Nedeljski gost

Lažje je ujeti polarnega medveda kot zajca

Nedeljski gost dr. Andrew Derocher opozarja, da zaradi globalnega segrevanja, ko morja niti v polarnih območjih pozimi ne zamrznejo več, polarnim medvedom zmanjkuje življenjskega prostora

IMG_20180918_201641
predavanje dr. Derocherja v Ljubljani
foto: Miha Švalj/Val 202

Sredi septembra je bil dr. Andrew Derocher z Univerze Alberta v Kanadi, ki polarne medvede preučuje že 35 let in je eden od vodilnih svetovnih strokovnjakov zanje, gost letošnje mednarodne konference o medvedu v Ljubljani. Že kot otrok se je v deževnih gozdovih zmernega pasu ob zahodni kanadski obali, od koder je doma, srečal z medvedi in z njimi se kot biolog zoolog ukvarja celotno kariero. Raziskovanja polarnih medvedov se je lotil, ker v primerjavi z rjavimi medvedi polarni ne hibernirajo čez zimo.

“Polarni medvedi so res čudovite živali, neverjetno prilagojeni na življenje v enem od najbolj negostoljubnih okolij na svetu. Navdihujejo me kot znanstvenika in prej mi bo zmanjkalo časa kot vprašanj.”

Razmere za delo v polarnih krajih so ekstremne. Še najbolj luksuzno je na Norveškem, kjer terensko delo poteka v dobro opremljenih vremenskih postajah, kjer imajo celo kuharje. Bolj špartansko je v težko dostopnih kočah v Kanadi, kjer je na voljo le osnovna oprema in skoraj nič udobja, a dovolj, da se znanstveniki ves čas ne trudijo samo s tem, da ostanejo živi. Zadnja leta so ekspedicije krajše kot nekoč, saj so precej omejeni s stroški. Če želijo znanstveniki polarne medvede preučevati, jih morajo ujeti. To pa je na ledu veliko lažje storiti kot v gozdu ujeti zajca ali rjavega medveda, saj so precej velika tarča in se ne morejo nikamor skriti.

“Rjavi medved bo cikcakal, preskakoval ovire, delal prevale in podobno. Polarni medvedi so bolj umirjeni, so kot rjavi na pomirjevalih. Ko ga ustreliš s puščico z uspavalom, se preprosto umiri in zaspi. To je lažji in varnejši del dela z njimi.”

V Kanadi živita približno dve tretjini vseh polarnih medvedov na svetu, torej nekje 15 od približno 23 tisoč. Lov na polarne medvede je v Kanadi dovoljen, a zelo omejen. Lovijo jih le Inuiti na severu, glede na stanje lokalne populacije medvedov pa lokalna skupnost dobi zelo omejeno število dovoljenj. Kanadčani so navajeni sobivati z medvedi: v južnih predelih črni in rjavi medvedi naredijo veliko škode v sadovnjakih in na njivah, na severu pa, kjer je močna kultura lova, predstavljajo veliko težavo ostanki uplenjenih živali: losov, jelenov in tjulnjev. Ti v bližine vasi pritegnejo medvede, zato so tam konflikti med polarnimi medvedi in ljudmi pogosti in se stopnjujejo. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka – v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči.

“Največji krivec za več konfliktov so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, ostajajo na kopnem, ker morja ne zamrznejo, in verjetnost srečanja s človekom je tako veliko večja.”

Rjavi in polarni medvedi so si veliko bolj podobni, kot denimo rjavi in črni medvedi. Med njima je nekaj milijonov let evolucije, a so si genetsko precej blizu. Anatomsko se najbolj razlikujejo po obliki šap in krempljev. Polarni imajo veliko širše in poraščene šape, kremplje ostre, prilagojene za trganje mesa. Lobanjo imajo daljšo, zaradi česar imajo precej bolj občutljiv vonj in zato, da se zrak bolj segreje, preden pride v pljuča. Tudi oči imajo postavljene višje, zaradi plavanja, saj polarni medvedi lahko preplavajo več deset, celo več sto kilometrov. Polarni medvedi imajo v primerjavi z rjavimi črno kožo, njihova dlaka pa ni bela, ampak prozorna in votla. Znanstveniki verjamejo, da se orientirajo z vonjem in na neverjetne razdalje zavonjajo kopno, najverjetneje pa  znajo razbrati tudi položaj sonca in nočno nebo.

Območje, ki ga lahko obvladuje en sam polarni medved, je ogromno, vsaj 150 tisoč in več kvadratnih kilometrov. To je področje veliko za približno osem Slovenij, poznamo pa tudi primere, ko je en medved v enem letu obšel trikrat, štirikrat večje območje. Letno lahko prehodi sedem, osem tisoč kilometrov, znanstveniki so imeli primer medvedke, ki je v 12 dneh preplavala skoraj 700 kilometrov. Čeprav premagujejo ogromne razdalje, se vedno znova vračajo v kraje, v katerih so se skotili. Niso teritorialne živali in nimajo navade varovati svojega okolja, le hrano.

“Če si velik medved, tjulnja ubiješ in ga počasi ješ, če si majhen, ga ubiješ in ješ hitro, ker vsak trenutek lahko pride naokoli močnejši medved.”

Polarni medvedi so tudi izjemno potrpežljive živali. Pred luknjo v ledu so tjulnja sposobni čakati dolge ure, od vseh lovskih poskusov sta v povprečju uspešna le dva odstotka. A po drugi strani medved takrat varčuje z energijo, gre za racionalnost narave v težkih razmerah, ko preprosto čakaš, da hrana pride k tebi, namesto da bi trošil energijo s preganjanjem žrtve ter tvegal izčrpanost in smrt. Ko medved ujame tjulnja, ga dobesedno olupi, sleče kožo in z njega poje vso maščobo. Obrok medveda v formi je sestavljen iz 90 odstotkov maščobe in le 10 odstotkov proteinov. Živi pač v najbolj ekstremnih delih sveta, kjer podkožna maščoba pomeni preživetje.

“Nad polarnim krogom ne moremo govoriti o preživetju najmočnejših, ampak preživetju najdebelejših.”

Polarni medvedi se v eni sezoni lahko zredijo tudi za štirikratnik prvotne teže. Kar niti ni tako nenavadno, če vemo, da lahko en obrok polarnega medveda predstavlja kar od 10 do 20 odstotkov njegove teže, to je tudi do 100 in več kilogramov maščobe in mesa.

“Glede na to, da se od 100 kilogramov zaužite hrane na polarnega medveda obesi 94 kilogramov maščevja, si lahko predstavljate, da iz njihovega zadnjega konca pride ven neverjetno malo ostankov.”

Obdobje intenzivnega prehranjevanja in obdobje parjenja se pri polarnih medvedih pokrivata. Polarni medvedi spolno dozorijo pri osmih letih, največja težava vrste pa je, da samice skrbijo za mladiče kar dve leti in pol. Torej je v populaciji vsako leto le del samic pripravljenih na parjenje. V tem času potekajo ogorčeni boji za samice, ki se pogosto končajo z resnimi poškodbami. V zadnjih letih pa se led hitreje stopi in na koncu paritvene sezone, ko bi si morali nabrati zaloge maščevja, jim zmanjka časa za to.

“Vse več starejših medvedov, ki po paritveni sezoni pridejo z ledu v izjemno slabem stanju, brez zalog, so le kost in koža. In praviloma ne preživijo zime.”

Za vse medvedje vrste velja, da ste najbolj ogroženi, če se znajdete med medvedko in njenimi mladiči. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka: v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči. Teh primerov je iz leta v leto več in največji krivec so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, vse več jih ostaja na kopnem, ker morja ne zamrznejo. Zaradi pogostih manj mrzlih zim vse više na sever prodirajo rjavi medvedi, ki osvajajo za njih nov polarni habitat, kjer seveda ni samic njihove vrste.

“Ljubezen je slepa. Na severu, kjer so noči dolge, grizliji srečajo polarno blondinko, ki diši približno v redu, je res nekoliko eksotično svetla … pa kaj.”

Uradno so opazili osem primerov hibridnih medvedov, vsi so bili potomci ene polarne medvedke in dveh različnih rjavih medvedov – grizlijev. Genetske raziskave so pokazale, da se je nekaj podobnega v daljni preteklosti že dogajalo. V obdobju ledene dobe pred sto tisoč leti so daleč na jug prišli polarni medvedi in se parili z rjavimi medvedi, so ugotovili pri preučevanju genetike medvedov na Severnem Irskem.

Obstajajo posamezni polarni medvedi, ki nikoli v življenju niso stopili na trdna tla, ki so se na ledu rodili, na njem preživeli vse svoje življenje in na ledu umrli. A takih medvedov je in bo vedno manj, predvsem zato sta se v zadnjih letih obseg pozimi zamrznjenega morja in skupna prostornina polarnega ledu na severu celine tako drastično zmanjšala, da številni polarni medvedi ostajajo na kopnem tudi čez zimo. Tako kratkoročni kot dolgoročni obstoj polarnih medvedov torej najbolj ogrožajo klimatske spremembe, zaradi katerih jim izginja habitat. Potem je tu še onesnaževanje. Znanstveniki so ugotovili, da se v maščobi lahko akumulira od 500 do 800 različnih škodljivih kemikalij in  vse imajo določen biološki vpliv na organizem. Te spojine vplivajo na hormonsko ravnovesje, rast in na imunski sistem medvedov, prav zdaj potekajo raziskave o tem, kako vplivajo na plodnost. Medvedi se morajo v spremenjenih podnebnih razmerah veliko bolj potruditi, da najdejo manj hrane kot njihovi predniki. Seštevek vsega pomeni, da danes zrastejo več do svojih bioloških potencialov.

“Primerjave podatkov pri samicah so pokazale, da se je dolžina polarnih medvedk v relativno kratkem času, 35 letih, v povprečju zmanjšala za približno 20 centimetrov.”

Populacije polarnih medvedov so, razen najbolj južnih, stabilne. Večjo skrb povzročajo napovedi za naslednjih od 30 do 45 let: najbolj pozitivne so, da se bo populacija zmanjšala za okoli tretjino, najbolj optimistične ocene do konca stoletja pa, da bodo medvedi živeli le še na skrajnih severnih območjih, na kanadski Arktiki ter severu Grenlandije.