Zakaj Slovenci na Hrvaškem govorimo hrvaško, medtem ko se sosedje redkeje poslužujejo naše lepo zvenče melodije? Zakaj se vedno trudimo govoriti jezike krajev, kamor odhajamo? Tudi v Italiji, Španiji, Nemčiji in Franciji slovimo po tem, da se naučimo naročiti kavo in rogljiček v njihovem jeziku. Menda se podobno vedemo tudi, kadar oni k nam prihajajo kot gostje: rogljičke ter kave razumemo kar v njihovih jezikih. Je slovensko turistično poliglostvo zgolj samovšečen mit, ali je v njem kaj resnice?

Zakaj se Slovenci kot gostje in gostitelji z jeziki drugih trudimo bolj pogosto, kot naj bi to počeli drugi?

Jaz bi rekel (z moje perspektive), da gre predvsem za pragmatičnost … Če se boš potrudil razumeti oziroma razložiti, se boš prej zmenil :)

— Tine Svete (@TineSvete) August 14, 2018

Več jezikov znaš, več veljaš. Mislim, da smo zaradi tega bogatejši od velikih narodov, ki mislijo, da se jim ni treba učiti jezikov, ker njihovega vsi znajo.

— dobra novička (@KatarinaDbr) August 14, 2018

Ker smo tako zelo komot. Če znaš še kakšen jezik in ne rabiš v situaicji mučno razmišljat, kako se boš izrazil, se osredotočiš na vsebino, poveš spontano v jeziku, ki ga možgani sami najprej izberejo. Če je to kdaj hrvaščina v Sloveniji pa naj bo. Manj stresa, več lajfa.

— Petra (@pe4ra) August 14, 2018

Lepo je, če gostitelj s tabo govori v tujem jeziku. Npr. v Tuniziji si kar šokiran, ko rečejo dve ali tri po slo. To samo kaže, kako dober gostitelj si. Je pa res, da s prilagajanjem (dolgotrajnim) dovolimo, da Američani, dragi naši jugosi in še kdo veselo leta žebra po svoje.

— Alma Dindić (@DindicAlma) August 14, 2018

Miha Šalehar