Frekvenca X

Vse živo 2/5: Rajskega vrta ni več

Izumiranje vrst na našem planetu je v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … In kot zadnji se bo zamajal tudi človek

Vse živo22
foto: Val 202

Naš planet vse bolj izgublja svojo rajsko podobo. Nova epizoda serije Vse živo Frekvence X ugotavlja, da je izumiranje vrst na našem planetu v zadnjih desetletjih že sprožilo padanje domin … in kot zadnji se bo zamajal tudi človek.

Na leto izumre 26 000 biotskih vrst.

V 30 letih je izginilo 80 odstotkov žuželk.

Število sladkovodnih živali se je zmanjšalo za tri četrtine.

Od leta 1970 se je število divjih živali v naravi prepolovilo.

– VIR: Leon Kebe, WWF, Dušan Klenovšek, Kozjanski park, in dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta

Največjo grožnjo biotski pestrosti na našem planetu predstavlja uničevanje naravnega okolja. Z izginjanjem tropskih gozdov izginjajo cele populacije vrst. Druga preteča nevarnost so podnebne spremembe, rast temperature in zakisanje oceanov, ki prinašajo nevarne posledice za življenje na tem planetu. Biotske vrste klonijo tudi pod prekomerno rabo naravnih virov, divjim lovom, onesnaženjem in tako naprej.

Oglasil se nam je morski ekolog John Bruno, ki deluje na področju Karibskega morja: “Izgubili naj bi že približno 70 odstotkov vseh živečih koral in koralnih grebenov. Le en koralni greben na tisoč še ima zdravo populacijo koral.” O stanju v tropskih gozdovih smo poklicali v Panamo, kjer se nam je oglasil raziskovalec sesalcev v tropih Claudio Monteza: “Čeprav o svetu govorimo kot o cikličnem sistemu, sam raje o njem razmišljam kot o piramidi. Ko začnete iz njega jemati zidake, se bo na neki točki sesul.”

Iz milijard v nekaj letih na nič. Nič.

Človek ima že ves čas svojega obstoja velik vpliv na izumiranje vseh vrst organizmov. Zelo zgovoren kazalec tega je izumiranje tako imenovane megafavne, torej velikih sesalcev in drugih vretenčarjev. Že od pleistocena pred več kot 100.000 leti, ko je začel moderni človek iz Afrike poseljevati druge dele sveta, je prav človeška dejavnost v nekem ekosistemu glavni vzrok izumiranja megafavne. Tako v Evropi kot Ameriki so izginile  orjaške vrste slonov (npr. Mastodon v Ameriki, Palaeoloxodon v Evropi), v Južni Ameriki je izginil kot slon velik orjaški lenivec (Megatherium). V Avstraliji je živel orjaški vombat, velik kot današnji povodni konj (Diprotodon), v Amerikah pa kot avto veliki pasavci (Glyptodont). S človekom so v Evropi (nesrečno) sobivali tudi sabljezobi tiger (Smilodon), lev, stepski bizon, več vrst nosorogov in kot mamut velik sibirski samorog (Elasmotherium). Trend intenzivnega izumiranja megafavne se nadaljuje vse do danes, glavni razlog pa je človek, ki te velike živali lovi za hrano in drugo rabo.

Da se lahko stvari v naravi zelo hitro spremenijo, kaže primer goloba selca. Nekoč najštevilčnejša ptičja populacija v Severni Ameriki, ki je dosegala milijarde, je v nekaj desetletjih izumrla. Leta 1914 so videli zadnjega.

Naši gozdovi so se zelo spremenili

Slovenija je prava biodiverzitetna vroča točka. Naša država je manjša od 80 odstotkov evropskih držav, a ima največjo biotsko pestrost na površinsko enoto in drugi najvišji indeks biotske pestrosti v Evropi. Čeprav naša država obsega le 0.014 odstotka vseh površin na planetu, je na tem majhnem koščku planeta doma vsaka 50. znana celinska vrsta. Na ozemlju Slovenije živi približno 26.000 vrst živih bitij, ocene številčnosti vseh potencialnih vrst se gibljejo tudi do 120.000.

Toda tudi naša država kloni pod bremenom človeka, še posebej grozeče so hitro odvijajoče se podnebne spremembe. “Podoba naših gozdov se je v kratkem času izjemno spremenila, nekoč strnjene gozdne površine se počasi odpirajo, vanje vdirajo druge vrste. Pričakujemo, da se bo spremenila celotna podoba naših gozdov,” pravi dr. Lado Kutnar z Gozdarskega inštituta. Tudi v jamah ni nič drugače. “V jamah smo najbolj eksplicitno zabeležili spremembo temperature,” pojasnjuje Slavko Polak iz Notranjskega muzeja Postojna. “Če je bila temperatura v Postojnski jami nekoč 9 stopin Celzija, je danes skoraj 11.”

V oddaji so sodelovali:

Leon Kebe, predstavnik WWF Adrije v Sloveniji

Dr. Tom Turk, Biotehniška fakulteta v Ljubljani

Dušan Klenovšek, Kozjanski park

John Bruno, Univerza v Severni Karolini

Claudio Monteza, Animal Behavior Grad Group at UC-Davis

Danijel Bezek, upokojeni profesor in domačin iz Nevelj

Dr. Lado Kutnar, Gozdarski inštitut Slovenije

Slavko Polak, Notranjski muzej Postojna

Borut Mozetič, strokovni vodja v Škocjanskem zatoku

Dr. Lovrenc Lipej, Nacionalni inštitut za biologijo