Cerkniško polje s svojim jezerom je pred stoletji veljalo za enega najbolj znanih kraških pojavov v Evropi
Pravzaprav je ta del Slovenije, danes Notranjski regijski park, poleg matičnega Krasa po svetu najbolj poznan, preučevan in prepoznan. O naravnih posebnostih in življenju ljudi na Notranjskem je obširno pisal že Janez Vajkard Valvazor, za njim še številni, zato imajo današnji interpreti zgodovine tam lažje delo kot drugod.
Osrednja znamenitost tamkajšnjega Muzeja Cerkniškega jezera, ki ga je zasnoval Vekoslav Kebe, je živa maketa Cerkniškega jezera.
Tri dimenzionalen prikaz površja cerkniškega polja, ki ga gospod Kebe pozna kot svojo dlan in ga, ob razlagi pojavov, dobesedno poplavi z vodo in nato še osuši pred našimi očmi. Natanko tako kot se to vsako leto malo drugače dogaja na Cerkniškem jezeru.
Za izdelavo žive makete Cerkniškega jezera z natančno odmerjenimi nagibi makete polja, skritimi vodnimi črpalkami in zvočnimi efekti je potreboval kar tri leta. Da se je projekta sploh lotil pa je krivo neznanje; tudi v aktualnih šolskih učbenikih je po njegovem še vedno preveč napačnih podatkov in zgrešenih interpretacij o presihajočem jezeru.
Življenje ljudi na Cerkniškem polju je že od nekdaj neločljivo povezano z jezerom. Poleg konja in voza je imela vsaka kmetija tudi vsaj en čoln, raje še več.
Pa ne čolniče za rekreacijo: prave plovne tovornjake, dolge tudi več kot 12 metrov z osupljivo nosilnostjo, saj so v njih prevažali tudi živino. Plovila so morala biti čvrsta, z nizkim ugrezom in dovolj široka, zato so boke notranjskega drevaka iztesali iz na pol prerezanega debla jelke, dno, kljun in krmo pa so naredili iz debelih desk.
