Partizanski pevski zbor je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem. Rekli so mu tudi Pojoča četa. Pred koncertom ob 75-letnici obstoja smo se mu pridružili na vajah
Zboru, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v vasici nad Semičem, so rekli tudi Pojoča četa. Njegov naslednik je Partizanski pevski zbor, ki letos praznuje 75-letnico. Spoznajmo dirigenta Iztoka Kocena, predsednika Jožefa Roškarja, tajnika Dušana Kulovca, harmonikarja Branka Sladiča in pevce, ki sta se jim v zadnjih tednih na vajah in koncertih pridružila novinarka Tatjana Pirc in tonski mojster Vjekoslav Mikez. Tako je nastala oddaja Nedeljski gost s Partizanskim pevskim zborom.
Poslanstvo Partizanskega pevskega zbora (PPZ) je ohranjanje pesmi upora in partizanske pesmi. Zbor je naslednik Invalidskega pevskega zbora, ki je bil ustanovljen 20. aprila 1944 v Planini nad Semičem.
"Na osvobojenem ozemlju so vzpostavljali politično-upravne in kulturne institucije, ki jih potrebuje država," pripoveduje pevec in predsednik Kulturnega društva partizanski pevski zbor Jožef Roškar. Invalidskemu pevskemu zboru so rekli tudi Pojoča četa. Zakaj so izbrali invalide? Roškar pojasnjuje: "To so bili ranjenci, ki so okrevali, a niso bili več sposobni za boj, zato so se naprej borili s pesmijo. Prvi zbor je štel 17 pevcev. Njihov dirigent je bil Karol Pahor. Po osvoboditvi so jih razpustili, ker so bili formalno vojna enota. Pevci so sicer še vedno prepevali, a ne več organizirano, leta 1947 pa so se spet zbrali in začeli vaditi. Partizanski invalidski zbor so postali tik pred deseto obletnico, leta 1971 pa so se preimenovali v Partizanski pevski zbor."
Danes je 44 članov Partizanskega pevskega zbora, aktivnih pevcev pa je 37. "Nam je lepo prepevati tudi zaradi tega, ker se zavedamo, da ohranjamo kulturno dediščino. Partizanska pesem ni nastala s formalnim zborom, v enotah so prepevali že takoj, ko se je začel odpor. Naš zbor je ta hip edini, ki prepeva izvirno partizansko pesem. Želimo, da bi zanamcem ohranili takšno pesem, kot je bila napisana. Ta pesem prinaša sporočila tudi za današnji čas," pripoveduje Jožef Roškar.
Dirigenti PPZ so bili Karol Pahor, Pavel Šivic, Janez Kuhar, Radovan Gobec, ki je zbor vodil najdlje (od 1953 do 1980), Milivoj Šurbek, Ciril Cvetko, Peter Škerjanec, od decembra 1992 do 2017 France Gornik, ki še vedno poje v zboru, maja 2017 pa je postal dirigent Partizanskega pevskega zbora Iztok Kocen, ki je prinesel novo dinamiko ter novo življenje. Tako je zapisal Jožef Roškar v brošuri, ki je izšla ob 75-letnici zbora.
Pevec in tajnik PPZ Dušan Kulovec o nekaterih statističnih podatkih: "Smo starejši zbor, le nekaj fantov je, ki so še zaposleni, povprečna starost je okrog 75 let, najmlajši pevec je star štirideset let. To je moški pevski zbor, ki pa je imel nekdaj tudi članico, solistko Vando Ziherl. Letos smo spet oživili pesem s solistko, nismo se zmotili, to je dobra poživitev. Imamo pa tudi častno članico, ženo pokojnega pevca Toneta Lovca."
Nace Žbontar v zboru poje že 47 let. Povedal je, da so med pevci tovariški odnosi, da v zboru vlada velika solidarnost: "Ker imam težave z nogami, mi pomagajo, da stopim na oder in z njega. Sicer pa vzdržujem kondicijo, hodim vsaj dve uri na dan. Partizanske pesmi sem pel že med vojno. Ko sem slišal za ta zbor, sem si obljubil, da bom postal njegov pevec. Dokler bomo lahko, bomo peli. Korenjaško!" konča Nace Žbontar, ki pravi, da je raje tovariš kot gospod.
Vinko Tomažič je začel v zboru peti leta 1971, rad se spominja nepozabnih turnej in nastopov doma in v tujini, poudarja še, da je za vsakega pevca zelo pomembna podpora domačih. Vinko in Nace najraje pojeta pesem Počiva jezero v tihoti, povedala pa sta še, da najbolj vžge pesem Hej, brigade. "Da bi še dolgo lahko prepeval," si želi Vinko Tomažič. Pavle Zidar je najstarejši pevec v zboru: "Kako plemenite stvari so ustvarili v tistih težkih časih! Če pridem v ta zbor, bom srečen, sem si rekel. Pa sem prišel! Petje je enkratna telovadba, ki dobro deluje na vse telo."
Iztok Kocen je dirigent zbora že dve leti, povedal nam je, da ni le dirigent, biti mora tudi motivator, interpret, korepetitor, učitelj … Vaje zbora so za opazovalca prava predstava. Pevci sledijo navodilom, dirigent je strog in poln energije. Iztok Kocen pravi, da je odgovor na vprašanje, zakaj ohranjati partizansko pesem, preprost: "Zato, ker je ta pesem lepa." Kocen se strinja, da bi si partizanska pesem zaslužila vpis v seznam nesnovne kulturne dediščine: "Pesmi, ki jih ljudje ne pojejo, ni. Dokler bomo partizansko pesem peli, bo obstajala." Kako pa se je dirigent in skladatelj Iztok Kocen, ki sodi v mlajšo generacijo, lotil uglasbitve Kajuha: "Tri, štiri mesece sem prebiral Kajuhovo zbirko, da sem našel besedilo, ki mi je ustrezalo. Znati ga moram interpretirati, vse mi mora biti jasno, da lahko naredim, kar želim. Tak je bil začetek."
Kocen je pohvalil pevce, saj je bilo zadnje leto, ko so se pripravljali na praznovanje obletnice, za vse zelo naporno: "Na vajah je prisotna večina pevcev, zelo zbrani so, trudijo se, da bi ustvarili nekaj lepega," poudarja njihov dirigent, ki na vajah motivira z grajo in hvalo. "Najbolj zdravo je, da se bobu reče bob," nam razloži.
Zlato pravilo PPZ pri prepevanju partizanskih pesmi je štiriglasno petje, veliko skladb spremlja tudi harmonika: "Harmonika je opora, harmonska, ritmična, v neakustičnih prostorih nas harmonika reši," pravi Iztok Kocen. Partizanski pevski zbor na harmoniki spremlja Branko Sladič: "Partizanska pesem brez harmonike ni prava partizanska pesem. Harmonika daje tempo, spodbudi zbor k večji agresivnosti petja, harmonika daje energijo."
Dvorane, v katerih nastopajo, so polne čustev, oči obiskovalcev so pogosto solzne, ljudje v dvorani radi glasno zapojejo z zborom. "Ne smemo gledati v dvorano, da ne vidimo čustev, brisanja solz, sicer se ti naredil cmok v grlu in ne moreš več peti. Zato je bolje, če je dvorana v poltemi," je dejal Dušan Kulovec. Bogdan Leban, ki v PPZ poje 27 let, pa je povedal, da ob partizanski pesmi, ki je zanj velik navdih, razmišlja o svobodi, za katero so padli mladi partizani: "Ta pesem mi daje upanje, da nas čaka boljši jutri." Pevec Bojan Rode dodaja: "Te pesmi zelo rad pojem, želim, da bi jih prepevali tudi naši otroci." Tone Zaletel pravi, da brez vaj ne bi mogel slediti dirigentu, zato se brez težav dvakrat na teden pripelje v Ljubljano z Vrha nad Želimljami pri Turjaku.
Osrednji dogodek praznovanja 75-letnice Partizanskega pevskega zbora bo torkov koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, na katerem bodo poleg Partizanskega pevskega zbora nastopili še Laška pihalna godba, Primorski akademski zbor Vinka Vodopivca, solistka Gaja Sorč, na harmoniki bo pevce spremljal Branko Sladič. 27. aprila pa bo PPZ zapel v svojem rojstnem kraju, v Planini nad Semičem.
Med mlajšimi pevci je tudi Marko Rus iz Prlekije, ki je v zboru dva meseca: "Vedno sem si želel peti v moškem zboru, ker izhajam iz družbe ljudskih pevcev. Moški, ki poje s čustvi, ima neki poseben glas. Hvala fantom v zboru, ki niti slučajno niso stari, po srcu so tako mladi kot jaz." France Gornik je v zboru od leta 1972: "Če me ta pesem ne bi spremljala v življenju, ne bi prispel do let, ki jih imam."
Kakšna pa je prihodnost Partizanskega pevskega zbora? Pevci so prepričani, da je svetla. Jožef Roškar: "Vem, da nam bo uspelo ohraniti partizansko pesem v izvorni obliki. Prizadevali si bomo, da te pesmi uradno postanejo del naše nesnovne kulturne dediščine. Mlajšim morda partizanska pesem ne pomeni toliko kot starejši generaciji, a morda bodo mladi začutili, da tudi oni potrebujejo nekaj takega."
