Z 98-letnim arhitektom, ki je bil glavni projektant kliničnega centra, znan je predvsem kot avtor glavne stavbe UKC Ljubljana, se spominjamo burnih let projektiranja in gradnje UKC Ljubljana. Zaupal nam je tudi nekaj pikatnih podrobnosti.
Nanizanka 45 let tovarne zdravja na val202.si/zgodbe, avtorica: Tatjana Pirc
Če kdo kaj ve o bolnišnicah, je to arhitekt Stanko Kristl
Dr. Stanko Kristl se je že kot študent začel ukvarjati z bolnišnično arhitekturo, leta 1959 pa je prevzel projektiranje novega kliničnega centra. Bil je sončen oktobrski dan, ko me je dr. Kristl prijazno sprejel v atriju svoje hiše, v lepi ljubljanski stanovanjski soseski, ki je tudi nastala po njegovih načrtih. Grelo naju je toplo jesensko sonce in na varni razdalji zaradi epidemije covida-19 sva se kar nekaj ur pogovarjala o nastajanju prvih zamisli in o tem, kako so projektirali in gradili UKC Ljubljana.
Prof. dr. Stanko Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Arhitekt v najširšem smislu, profesor, raziskovalec, inovator, humanist, akademik ter nenehni kritični mislec.
Osemindevetdesetletni doktor Stanko Kristl, nepozaben sogovornik, izjemen poznavalec bolnišnične arhitekture, je bil na fakulteti za arhitekturo tudi asistent profesorja Ravnikarja. Ko je dobil ponudbo, da prevzame mesto glavnega projektanta novega kliničnega centra v Ljubljani, si je vzel nekaj časa za razmislek, postavil pa je tudi pogoje.
"Moji pogoji so bili: da dobimo literaturo, da se lahko povežemo s tujimi arhitekti, ki se ukvarjajo z bolnišničnim snovanjem, da nam omogočijo obiskovanje kongresov in ogled bolnišnic po svetu. So se strinjali, oni pa so zahtevali, da delamo po deset ur na dan, tudi ob sobotah, meni pa niso dovolili, da bi sodeloval na natečajih. Sem sprejel ponudbo, ki je bila zame velik zalogaj in preizkus."
Dr. Kristl je pri projektiranju vedno postavil v ospredje človeka, razmišljal je o tem, kako se bo v bolnišnici počutil pacient, kako bo prostor deloval na zaposlene. Zelo inovativne so bile na primer tudi njegove rešitve operacijskih sob. Najprej so zasnovali posteljni objekt, etažo so si zamislili v obliki hrastovega lista, vsak pacient bi imel svoj kotiček, ki bi mu omogočal določeno zasebnost, medicinska sestra pa naj bi skrbela za deset postelj, pripoveduje dr. Kristl, ki je skušal sestram čim bolj skrajšati poti.
Hospitalni del naj bi imel 18 nadstropij, neposredno pa naj bi bil povezan z diagnostično-terapevtskim in servisnim objektom (DTS). A te celote, žal, ni bilo mogoče uresničiti, čeprav so bili nad Kristlovo idejo moderne bolnišnice v Ljubljani navdušeni tudi v mednarodnem okolju. Politika je bila muhasta, odnos do projekta se je spreminjal. Ko so napovedali, da bodo gradili manjšo bolnišnico, kot je bilo prvotno zamišljeno, je Stanko Kristl dejal, da se s tem ne strinja. Zaradi tega so njegovo ekipo odslovili. Brez nje so zasnovali hospitalni del, pri projektiranju diagnostično-terapevtskega in servisnega objekta pa se jim je ustavilo … Tako so spet potrkali pri Stanku Kristlu.
"Saj so me imeli, pa so me nagnali, sem rekel. Nada Kraigher, ki je takrat vodila avtorsko agencijo, nas je zagovarjala na sodišču, ker so brez soglasja kopirali moj osrednji projekt. Rekla mi je, naj ne bom nor, saj nihče ne ve toliko o tej bolnišnici. Tako sem se prijavil na natečaj in oddolžili so se mi tako, da so mi izplačali dvojno višino prve nagrade."
Delali so zelo racionalno in revolucionarno. UKC so projektirali in gradili hkrati, s tem so čas graditve zelo skrajšali, pripoveduje dr. Stanko Kristl.
"Gradbenemu odboru sem takoj povedal, da ne moremo graditi po zakonih, ki so zahtevali, da morajo biti vsi prostori naravno osvetljeni. Dovolili so nam, da smo lahko naredili umetno prezračevane in osvetljene prostore. Jaz nikoli ne upoštevam zakonov. Tudi takrat, ko je rdeča luč na semaforju, pogledam in če ni nikogar, grem čez cesto (smeh)."
Kako pa se spominja takratnega direktorja Kliničnih bolnic Janeza Zemljariča?
"Bil je zelo glasen. Po sestankih sem šel vedno za eno uro na sprehod. Pozneje je ta stres prišel za mano, ko sem imel infarkt."
Arhitekt Kristl je avtor glavne stavbe UKC Ljubljana. Avlo tega objekta krasi čudovit strop. Pločevinasti krožniki, ki ponazarjajo ženske prsi. Arhitekt Stanko Kristl se je ukvarjal s prvinskim prostorom in s tem stropom je želel pri obiskovalcih in zaposlenih ustvariti občutek varnosti, da bi se v bolnišnici počutili kot v materinem naročju.
Tudi barve so zelo pomembne. Doktor Kristl ne mara beline v bolnišnicah, ta ga spominja na čas, ko je izgubil očeta, ki ga je pred tem obiskoval v bolnišnici.
"Ko sem zjutraj odhajal od doma, je vzhajalo sonce. Takšno občutje moram ustvariti v bolnišnici, sem si dejal. To je upanje."
Arhitekta Kristla jezi, če ne spoštujejo njegovih avtorskih pravic, zato svojo pravico, če je treba, išče tudi na sodišču, saj je prepričan, da brez njegovega soglasja ne bi smeli posegati v objekt, ki ga je zasnoval.
"Če se peljem po Njegoševi, mi začne razbijati srce. Mi smo imeli tam drevesa, ne pa avtomobilov. Če kdo ve kaj o bolnišnicah, sem to jaz."
Dr. Stanko Kristl pravi, da sodobna arhitektura ni na pravi poti, da preveč slepo sledi kapitalu in ne upošteva treh pravil, ki so veljala že v starem Rimu: trdnost, uporabnost in lepota.
"Arhitektura je raziskovanje," razlaga dr. Kristl, ki še vedno veliko dela in načrtuje. Tri stvari so v središču njegove pozornosti. Prva: išče odgovor na vprašanje, kakšno je stanovanje prihodnosti, druga: snuje projekt sodobnega sakralnega objekta. In tretja?
"Za tretjo stvar pa vam ne smem povedati. Lahko pa vam povem čez dva meseca," reče v smehu 98-letni arhitekt dr. Stanko Kristl, inovator, velik poznavalec bolnišnične arhitekture, avtor glavne stavbe UKC Ljubljana.
