Iskanje
Kar bi kdo vzel kot ljubko naivnost, je v resnici povedno poniževanje mentalnih kapacitet volilnega telesa. V intervjuju v prejšnji Sobotni prilogi Dela premier namreč samemu sebi stisne petko rekoč, da naj bi Švica v Sloveniji razpoznala drugo Švico. No, naslov je tendenciozen, a premier je dejal dobesedno: "Ko smo se osamosvajali, smo sanjali o drugi Švici. Saj se spomnite. Ko gre za farmacijo, je Švica v nas prepoznala drugo Švico."
Premier mora nujno začeti prebirati poezijo, ker pošilja s tovrstnim nerazumevanjem osnovnošolskih metafor družbi kot celoti zaskrbljujoče znake, a enako zaskrbljujoče je, da je, sodeč po flancah, očitno v pomladni vnemi zamenjal časopis za njivo. Nedvomno namreč ve, da farmacevtski gigant pri nas postavlja fabrike iz povsem pragmatičnih, nikakor benevolentnih razlogov. Čemu se je torej odločil, da bo namesto resnih, vsaj korektnih odgovorov na vprašanja novinarjev sadil rožice in prodajal bučke?
Najbrž iz istih razlogov, kot je pristal na infantilno reklamiranje svojega lika in dela na družabnih omrežjih, kot še vedno prepričano govori o dveh mandatih, kot stranka, ki jo vodi, zdaj, ko je končno vendarle uspela sestaviti listo za evropske volitve, volilno telo prepričuje, da razume njihovo pomembnost in da ji je zanje iskreno mar.
Na Instagramu se zdi Golob kot slon v trgovini s porcelanom, dva mandata si stranka po doslej videnem najbrž lahko le nariše, amaterska šarada, ki si jo je privoščila v obdobju priprav na evropske volitve, pa ji je zapravila vso morebiti še preostalo kredibilnost in je primer absolutnega nerazumevanja tako lastne politične odgovornosti kot prelomnosti širšega zgodovinskega trenutka, v katerem živimo. Kaže, da premier pospešeno postaja romantični junak, tragično razpet med idealom in resničnostjo. Precej novinarskih peres se sicer trudi z rehabilitacijo tako njega kot stranke, z reinterpretacijo njunih besed in dejanj, a ob njuni tako izrazito ponesrečeni komunikaciji z javnostjo se zdi to domala nemogoča naloga.
Zdi se, da živi nacija pod aktualno vlado v nekakšnem raztegnjenem momentu zadnje napetosti. To je v dramski teoriji trenutek, ko se zdi, da bo še vse v redu, preden vsa stvar nepovratno zgrmi v tragedijo. In točno to se nam obeta. Ponovitev mandata prejšnje vlade ne pride v poštev, saj bi pomenila absolutno regresijo in dokončni razpad sistema, česar se večina očitno zaveda, zato je razočaranje nad aktualno še toliko večje. A če želimo na tej točki preseči klasično (klavrno) delitev na ali-ali, ki družbo ugonablja, je skrajni čas, da spremenimo optiko. Se je, denimo, civilna družba pripravljena pogledati v ogledalo? Kaj bo tam našla?
Znani kolumnist je pred leti duhovito pripomnil, da vsaka nacija pač ni dovolj talentirana za to, da bi imela državo – če nameravamo še dolgo pristajati na logiko »če ne bo ta, bo oni«, je govoril o nas. Rešitev evidentno nista niti obe alternativi, ki se rišeta na obzorju (Logar, sprega SD-SDS), in sta še slabši od tega, kar imamo. Kaj nam torej ostane? Čas je, da kot nacija končno odrastemo.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Kar bi kdo vzel kot ljubko naivnost, je v resnici povedno poniževanje mentalnih kapacitet volilnega telesa. V intervjuju v prejšnji Sobotni prilogi Dela premier namreč samemu sebi stisne petko rekoč, da naj bi Švica v Sloveniji razpoznala drugo Švico. No, naslov je tendenciozen, a premier je dejal dobesedno: "Ko smo se osamosvajali, smo sanjali o drugi Švici. Saj se spomnite. Ko gre za farmacijo, je Švica v nas prepoznala drugo Švico."
Premier mora nujno začeti prebirati poezijo, ker pošilja s tovrstnim nerazumevanjem osnovnošolskih metafor družbi kot celoti zaskrbljujoče znake, a enako zaskrbljujoče je, da je, sodeč po flancah, očitno v pomladni vnemi zamenjal časopis za njivo. Nedvomno namreč ve, da farmacevtski gigant pri nas postavlja fabrike iz povsem pragmatičnih, nikakor benevolentnih razlogov. Čemu se je torej odločil, da bo namesto resnih, vsaj korektnih odgovorov na vprašanja novinarjev sadil rožice in prodajal bučke?
Najbrž iz istih razlogov, kot je pristal na infantilno reklamiranje svojega lika in dela na družabnih omrežjih, kot še vedno prepričano govori o dveh mandatih, kot stranka, ki jo vodi, zdaj, ko je končno vendarle uspela sestaviti listo za evropske volitve, volilno telo prepričuje, da razume njihovo pomembnost in da ji je zanje iskreno mar.
Na Instagramu se zdi Golob kot slon v trgovini s porcelanom, dva mandata si stranka po doslej videnem najbrž lahko le nariše, amaterska šarada, ki si jo je privoščila v obdobju priprav na evropske volitve, pa ji je zapravila vso morebiti še preostalo kredibilnost in je primer absolutnega nerazumevanja tako lastne politične odgovornosti kot prelomnosti širšega zgodovinskega trenutka, v katerem živimo. Kaže, da premier pospešeno postaja romantični junak, tragično razpet med idealom in resničnostjo. Precej novinarskih peres se sicer trudi z rehabilitacijo tako njega kot stranke, z reinterpretacijo njunih besed in dejanj, a ob njuni tako izrazito ponesrečeni komunikaciji z javnostjo se zdi to domala nemogoča naloga.
Zdi se, da živi nacija pod aktualno vlado v nekakšnem raztegnjenem momentu zadnje napetosti. To je v dramski teoriji trenutek, ko se zdi, da bo še vse v redu, preden vsa stvar nepovratno zgrmi v tragedijo. In točno to se nam obeta. Ponovitev mandata prejšnje vlade ne pride v poštev, saj bi pomenila absolutno regresijo in dokončni razpad sistema, česar se večina očitno zaveda, zato je razočaranje nad aktualno še toliko večje. A če želimo na tej točki preseči klasično (klavrno) delitev na ali-ali, ki družbo ugonablja, je skrajni čas, da spremenimo optiko. Se je, denimo, civilna družba pripravljena pogledati v ogledalo? Kaj bo tam našla?
Znani kolumnist je pred leti duhovito pripomnil, da vsaka nacija pač ni dovolj talentirana za to, da bi imela državo – če nameravamo še dolgo pristajati na logiko »če ne bo ta, bo oni«, je govoril o nas. Rešitev evidentno nista niti obe alternativi, ki se rišeta na obzorju (Logar, sprega SD-SDS), in sta še slabši od tega, kar imamo. Kaj nam torej ostane? Čas je, da kot nacija končno odrastemo.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Leta 1999 je Janez Burger režiral prelomen film, v katerem na koncu mlad moški pripoveduje zgodbo o žogi. Rad bi igral košarko s prijatelji, a izkaže se, ko žogo, ki jo je kupil po akcijski ceni, končno napihne, da ni prava, ampak, kot reče sam, "taka, otroška". Ne le ta zgodba, celotni film V leru je domala popolna metafora; že naslov zadene bistvo.
4 min • 13. 06. 2024
Že pet mesecev neuspešno poteka iskanje manjkajoče_ga člana_ice uprave RTVSLO in posledično je predsednik uprave nedavno odstopil. Čeravno je nacionalka sama po sebi ogromen sistem, je v primerjavi z državo še vedno podobna atomu. Toda: bi bilo mogoče v omenjenih težavah videti odsev problema na vrhu države? Predsednik uprave je na sejah Sveta RTV često jadikoval nad neuspešnim novačenjem kandidatk in kandidatov. Kadra da ni. Nihče noče te funkcije, tega denarja, tega položaja in te moči in oblasti. V to kloako noče stopiti nihče. Ker je to še vedno dovolj majhen sistem, da se od daleč vidi, v kaj človek stopa. Na ravni države je moči in denarja dosti več, zato se za funkcije še vedno vsakič znova poteguje mnoštvo kandidatk in kandidatov za čestitke. Podobno je tudi na ravni EU, tam bo dal vložek, menijo, le še toliko bogatejši izplen. A kakovost ponudbe na volilnih lističih pove mnogo tudi o državi sami. Tako imamo, denimo, na slovenskih lističih – celo kot nosilca liste – tudi cenenega populista, ki poskuša lastno zaplankanost in neznanje zakamuflirati v domoljubje: postavljen pred praktičen preizkus svojega obvladovanja tujih jezikov se je zatekel k pač edinemu, kar pozna, torej k populizmu, in oznanil, da bo v Bruslju uporabljal izključno slovenščino. Seveda Bruslja ubožec ne bo videl, a če bi ga, bi prvi teden umrl od lakote. Toda podobni legalistični modus operandi uporablja, ko zagusti, tudi predsednik opozicije, pa kako neki ga potem ne bi takle arbitrarni elektronček! Janša, ko mu gre za nohte, po pravilu prične navidezno preizpraševati zakonitost, in sicer točno tam, kjer zakonitost ni osnovna situacijska kategorija. V nedavnem intervjuju na N1 ga je voditelj povprašal o odnosu poslancev največje opozicijske stranke do incidenta v prestolnici, kjer je skupina zakrinkanih moških domnevnega begunca privezala na prometni znak. Vodja opozicije se je izmotaval, nato pa na eksplicitno podvprašanje ministrskega predsednika, ki je bil drugi gost v studiu: "A smo mi Grimsa prisilili, da se je z njimi pogovarjal?" pribil: "To nima veze. Mislim, a je to problem, a je to kaj nezakonitega?" Točno zaradi tega odgovora, epitoma njegove siceršnje retorike, ta človek ne more nikdar več voditi te države. Odgovor izkazuje akutno pomanjkanje razumevanja že osnovne etike, da o sočutju in solidarnosti niti ne govorimo, vse to pa kot osnovno opremo pričakujemo od figure državnega voditelja. In ja, absolutno nesprejemljivo je, da se poslanec slovenskega Državnega zbora in kandidat za slovenskega poslanca v evropskem parlamentu pogovarja s člani skupine, ki je sposobna tovrstnega dejanja, in sicer ne zato, ker bi bilo to nezakonito, marveč zato, ker je nedostojno, ker ni vredno pozicije, ki jo zaseda in ker legitimizira izjavljalno pozicijo nasilnežev kot sebi enakovredno. To sploh ne bi smelo biti mogoče, niti v teoriji. Gospod Janša to zelo dobro ve, javno se je namreč zgražal, ko se bivša ministrica aktualne vlade z njim ni želela rokovati. Tudi tisto ni bilo nezakonito. Zelo zanimivo bo opazovati, kako (in kdaj) se bo na RTVSLO razpletel vozel, ki bolj in bolj spominja na gordijskega – to bo namreč dobrodošel prikaz sposobnosti te družbe za ohranitev lastnega statusa nacije.
4 min • 06. 06. 2024
Eden naših najljubših, domala ikoničnih muzikantov ima sentimentalne razloge, da bi veliki koncert ob okrogli obletnici lastnega glasbenega udejstvovanja konec avgusta umestil v mestni park. Po napovedih naj bi se ga udeležilo okrog 20.000 ljudi.
4 min • 30. 05. 2024
To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali.
4 min • 23. 05. 2024
Evrovizijo spremlja kar nekaj mitov, denimo, da je to izključno zabavna, ne politična prireditev ... na zaslonih pa kar naprej gledate imena držav in zastave, da o neštetokrat preverjenih državno-sosedskih glasovalnih aliansah ne govorimo.
4 min • 16. 05. 2024
