Frekvenca X

Države so zastarele institucije, moč moramo dati mestom

Mesta prihodnosti: Pogovor z Robertom Muggahom, raziskovalcem širitve mest, ki opozarja na množične migracije zaradi dvigovanja morske gladine

panorama-2117310_1920
Miami bi lahko postal eno izmed prvih mest, ki jih bo pogoltnilo morje
foto: Pixabay/pixexid

Robert Muggah

foto: Igarape Institute

Tako hitrih in množičnih selitev v mesta, kot smo jim priča od sredine 20. stoletja naprej, nismo mogli spremljati še nikdar prej v zgodovini, ugotavlja kanadski raziskovalec širitve mest, ki smo ga morali poklicati v Brazilijo. Roberta Muggaha smo poklicali v Rio de Janeiro, ker je tam ustanovil Inštitut Igarape. Sodeluje s številnimi univerzami, raziskovalnimi ustanovami in mediji. V zadnjem desetletju je eden najpomembnejših raziskovalcev, ki na podlagi podatkov in projekcij rasti opazuje vplive hitrih širitev mest na njihove prebivalce.

* V posnetku objavljamo izvirni intervju v angleščini.

Za začetek poglejmo širšo sliko – kako hitro bodo mesta rasla v prihodnjih nekaj desetletjih, recimo do leta 2050? V katerih regijah se bodo urbana območja najhitreje širila?

Svet je zdaj sredi procesa urbanizacije, kot ga še nismo videli. Začel se je sredi 20. stoletja in bo trajal do leta 2050. Najhitrejšo rast v zadnjih 50 letih so imeli v Severni in Latinski Ameriki ter zahodni Evropi in vzhodni Aziji. V naslednjih 50 letih bo rast mest zgoščena v jugovzhodni in vzhodni Aziji ter Afriki. 90 odstotkov prihodnje rasti prebivalstva mest se bo zgodilo v teh delih sveta.

Le tri države, Kitajska, Indija in Nigerija, bodo zaslužne za 40 odstotkov rasti urbanega prebivalstva. Ti trendi so zdaj neizogibni, preprečijo jih lahko le udar asteroida, svetovna pandemija ali neke vrste katastrofalna vojna. Rast poganjajo zdajšnje stopnje rodnosti in spreminjajoče se stopnje smrtnosti v teh državah, težnje po hiperurbanizaciji bodo vztrajale še vsaj 40 ali 50 let.

Intervju je nastal v okviru serije Frekvence X Mesta prihodnosti

Mesta, ki rastejo zelo hitro, so običajno manj stabilna. Na katerih področjih se to odraža najmočneje? Bo v hitro rastočih mestih več nasilja?

Zanimivo vprašanje. Urbanizacija kot taka ni edini dejavnik, ki prispeva k nestabilnosti in nepredvidljivosti mest. Jaz temu pravim ranljivost mest. Gre za hitrost urbanizacije v kombinaciji z neformalnim značajem urbanizacije, torej pomanjkanjem regulacije ob širjenju mest. Vidimo torej lahko fenomen: na vzhodni obali Kitajske so mesta rasla zelo hitro, dosegla so dih jemajoče in še nikdar prej videne velikosti. A te rasti ni spremljal porast nasilja, ker je bila ta urbanizacija zelo organizirana, načrtovana in centralno vodena.

V delih Latinske Amerike, kjer je odstotek urbanega prebivalstva v pol stoletja zrasel iz polovice do celo 90 odstotkov, je bila urbanizacija tako hitra in nenadzorovana, da so nastali ogromni slumi in neuradna naselja. V Braziliji jim pravimo favele, drugod barakarska naselja. Ta območja so urejena zelo neformalno, poseljenost je gosta in vsak dan se priseljujejo novi ljudje. Država je zelo omejeno prisotna, ni rednih in legitimnih policijskih enot, vladavina zakonov je šibka. Vse to so pogoji za rast nasilja.

Vidimo lahko torej dva trenda za prihodnost. V jugovzhodni Aziji bo potekala hitra urbanizacija z vsaj neko stopnjo načrtovanja, v južni Aziji je tega že manj, a vseeno države ohranjajo vsaj malo nadzora. V Afriki, kjer mesta še nikoli niso rasla tako hitro, ponekod je rast naravnost eksplozivna, pa nikakor nimajo nadzora nad procesi urbanizacije. Pojavljajo se ogromna barakarska naselja, prebivalstvo je zelo segregirano, kar prinaša veliko tveganje za poglabljanje neenakosti. Vsak sociolog vam bo povedal, da prav neenakost vodi k višjim stopnjam nasilja, političnemu zatiranju in celo oboroženim spopadom.

Pozorni moramo biti torej na razliko med načrtovano in nenačrtovano urbanizacijo. V zahodni Evropi in Ameriki je trajalo več sto in sto let, da so nastala mesta, kot jih poznamo danes – naj bo to Praga, Beograd, Pariz, London, New York ali Chicago. Azijska in afriška mesta, ki imajo milijon ali več prebivalcev, pa so se pojavila v zadnjih nekaj desetletjih. Ustvarjanje stabilnosti v tako hitro rastočih okoljih je za odločevalce zelo velik izziv.

A zakaj so mesta z vso svojo gospodarsko in kulturno močjo hkrati tudi tako ranljiva okolja?

Analizirali smo ranljivost mest po vsem svetu in ustvarili zemljevid z več kot 2000 mesti, ki imajo vsaj 250.000 prebivalcev. Tako smo lahko dobili občutek, kako ranljiva so mesta po svetu. Upoštevali smo različne kazalce: dohodkovna neenakost, nezaposlenost, hitrost rasti mest, dostop do osnovnih javnih storitev, stopnje nasilja in drugo. Želeli smo razumeti, kako je ranljivost razporejena po svetu.

Prišli smo do zanimivih ugotovitev: prvič, niso vsa mesta ranljiva na enak način. V zahodni Evropi, Avstraliji in na Japonskem so na splošno mesta dokaj odporna, torej da se lahko prilagajajo in upirajo stresnim dogodkom ter po krizah zopet vstanejo. Seveda so tu tudi izjeme, a govorimo o močnih lokalnih oblasteh z bogatimi izkušnjami z decentralizacijo osrednje oblasti, mesta so razvila politično moč na davčnem, dolžniškem in odločevalskem področju, ne da bi se morala obračati na osrednje oblasti. Pomembna je seveda tudi gospodarska razvitost. A zgodba ni le pozitivna.

V Latinski Ameriki, podsaharski in severovzhodni Afriki, pa tudi v južni Aziji je slika zelo drugačna. Tam je ranljivost mest vse večja. Del težave je, da ta mesta ležijo na območjih, na katerih imajo slabe medsosedske odnose in so zato prisotni konflikti, ekstremizem, terorizem ali množične migracije. To mesta zelo obremenjuje. Pozor – 90 odstotkov beguncev na svetu ne gre na zahod, ampak ti ostanejo v okolici območja, s katerega bežijo. Mesta tako velikega števila ljudi preprosto ne zdržijo. Še en pomemben razlog pa je, da je oblast v teh državah zelo osrediščena.

O mestih tako odločajo državne oblasti, ne župani. Pobirajo davke, denarja pa ne vračajo v mesta, da bi ta lahko sprejemala potrebne odločitve za rast. Gre za nova mesta, težave imajo pri privabljanju nadarjenih, sposobnih ljudi, razvijanju gospodarstva, rabi naprednih tehnologij in alternativnih virih energije. Upanje ostaja, da bo mestom v prihodnosti uspelo zbrati več politične moči, ki bi spremljala ekonomsko moč, a to je težko. Ujeti smo v državocentričen pogled na svet. Še vedno je moč na svetu razdeljena med države, mesta pa ne morejo sprejemati pomembnih, pozitivnih in progresivnih odločitev glede prihodnosti.

Imamo pa še en pereč problem – dve tretjini mest na svetu ležita ob obalah. Kdaj lahko pričakujejo težave, povezane z dvigovanjem morske gladine?

Gre za velik izziv. Že več tisoč let se ljudje naseljujejo ob obalah, saj je to smiselno – imamo dostop do hrane in drugih delov sveta. Dve tretjini mest na svetu sta ob obalah, milijarda in pol ljudi živi na nizko ležečih obalnih območjih. V preteklih desetletjih smo že opazovali dvigovanje ravni morske gladine in voda se dviguje hitreje, kot smo pričakovali. Nekateri deli sveta so seveda bolj na udaru kot drugi. Ekologi danes verjamejo, da se bo v prihodnjih 40 ali 50 letih zaradi dvigovanja morske gladine morala preseliti milijarda ljudi. Posledice niso le poplavljanje in nevihte, morska voda tudi zasoli prst in jo napravi neuporabno. Morje uničuje infrastrukturo, vpliva na sladkovodne tokove in napravi območja nenaseljiva. Dvigajoča se morska gladina torej sama po sebi ni edina težava.

Na našem inštitutu smo preučevali relativno dviganje morske gladine, če se temperature globalno dvignejo za do 4 stopinje Celzija. Pariški podnebni sporazum kot točko preloma vzame dvig temperatur za 2 stopinji Celzija. Večina znanstvenikov verjame, da se bo ne glede na naše ukrepanje tak dvig temperature zgodil.

Naš izračun kaže takole: če se temperature dvignejo za 2 stopinji, bo skoraj celotno mesto Miami pod vodo. Pri dvigu za tri stopinje bi morje preplavilo tudi večino mest v notranjosti Floride in večino Mehiškega zaliva. Pri dvigu stopinj za 3,5 stopinje bi bila skoraj celotna vzhodna obala Združenih držav potopljena.

Enako velja tudi za severno Evropo; nizozemska mesta že pripravljajo načrte za plavajoča mesta v prihodnosti. Že pri dvigu za 2 stopinji Celzija bi bila tretjina nizozemskih rek pod vplivom slane morske vode. Veliki priobalni deli Velike Britanije do Londona bi bili poplavljeni, tudi Sredozemlje bi bilo močno prizadeto. Težave so še bolj skrb vzbujajoče, ko se premaknemo proti Aziji in Afriki, kjer ob obali ležijo ogromna megamesta. Bombaj in Šanghaj bosta na prvi bojni črti. Do leta 2040 naj bi se morska gladina dvignila za od pol metra do enega metra. To bi izbrisalo celotna obalna območja mest.

Govorimo torej o precej uničujočih scenarijih, nihče pa ne more natančno določiti, kdaj naj bi ta mesta postala nenaseljiva. Tu lahko uporabimo metaforo s počasi kuhajočo se žabo – nikoli ne moremo vedeti, kdaj bo voda dovolj vroča, da bo žaba umrla, dokler res ne umre. Zares skrb vzbujajoče pa je, da velika večin mest na jugu še ni pripravila načrtov za ravnanje z okoljem, čeprav je dviganje gladine morja skoraj neizogibno. V južni Ameriki, kjer živim, je le nekaj mest pripravilo omembe vredne načrte za valolome, vodne črpalke, ohranjanje mokrišč in podobno, ali pa da bi začeli preseljevati prebivalstvo, kar bo prej ko slej potrebno. To je resničen znak za alarm.

Kako pomembno je za mesta, da imajo pripravljen načrt za prihodnost? Ne le v povezavi z dvigovanjem morja, tudi glede drugih izzivov, ki jih čakajo v prihodnjih desetletjih?

Teoretično bi vsa mesta morala imeti strateški načrt, ki bi orisal vizijo in ključna področja ter prioritete za urbano območje. V 21. stoletju že ima večina modernih mest nekakšen načrt, težava pa je, da velika večina hitro rastočih mest nima načrta, če pa ga imajo, ga ne posodabljajo redno. Spremembe v našem tehnološkem okolju ter uvedba avtomatiziranih sistemov in umetne inteligence pa spreminjajo naša mesta hitreje, kot je kdor koli pričakoval. Če v enačbo dodamo še svetovne grožnje, naj bodo to množične migracije, pandemije ali hitre okoljske spremembe, to pomeni, da morajo biti mesta prožnejša kot kdaj koli prej, da se bodo lahko spopadala z izzivi in se spreminjala dovolj hitro, da bodo omogočala ugodno življenjsko okolje. V pripravo in spreminjanje načrtov morajo vključiti prebivalce ter uvajati nove tehnologije. To se zdi zelo očitno, šokantno pa je, kako malo hitro rastočih mest dejansko ima načrte.

Imam še dve vprašanji, povezani z vašimi osebnimi opažanji. Veliko se srečujete s politiki in drugimi odločevalci.  Se vam zdi, da se zavedajo izzivov, ki čakajo mesta v prihodnjih desetletjih?

Imam občutek, da se politiki po svetu zavedajo, da smo sredi zelo spreminjajočih se in turbulentnih časov. Čaka nas veliko političnih, gospodarskih, okoljskih in tehnoloških prehodov. Na žalost je mednarodni sistem še vedno osredotočen na nacionalno suverenost in politiki še vedno zastopajo predvsem nacionalne interese. Nekaj sto let stare institucije, kar nacionalne države so, pač niso dovolj prožne, da bi se lahko učinkovito ukvarjale z negotovo dinamiko svetovnega sistema. Bolj kot kdaj koli prej bi morali moč prenašati na mesta, njihove župane in civilno družbo. Nacionalne države nočejo pripeljati mest v osrčje debat o prihodnosti, saj so vedno želele zgoščevati moč na državni ravni. To je videti tudi na velikih konferencah o okoljskih vprašanjih, na katerih so si mesta morala priboriti mesto za pogajalsko mizo in so države ukradle večino pozornosti. Opaziti je tudi pri vprašanjih migracij, pri čemer države gradijo ograje in krepijo meje, mesta pa ukrepajo z učinkovitejšimi pristopi integracije in usmerjanja tokov migracij.

Obstajajo napetosti in mislim, da so državni politiki precej počasni pri prepoznavanju moči in potencialov mest za uvajanje sprememb. Dobra novica je, da mesta prevzemajo odgovornosti, kjer države naredijo korak nazaj. Velika mesta v Združenih državah in zahodni Evropi začenjajo ukrepati na področju okoljskih sprememb in se povezujejo v nekakšno koalicijo mest, ki bi okrepila njihove glasove.

Gre za spopad, mesta pa odkrivajo svojo politično in gospodarsko moč. Ne pozabite, da 80 odstotkov svetovnega bruto družbenega proizvoda ustvarijo mesta. Mesta so motorji svetovne rasti in se povezujejo med seboj, v nasprotju z njimi pa države zapirajo meje.

Ta proces opolnomočenja mest moramo pospešiti. Ne gre za možnost ali–ali, ne gre za izbiro med državami in mesti, najti moramo način, da bodo lahko mesta in države dopolnjevali drug drugega. Težave so prevelike, da bi jih prepustili samo državam.

Za konec – ogromno potujete. (Ko sva se neki ponedeljek dogovarjala za intervju, mi je mimogrede povedal, da tisti dan predava v Dubaju, v sredo v Ciudadu de Mexicu, da pa bo že v četrtek nazaj v Riu de Janeiru in bo imel nekaj več časa. To ni bil kakšen izjemen teden, je še rekel.) Mi poveste, katero je vaše daleč najljubše mesto?

Popolnega mesta ni. Veliko mest pa je ustvarilo navdihujoče ideje. Te ideje moramo ukrasti vsakič, ko je mogoče. Če bi moral izbrati le eno mesto, ki dela v pravi smeri, bi kot Kanadčan izbral Toronto. Uspelo mu je, da ni rasel prehitro, ohranil je svojo dušo, še vedno je mesto sosesk, ki imajo vsaka svojo magijo. Ko pa potujem po svetu, vidim veliko posebnosti vsakega mesta posebej, na katere ne smemo pozabiti.

Dodatno branje:

Robert Muggah – vizualizacije podatkov o ranljivosti mest, govor za TEDGlobal, prispevki za CityLab, prispevki za Guardian