Silno družbeno zgražanje nad uvodnim koncertom ptujskega kurentovanja, ki smo mu te dni priča, je licemerno: gre za skrajno natančen posnetek, dobesedno fotokopijo našega časa, v katerem vrstnega reda medijskih objav ne definira več vsebina, marveč kliki. In točno tako se je obnašal ptujski koncesionar: ni se zanašal na izobraženo izbiro, ni sam prevzel odgovornosti za program, ne, folk je vprašal, kaj hoče. Z anketo. In folk je povedal. In koncesionar mu bo Ceco pripeljal. Koncesionar sit, cel žur. In ni povsem jasno, v čem je problem. Folk hoče. Folk ima denar. Koncesionar da folku, kar slednji hoče za svoj denar.
Zveni znano? Precej ljudi še vedno verjame, da imajo za 12,75 eur mesečno dejansko pravico urejati program na RTV. Mimo kvalificiranega kadra, denimo urednikov in urednic. Ker plačajo. V času, ki ga živimo, denar pregazi vse. V njem rezultate državnozborskih volitev analizirajo podjetniki, ki sicer izkazujejo očitne težave s tvorjenjem odvisnih stavkov, a kaj bi tisto, važna je zgolj debelina njihovih tošlov. In to ta družba razume res odlično – zato podjetniške vsebine prodirajo v šolske kurikule in v TV oddaje za mlade. Ker so pomembnejše od Shakespeara. Od Shakespeara ni direktne koristi, k-čing efekt izostane, vsega, kar profita ne proizvede takoj, pa se velja čimprej znebiti.
Zdaj vsebin ne narekujejo več uredniki, ravnatelji gledališč, selektorji – zdaj jih folk. Edino, kar zdaj šteje, je, kar je folk pripravljen plačat. (Pre)mnogi uredniki podlegajo štetju klikov in jim prilagajajo vsebine. Skoraj vse knjižne zbirke vsebujejo vsaj par naslovov, ki se bojo "bolje prodajali« in skoraj vsako gledališče ima na repertoarju letno vsaj par »kasaštiklov". Tako je že od vedno, porečete – ja, prav mogoče, s to drobno razliko, da so bili včasih slednji zadaj, Hamlet pa spredaj, zdaj je pa obratno. In nikomur ni več niti nerodno.
V primežu kapitala se kdaj znajdeta kaka javna kolesarska steza ali parkirišče, ki se ju premakne, da dobi kak zasebni kafič na pločniku prostor za svoje mize in da petičnim gostom pleh ne zastira pogleda, kdaj pa pač kak avtohtoni običaj iz zakladnice nesnovne nacionalne kulturne dediščine. Kurentovanje je eden najprepoznavnejših kamenčkov v mozaiku naše turistične prepoznavnosti, a kaj, ko se koncesionar, ki bi rad le, da se folk zabava, na to lahko mirno požvižga. In tu je kleč: v različnih definicijah pojma »zabava«. Koncesionarja zanima profit, v državi pa očitno ni ene same inštance, ki bi ga zavoljo ogrožanja zaščitene tradicije in nespoštovanja do nje kresnila po parkljih ter za to prevzela odgovornost. Ptujska županja molči. Ptujski zavod za turizem si umije roke. In dokler je tako, je Ceca na otvoritvi ptujskega kurentovanja povsem realno, zasluženo ogledalo stanja, simptom našega časa, ime blaznosti – a tudi bridkosti – naše.
Iskanje
