Rožnata dolina

Duševno zdravje mladih trpi, manjka tudi spodbudna beseda

Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?

pjimage (1)
Tadej Jezernik, Klara Jurečič, Sanja Zupančič
foto: Osebni arhiv

S02E03: ODNOS DO DUŠEVNEGA ZDRAVJA

Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?

Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.

Sogovorniki so:

Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."

"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo." 

Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.

"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."

Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.

"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."