Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti sonce sveti še posebej gorko?
Zakaj nam najbližjo zvezdo kljub bližini še vedno slabo poznamo in kje v umetnosti sveti še posebej gorko
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti Sonce sveti še posebej gorko?
Prostora brez svetlobe ni, arhitekti smo zelo odvisni od sonca
“Dnevna svetloba je tista, ki naredi prostor živ”, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki sodeluje pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, zadnji odmevni sta bili Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Najlepše oblikovano svetlobo je doživela v kapeli Bagswerd arhitekta Jerna Utzona pri Kopenhagnu.
“Svetloba je element, vir, ki omogoča vedno nove rešitve v arhitekturi in novo doživetje prostora.”
V večini kultur so solsticiji pomembni, tudi za orientacijo v času
Sinoči, malo pred polnočjo, je nastopil letošnji zimski solsticij. To je tista točka v letu, ko je dan najkrajši, ko Sonce opravi navidezno najkrajšo pot čez nebo in to po najnižji tirnici. Danes so ob vsej tehnologiji, ki nas obkroža, bolj kot ne slepi za tovrstne pojave, nekdaj, v preteklih kulturah pa je potovanje Sonca čez nebo predstavljalo ključen steber razlaganja časa. današnjo misijo k Soncu začenja raziskovalec, ki ne bi mogel biti bolj primeren za pogovor o odnosu do zimskega solsticija nekdaj.
Dr. Ivan Šprajc je med drugim arheoastronom, ki se že vrsto desetletij ukvarja s praktičnim in religioznim pomenom astronomskih orientacij v nekdanjih kulturah. Kot pravi, je bilo Sonce vedno najbolj osnoven in zanesljiv merilec časa. “Letno navidezno gibanje Sonca je ljudstvom omogočalo zelo natančno orientacijo v času. Ni naključje, da so mezoameriška ljudstva in Stari Egipčani že davno prišli do enakega sklepa, da je leto dolgo 365 dni, in to zgolj na podlagi natančnega opazovanja Sonca čez nebo. Zimski solsticij je v tem oziru pomenil veliko.”
Zelo silovita sončna nevihta bi za Zemljo pomenila zelo črn scenarij
V notranjosti Sonca poteka fuzija, torej zlivanje vodika v helij, ta področja so nepredstavljivo gosta, temperatura in tlak pa posledično izjemno visoka. Vse to vpliva na to, da potrebujejo delci, da se prebijejo na površje Sonca na sto tisoče, celo milijone let, potem ko so 200-krat večji razdalji od površja Sonca do Zemlje kos v pičlih osmih minutah. Da je Sonce prav zares impresivna zvezda, se strinja naša naslednja sogovornica dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in je edina v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarja s Soncem.
Najhitreje potujoči izdelek človeških rok
Sonce je v marsičem znanstvenikom še vedno velika uganka. Prav zato so poleti proti njemu izstrelili sondo Parker, ki ga bo preučevala prihodnjih sedem let. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Nekaj jih je že, je potrdil Nasin znanstvenik pri misiji Parker dr. Adam Szabo.
“Še vedno ne razumemo dobro, kako Sonce proizvaja silovite sončeve nevihte in kako potujejo in kako se na tej poti do Zemlje spreminjajo. Še vedno nam ni znano, zakaj se nekatere razvijejo do katastrofalnih razsežnosti, druge pa ne.”
Sonda, ki bo med potjo dosegla več kot 700 000 km/h, se za zdaj po njegovih besedah drži dobro, predvsem pa jih, še dodaja, navdaja ponos, da pišejo zgodovino, a to še vedno ni nič, “motorje šele zaganjamo“.
O religiji sonca v umetnosti in poeziji
Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki ga mnogi imenujejo tudi znanstvenik, ker v svojo poezijo na premišljen način vključuje tudi svoje znanstvene premisleke, je v rani mladosti svojo prvo pesem posvetil prav soncu.
“Eden od občutkov totalne groze v mojem otroštvu je bil povezan s soncem, z njegovim koncem. Ta groza mi je bila nepopisna. Šel sem na Ljubljanski grad in premišljeval, kakšen smisel ima potem graditi hiše, mesta … skratka, totalni absurd.”
Sonce kot eden od protagonistov filma
Na današnji zimski solsticij je že nekaj let v navadi, da nekateri kinematografi organizirajo Noč kratkih filmov, tudi v Slovenski kinoteki. Med njimi je veliko klasičnih, razlaga Varja Močnik, programska vodja Slovenske Kinoteke, režiserka in filmska kritičarka.
“Film je zelo povezan s soncem. Film je svetloba in tema, sama mislim, da je sonce eden od glavnih protagonistov filma.”
