Vroči mikrofon

V zapor ne pripeljejo samo morilcev

Zapor je zapor in že to, da moraš tja, je dovolj hudo, brez drugih stisk in še družbene stigme.

Zapor Dob
foto: Bobo

Ko sem pristala tu notri, sem mislila, da se mi je podrl svet. To ti poruši celo življenje. Tu ti vzamejo čisto vse. Z besedo “svoboda” je povezano čisto vse. Zunaj bi lahko delala, služila, skrbela za vse, tako kot vedno. Ves čas sem mislila, da pridejo sem samo morilci. Ob spremljanju televizije, medijev …. sem ves čas mislila, da zapor kot zapor je samo za tiste, ki naredijo kaj res groznega.” – Nežka (ime je izmišljeno)

Nežka je prišla na Ig na prestajanje dve leti dolge zaporne kazni zaradi obsodbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije. Njena pripoved je ena od desetih, ki so jih ženske, ki so ali so še vedno na prestajanju zaporne kazni v edinem zaporu za ženske pri nas, zaupale ekipi raziskovalk Deji Crnović, Nini Perger, Jasni Podreka in Darji Tadič pod vodstvom sociologinje in raziskovalke ženskih študij dr. Milice Antić Gaber. Zgodbe so zbrane v knjigi Začasno bivališče Na grad 25 Ig, ki je del projekta Javne agencije za knjigo z naslovom Vključujemo in aktiviramo. Sofinancira ga Evropski socialni sklad in je namenjen približevanju ranljivih skupin trgu dela in vključevanju v življenje.

Zadnji dve leti je direktorica edinega ženskega zapora pri nas, ki je dobil mesto v gradu na hribu nad Igom, Tadeja Glavica. Pravi, da se trend zaprtih žensk povečuje, zadnjih deset let se je število podvojilo, v ospredju kaznivih dejanj pa so prav kazniva dejanja zoper premoženje. Med približno sto zaprtimi ženskami je ta hip najmlajša stara 23 let, najstarejša pa 77. Trideset odstotkov vseh ima težave z odvisnostjo. Največ izrečenih kazni je od enega leta do dveh, ta hip najdaljša je 20 let zapora.

Deja Crnovič je ena od avtoric besedila, ki so pripovedi ženskih zapornic zapisale v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig. Na pobudo petih raziskovalk se je javilo deset žensk, ki so spregovorile o svoji izkušnji, svoji zgodbi, vse pa so si različne.

“Pogosto se pri ženskih zapornicah zdi, da so se same pripeljale v zapor v želji, da bi obvarovale svoje partnerje in otroke. V resnici pa so bile izrabljene in zdaj nosijo krivdo.” – dr. Milica Antić Gaber

Vsaka podoba, ki jo širimo o zaporu, je tudi podoba o ljudeh, ki so tam. In čeprav so ženske zapornice skupina, ki smo jo odrinili na rob družbe, gre za družbo, katere del smo tudi mi. Njihova usoda je posledica številnih dogodkov pred zaporom, oziroma, kot pravi Nežka, se je njena življenjska zgodba začela že z njenim rojstvom.

Tiste zapornice, ki zunaj nimajo koga, ki bi jim pošiljal denar, so tam v bistveno slabšem položaju, ne glede na to, kakšno kazen za kakšen zločin prestajajo.

“Za mila in higienske pripomočke moramo vlagati prošnje. Veliko je odvisno od tega, ali imaš dovolj denarja. Če nimaš zunaj nikogar, ki te podpira, si adijo. Meni je zapor sicer rešil življenje in verjamem, da bi ga tudi marsikateremu odvisniku ali odvisnici od drog.” – Ajša, nekdanja zapornica

Čeprav sta na lokaciji zavoda za prestajanje kazni zapora na Igu načrtovani prenova in dograditev objektov, pa se najbrž tisti temačni občutek, ki spremlja prihod do graščine na hribu, tudi z novo podobo ne bo spremenil.