Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015. Recenzira Matjaž Ambrožič.
Crosby Stills & Nash, Hammersmith Odeon/Eventim Apollo, 12. septembra 2015
Koncertne poti verjetno najslavnejših folk rockerjev, to je zasedbe Crosby Stills & Nash, so vse manj pogoste. Ena prvih superskupin ali bend, ki ga sestavljajo vodje že prej uveljavljeni skupin, bo še ali pa le še zdaj (in morda) nikoli več.
Nostalgija bo najbrž prvi razlog, zakaj so koncertne dvorane med nastopi tria Crosby Stills & Nash še vedno polne. Toda prav ta se že takoj po začetku šova sprevrže v spoznanje, da trio frontmanov s petimi spremljevalnim glasbeniki ni na delu samo zato, da mimogrede ali z najmanj truda poteši spominske užitke poslušalstva, pač pa preprosto zato, ker tudi 45 let po izdaji svoje druge, to je tiste antologijske plošče Déjà Vu (posnel jo je kvartet, saj je tedaj s trojico sodeloval tudi Neil Young) ima kaj predstaviti, res ima.
Crosby Stills & Nash bodo najbližje nam nastopili 3. oktobra v italijanski Padovi.
S to pripombo se navezujem na lastno navdušenje nad silovito glasbeno ekspresivnostjo, ki sem jo v zadnjem desetletju zaužil pod odri starih rockerskih mojstrov, pa naj so bili to Eric Clapton ali pa skupina Supertramp in številni drugi.
Vsi ti koncerti – seveda zaradi bogatega razpoložljivega gradiva oziroma enormne količine songov – lahko trajajo dlje, pri tem pa se morajo glasbeniki še dodatno potruditi.
In res se. Nastop CS & N je skupaj z 20-minutnim odmorom trajal dobre tri ure! O izpovednem naboju in muzikalni genialnosti ameriških veteranov pa tudi v nadaljevanju.
Repertoar je tudi v tem primeru pričakovan “Najboljše od” ali “Best-of”: CS & N so pomenljivo začeli z zraščenima songoma Carry On in Questions ter nadaljevali s hitom Southern Cross, potem so nanizali še uspešnice Chicago, Cathedral, Our House, Guinnevere, Helplessly Hoping in druge.
Vmes je ekstatična množica 3.500 obiskovalcev – na voljo so nam bila sedišča – pospremila tudi izbrane, takoj prepoznane songe, ki so jih David Crosby, Stephen Stills in Graham Nash objavili na svojih samostojnih ploščah.
Taki so Stillsovi Love The One You’re With in For What It’s Worth, ta še z repertorarja njegove matične skupine Buffalo Springfield, ali pa Crosbyjevi What Makes It So in Somebody Home. Nekatere so predstavili sami, nekatere v duetih ali pač kot celotna zasedba. Med izbrankami je bila tudi priredba Dylanove Girl From The North Country.
Trio svoj recital sklene z nepogrešljivima Teach Your Children in eno najbolj slavnih večstavčnih rockovskih epskih skladb, to je s Suite: Judy Blue Eyes.
Čudovit dinamični nastop skriva navdušujoč preplet tihih, umirjenih minimalističnih folk balad, hardrockovskih kitarskih udarnosti, funkovskobluesovskih ali boogiewoogiejevskih potovalnih radostnic. Eksotiko triglasnih (do petglasnih) pevskih aranžmajev bi označil kot naslednjo dobro stran izjemne rockovske predstave. Kot še naslednjo pa takoj pristavim odlično kitarsko igro, tako akustično kot seveda tudi električno. Nenazadnje dvanajstrunske električne kitare dandanes ni pogosto slišati.
Zvok na tokratni turneji Crosby Stills & Nash je neprimeljivo boljši, kot pa ga je slišati na koncertni plošči, ki so jo pod naslovom CSN Američana in Anglež izdali pred tremi leti.
Pripombi, ki pa bi ju na tem mestu vseeno ne želel pozabiti, pa sta: glas Stephena Stillsa je bil vsaj na začetku prvega od dveh letošnjih londonskih nastopov zelo šibak. A se je skozi koncert, na srečo, zaznavno okrepil. Legendarni avtorji protestniških songov ali pa stari hipiji z nekaj političnimi pamfleti pred občinstvom – ne le po Twitterju – sicer krepijo svojo prodemokratično držo, a ko se spomnijo kritizirati nekatere svetovne politične nepravilnosti, dobi opazovalec občutek, kot da so novico o koncu hladne vojne nemara preslišali.
