal je, da v vsem tem vrenju še ni bilo zelo artikuliranega gibanja za nacionalno osamosvojitev.
''Ko sem takoj po aretacijah dal intervju za Mladino, me je novinar vprašal, kaj bo s Slovenijo. Odgovoril sem mu, da je zdaj vprašanje slovenske samostojnosti samo še vprašanje generacij. Takrat se mi je zdelo, da je to še daleč, nekaj, kar se šele začenja. V resnici pa se je zgodilo čez tri leta. To pove, kako družbeni procesi v nekem trenutku dobijo dinamiko, ki je presenetila vse nas, tudi nas, ki smo mislili, da jih nekako poganjamo. To je bilo lepo obdobje."
Enaintridesetega maja 1988 so aretirali Janšo, Borštnerja in Tasića, Zavrla jim ni uspelo aretirati. Po aretacijah so ustanovili odbor za varstvo človekovih pravic, enega izmed razlogov za uspešnost njegovega delovanja pa vidi Bavčar v jasnosti zastavljenih ciljev. Kaj Igor Bavčar sporoča ljudem, ki so polni pričakovanj takrat protestirali na Roški cesti in na Kongresnem trgu?
''Radi bi jim povedal, da tam niso bili zastonj in da nič od tega, kar je danes, ne morejo očitati samim sebi, ker so bili tam.''
Tudi skupina Pankrti je sodelovala v projektu upora, protestov, osamosvojitve in v času JBTZ. Po njihovem nastopu na zborovanju 21. junija 1988 je Janez, kranjski Janez postal himna tistega časa. Peter Lovšin je povedal, da so bili takoj za to, da nastopijo, čeprav je skupina leto prej razpadla. Kako pomembna je tesna povezava med protesti in glasbo?
''Če se spomnimo leta 1968, protestov proti vojni v Vietnamu, je to obdobje označilo eno celo generacijo, ki se je politično opismenjevala prek glasbe, Boba Dylana, protestnih pesmi. Tega zdaj ni več, ker težko poenotiš vsa različna stališča, saj smo ljudje tako zelo razdeljeni … Glasba je pomembna! Da v zadnjih letih ni bilo nobene tovrstne glasbe, ki bi jo ljudje ponotranjili za protestniške namene, pomeni, da nekaj ni v redu. Ali je nekaj narobe z glasbeniki ali pa s kontrarevolucijo."
Pankrti in politika, to dvoje ne gre skupaj, čeprav so Pankrti sodelovali pri utiranju poti za slovensko samostojnost.
"Niti na eno državno proslavo nas niso povabili, nobena oblast nas ni povabila niti na pivo. Ko smo pomagali, so nas prežvečili in izpljunili. Po tridesetih letih pa lahko rečem, da smo tudi mi enako naredili z njimi. S politiko, ki je vodila to državo, nismo nikoli več našli nobene skupne točke. Pankrti smo demokratična ustanova in bobnar Slavc je dejal, da nikoli več na noben politični nastop."
VITRINA SLOVENIJA, ki jo ob 30. obletnici naše države postavljamo na Valu 202, ima tri nove eksponate: naši sogovorniki so na polico o protestih postavili dve fotografiji avtorja Toneta Stojka in malo ploščo Pankrtov Lublana je bulana/Lepi in prazni. Daljše pogovore z Alijem Žerdinom, Igorjem Bavčarjem, Petrom Lovšinom in Matjažem Albrehtom, pa tudi posnetek prenosa z Roške boste našli v epizodah podkasta Zgodbe.
