Nedeljski izlet

Kjer najdemo Plinija, Tita in Mussolinija

Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino

20190425_132424
Igor Zemljič
foto: Tatjana Pirc/Val 202

Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …

Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.

Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.

V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.

Direktorjev fond

V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.

V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.

Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.

Spomenik sprave

Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”

Čaka jih selitev

Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.

Plinijeva Della naturale historia (1548), eden izmed zakladov knjižnice

foto: arhiv knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino